Prva in verjetno tudi edina jugoslovanska serija, ki je sredi sedemdesetih ob nedeljah zvečer praznila ceste mest in vasi ter staro in mlado zbirala pred takrat še redkimi televizorji. Serija, ki je preživela razpad Juge, je še danes neuničljiva. Na milijone ogledov epizod na spletu in seveda manično ponavljanje na srbski televiziji botrujejo temu, da dogodivščine Tihega, Prleta, Krügerja in drugih gledajo vnuki tistih, ki smo ob seriji takrat odraščali.
Pa ne samo to: po zaslugi te serije so njeni igralci postali izjemno popularni. Postali so zvezde jugoslovanskega in pozneje srbskega filma, kar so še danes: Dragan Nikolić, Voja Brajović, Aleksandar Berček, Predrag Manojlović, Pavle Vujisić in seveda prvi negativec serije, pred letom dni umrli Stevo Žigon, ki je igral SS-oficirja Krügerja.
voja brajović Tihi, dragan Nikolić Prle in aleksandar berček Mrki
Vedeti je treba, da je v tistih časih bilo mogoče snemati le nekaj žanrskih nadaljevank za televizijo, od katerih so prednjačile komedije in zgodbe iz NOB. Pri slednjih je bila prava inflacija, saj so se ljudje junaštev partizanov že krepko prenajedli. Narodi Jugoslavije so potrebovali nekaj novega, kar bi jih lahko odvrnilo od vsakodnevnih skrbi.
Vse se je začelo s knjigo (in Valterjem)
Leta 1972 je Jugoslavijo obsedla nadaljevanka z naslovm Valer brani Sarajevo, ki se med drugo svetovno vojno dogaja v Sarajevu, glavni lik (Bata Živojinović) pa z Nemci bije bolj na življenje in smrt. Kulminacija v obliki filma je postal najboj uspešen jugoslovanski film vseh časov, saj so ga izvozili v več kot šestdeset držav, na Kitajskem pa je dobil kultni status! In jasno – Srbi niso sedeli križem rok!
Tako kot pri večini uspešnih filmov je bila tudi v tem primeru knjiga tista, ki je vlak potegnila za seboj. Novinar in scenarist Dragan Marković je polna tri leta (od leta 1970 do 1973) pisal psevdozgodovinski roman o odporniškem gibanju v Beogradu med drugo svetovno vojno. »Želel sem napisati nekaj drugačnega, ne tako vojnega; bolj konspirativnega in kriminalki podobnega,« je razlagal. »Nekaj za lahko, a vseeno zavozlano branje.«
Stevo Žigon
Ko je knjigo prebral režiser Aleksandar Đorđević, je potreboval samo leto dni, da je »Otpisane« priredil v serijo in za projekt dobil denar. Jasno, bil je v pravi (in takrat edini) stranki in zaplet je bil pravi – povedati vsem narodom takratne skupne države, kako pogumno so se beograjski ilegalci borili proti okupatorju.
Leta 1974 so posneli trinajst epizod, ki so potolkle vse rekorde gledanosti (kolikor so to takrat pač merili; verjetno je bil edini »meter« opustelost ulic). Vsi so govorili o tem, mularija v šolah je imela nove junake, ženske nove ljubimce, moški pa so sanjarili o hrabrem reševanju socialistične domovine. Če sta zmogla Prle (Dragan Nikolić) in Tihi (Voja Brajović), potem bodo zmogli tudi oni. Vendar pa se serija v eni podrobnosti drastično razlikuje od vsega tistega, kar je jugoslovanska filmska produkcija takrat propagirala – skoraj nič oz. zelo malo so v nadaljevanki nastopali liki, ki bi bili povezani s komunistično partijo. Beograjski ilegalci so bili druščina mladih, lepih in neustrašnih mladeničev, ki so bolj z zvijačami kot s fizično silo premagovali okupatorje in njihove sodelavce. Jasno, bili so člani SKOJ-a (komunistični mladinci), vendar tega predznaka niso prepogosto uporabljali oz. se skrivali za ideologijo. To je bilo bolj kritje za takratno družbeno neoporečnost, da so pač producenti dobili denar za snemanje filmov. Njihov življenjski cilj je bil oteževati življenje Nemcem, jih prelisičiti in na koncu tudi kakšnega ustreliti. Poosebljali so mladeniče, ki so po končani gimaziji obtičali, saj univerze niso delovale. In nekaj je bilo treba početi. Bili so posebni akcijski junaki, ki so si upali vse – od dramatičnih pregonov z raznimi vozili do infiltracije v nemško vojsko (takrat so izborno govorili nemško). Vse samo za svobodo izpod okupatorskega jarma brez posebnega poudarka na socializmu in partiji.
Nadaljevanja
Ker je bila Markovićeva knjiga tista, po kateri so nastale epizode, so leta 1974 posneli še celovečerni film, ki se je zelo držal literarne predloge. Jasno, tudi film je bil velik uspeh in Jugoslavija je junake filma slavila kot heroje. Dragan Nikolić še danes pravi, da »smo delali v skorajda idealnih, hollywoodskih razmerah, o kakršnih danes lahko samo sanjam.«
Zaradi izjemnega uspeha serije in povpraševanja ljudstva po nadaljevanjih sta Đorđević in Marković spisala novih trinajst nadaljevanj, ta so na male ekrane prišla ob koncu leta 1976. Naslov je bil dokaj logičen: Vrnitev odpisanih (Povratak otpisanih) in novo obdobje histerije je bilo tukaj. Poleg tega je ta črno-bela nadaljevanka imela še nekaj, kar je do takrat v jugoslovanski kinematografiji bila velika redkost – odlično in sodobno glasbo, ki se je po izrazu in izvedbi naslanjala na minimalistične zvočne kulise zahodnjaških kriminalk. Avtor, Mića Mrković, je sicer zaprisežen džezist (odlično igra saksofon), ki je glasbo študiral na akademiji v Gradcu. Vendar je glasbeno podobo Odpisanih zasnoval v stilu zvokovne napetosti in odlične naslovne teme, ki še danes navduši.
Poleg plejade mladih srbskih igralcev je treba omeniti lik prvega negativca serije, ki ga je igral Stevo Žigon, slovenski igralec, ki je do konca svojega življenja ustvarjal in živel v Beogradu. Njegov lik, major Krüger (kar v nemščini pomeni vojščak), je poosebljenje pretkanega negativca, ki ima terminatorsko nalogo – uničiti in zatreti ves odpor v Beogradu. Deloval je sistematično in brezkompromisno, saj je bil konec koncev oficir zloglasne SS in kot tak dodeljen gestapu (tajni policiji). Ob njegovi pojavitvi v seriji smo bili zadovoljni tudi Slovenci, saj je zastopal »naše barve«, pa čeprav v vlogi genialnega negativca. Smrt v nadaljevanki ga dočaka v zadnji epizodi z naslovom Kriger, ko preoblečen v civilista podtalno deluje v že osvobojenem Beogradu. Ob slovenski odcepitvi od Jugoslavije je zavzel zelo prosrbsko stališče in zelo udrihal po svoji nekdanji domovini.
Najbolj zanimiv pa je podatek, da med drugo svetovno vojno v Beogradu skorajda ni bilo odporniškega gibanja, mesto je bilo izjemno mirno. Tako mirno, da so ga nemški vojaki in oficirji iz vseh evropskih front redno uporabljali za pobeg od bojev in so tam nabirali nove moči. Tako kot v Bruslju, so Nemci za svoje vojake na dopustu v Beogradu celo natisnili turistični vodič. Pa tudi pesem Lili Marlen je bila prvič predvajana na beograjskem radiu. Da kakšnega odpora in komunistične ilegale v mestu ni bilo, dokazuje dejstvo, da je med drugo svetovno vojno tam izgubil življenje en sam (1) nemški vojak. Ne glede na divizije, ki so jih Odpisani pokosili in jih še kosijo po televiziji in spletu.
Besedilo: Janez Jež
