Najbolj inteligentno, kruto in superiorno bitje, ki se ga je kadarkoli izmislil človek in ki (na srečo) obstaja le v filmih.
Iz zorne točke tega stvora pa dela tisto, kar delajo vsa živa bitja – želi nadaljevati vrsto – z zoprnim vmesnim členom njegovega razvoja: ličnike leže v pametna živa bitja, ki pridejo mimo. Predvsem v ljudi, za katere se izkaže, da so več kot idealni gostitelji.
Pri snovanju ene najuspešnejših filmskih franšiz vseh časov so sodelovali trije mojstri, od katerih bi vsakemu brez težav posvetil po eno besedilo iz naše rubrike – režiser Ridley Scott, nadrealistični umetnik H. R. Giger in scenarist Dan O’Bannon.
Ko sem se jeseni leta 1979 potikal po Londonu v iskanju dobrih koncertov, je filmski plakat pritegnil mojo pozornost. V temi vesolja je lebdelo nekaj temnemu jajcu z zeleno notranjostjo podobnega z namigom, da nekaj hoče priti ven. In pod tem je bil napis: »In space, no one can hear you scream (V vesolju te nihče ne sliši kričati).«
Premiera v enem od kinov na Leicester Squaru je bila le teden dni po mojem odhodu, vendar sem si to odlično reklamo dobro zapomnil. Čez kakšno leto dni je film prišel k nam pod imenom Osmi potnik; prevajalcem se očitno slovenjenje besede alien (tujec) ni zdelo ustrezno.
Poosebljena groza in strah…
Kakorkoli že – znanstvenofantastična grozljivka je bila pri nas (in tudi drugje po svetu) izjemna uspešnica in takratni Teleks je zgodbo, ki jo je napisal Dan O’Bannon, objavljal v nadaljevanjih.
Mojstrska upodobitev bitja, ki na vesoljski ladji kot osmi potnik eliminira skoraj vso posadko, je bila enkratna. Ridley Scott, zame tako ali tako eden najboljših še živečih filmskih režiserjev, je zgodbo, polno raznih strahov, ki so v naši podzavesti, odpeljal brezhibno.
Pravzaprav monstruma do zadnjih nekaj sekund filma v celoti sploh ne vidimo – v svetu temačnih hodnikov prostorne trgovske vesoljske ladje smo ga večkrat ugledali le za hip, pa še to ne celega. V glavnem sta bila v prvem planu meču podoben klavski rep in njegova kvazikovinska dvojna čeljust, oster, iz katere je zlezla še ena, manjša, in potem je Scott ponavadi prizor končal z oddaljenim špricanjem krvi po steklu in stenah. In seveda – kjerkoli je bitje hodilo, se je cedila ogabna sluz, v katero so stopali lovci, ki so postajali plen.
Pravzaprav nič neposrednega, eksplicitnega nasilja. Scott je samo namignil, drugo pa je opravila naša fantazija. In prav to mojstrsko izkopavanje fobij naše podzavesti je ena največjih odlik filma. Seveda pa tega ne bi bilo brez zgodbe.
Na ladji Nostromo
Trgovska vesoljska ladja Nostromo pluje po temačnih globinah vesolja, ko prestreže signal – klic na pomoč z neznanega planeta. Računalnik iz hibernacije zbudi vseh sedem članov posadke, ki morajo z manjšo ladjo na planet pogledat, kaj se dogaja.
Pristanejo na najbolj neprijaznem megleno temačnem površju planeta brez atmosfere, tik ob vesoljski ladji nenavadne oblike. Ko vstopijo, ne najdejo žive duše, fascinira pa jih podoba velikanskega, človeku podobnega bitja za »kontrolno ploščo«, ki ima v predelu pljuč zijajočo luknjo.
Posadka vesoljske ladje Nostromo s poročnico Ripley (edino preživelo) v prvi vrsti.
Enemu od njih, Kaneu (igra ga John Hurt), spodrsne in pade v jamo, polno velikih rumenkasto zelenih okroglih tvorb, podobnih jajcem. Ko gleda v eno od njih, se ta odpre in nekaj križancu med človeško roko in hobotnico podobnega mu skoči za steklo čelade.
Nezavestnega Kanea odnesejo do ladje, vendar poročnica Ripley (Sigourney Weaver) noče odpreti vrat, saj ga zaradi zakona o karanteni tujih bitij ali kultur ne bi smeli spustiti v ladjo. Vendar znanstveni oficir Ash (igra ga Ian Holm) vseeno prekrši ukaz, odpre vrata in opravo z nezavestnim Kanom vred spusti v ladjo.
avtor zgodbe Dan O’Bannon in oblikovalec pošasti H. R. Giger.
Bitje je nekako razgradilo neprebojno steklo na Kaneovi čeladi in se mu prisesalo na obraz. Ko ga skušajo odstraniti, ugotovijo, da ob vsakem gibu z repom, zavitim okrog vratu, davi nezavestnega Kanea. Ko pa ga poskusijo razrezati, njegova kri skoraj uniči ladjo, saj deluje kot neustavljiva kislina, ki prežre kar nekaj nadstropij notranjosti.
Čez čas najdejo bitje mrtvo na tleh, Kane pa se zbudi iz nezavesti in se ne spominja ničesar. Sklenejo, da je vse v redu, in se pripravljajo na ponovno zamrznitev ter jedo kosilo. Kaneu nenadoma postane slabo in môra se prične – pade na tla, majico mu obarva kri in iz razbite pljučne votline skoči nekaj kuščarski kači podobnega in pobegne v prostranstvo tovornega oddelka.
Ko proučujejo ostanke bitja, ki se je prisesalo Kanu na čelado, ugotovijo, da imajo opravka z izjemno inteligentnim in hitro prilagodljivim se bitjem, ki ima ljudi za gostitelje svojih ličink, in kar je najhuje – hitro raste! Vmes ugotovijo, da je Ash, ki je zver spustil v ladjo, v resnici umetni človek, android, ki zastopa interese kompanije, da bi bitje pripeljala na Zemljo in ga uporabila kot uničevalno orožje.
Prične se tekma na življenje in smrt in po začetnih neuspelih poskusih preživeli ugotovijo, da je najbolje, da ladjo razstrelijo in se rešijo z izstrelitvijo v reševalnem čolničku. No, do tja pride le poročnica Ripley, in ko se pripravlja, da se bo zamrznila in zaspala, ugotovi, da je bitje z njo.
Počasi in previdno si nadene vesoljsko obleko, se pripne in odpre vratca vesoljskega čolnička. Zrak in vse, kar ni pripeto (vključno z bitjem), pritisk izsesa, Ripley pa prižge raketne motorje v trenutku, ko se alien (ki se še drži za jekleno žico in ni videti, da ga je pritisk dokončno odlepil) približa turbinam in ga dobesedno skuri. Potem mirno zaspi, dokler čolnička v začetku drugega dela slučajno ne najdejo.
Tvorci
Zametek zgodbe je napisal ameriški pisatelj in režiser Dan O’Bannon, znan po sodelovanju z režiserjem Johnom Carpenterjem (pri njegovem prvem filmu Dark Star) in z Johnom Badhamom za veliki hit Blue Thunder.
Med drugim je napisal vrsto odličnih scenarijev za prestižno stripovsko zbirko Heavy Metal, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prestavljala mejnike v tem žanru. Ko je v Parizu nekoč prisostvoval razstavi švicarskega nadrealista Hansa Rudolfa Gigerja, je bil več kot vznemirjen. »Še nikoli v življenju nisem videl česa tako lepega in grozljivega obenem,« je pisal domov svoji ženi.
Alien in Sigourney – bližnje srečanje iz tretjega dela.
»Gigerjeva dela so mi dala idejo za novo knjigo o vesoljski pošasti.« Zgodbo si je zamislil kot neke vrste žrela (jaws) v vesolju, precej vzporednic pa je našel v naravi, ko je ugotovil, da neka vrsta ose za svoj razvoj ujame največje pajke, jih omami in nanje izvali jajčeca, ličinke pa se potem pregrizejo v pajka in se tam razvijajo naprej. Ker je bil aktiven človek, je zgodbo prodal filmskemu studiu 20th Century Fox, sam pa je pričel delati druge projekte.
Ridley Scott, čudežni deček angleškega filma, se je s svojim režiserskim prvencem The Duelists leta 1977 izstrelil med zvezde, kajti zanj je na festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljši film. »Ko sem prebral O’Bannonov scenarij, sem delal filmsko verzijo zgodbe o Tristanu in Izoldi.
Takoj sem iz srednjega veka skočil v prihodnost. ‘To moram imeti!’ sem vpil,« se spominja Scott. Financiranje projekta je bilo težko, saj filmski studii znanstveni fantastiki niso odpirali vrat. Menili so, da je žanr premalo komercialen. Ko pa so se pričeli v blagajne stekati milijoni zaradi uspeha Vojne zvezd, so sicer postali bolj odprti, vendar so še vedno omejevali produkcijo znanstveno-fantastičnih filmov, saj naj bi prinašali premajhne dobičke.
»Vojna zvezd je ‘space opera’, ne pa znanstvena fantastika,« razlaga Scott, veliki poznavalec tega žanra. Zanimivo je, da je Scott med iskanjem lika za pošast nekega dne na O’Bannonovo pobudo pregledal knjigo Gigerjevih ilustracij. Po dvodnevnih pogovorih je Giger postal glavni oblikovalec scen v filmu.
Hans Rudolf Giger in njegova umetnost sta nekaj zelo posebnega. Tako kot se je izrazil Dan O’Bannon – je mešanica lepote in groze, vse skupaj pa je narejeno zelo estetsko v temačnem, depresivnem duhu mazohizma. Švicar je kasneje ustvarjal scene za vsa Alienova nadaljevanja, do svoje smrti pa je delal tudi za druge projekte.
Dediščina
Ker je bil film tudi z nadaljevanji (od leta 1979 do 1997) velik hit – štirje deli so priigrali več kot 700 milijonov dolarjev –, je glavna igralka Sigourney Weaver postala velika zvezda. Tako nekako kot je J. R. Tolkien s svojim Gospodarjem prstanov pustil neizbrisen pečat v fantazijskih zgodbah in filmih, se je Alien s svojo idejo usidral pri piscih, režiserjih in scenaristih.
Množica filmov tako ali drugače predstavlja tuja bitja, ki za gostitelje uporabljajo ljudi, Scott pa je dodal še nekaj, kar vedno gledamo, a ne vemo, da je bil prvi. Alien kot pot do ljudi na ladji Nostromo in tudi v nadaljevanjih uporablja prezračevalne jaške.
Ko se mladič izvali iz človeškega gostitelja …
Vesoljska ladja na tujem planetu.
ena od Gigerjevih nadrealističnih stvaritev v stilu aliena.
Ko ljudje to odkrijejo, se seveda dogajanje preseli v klavstrofobično ozke in temne prostore, ki postanejo secirnica občutkov, strahov in seveda teles. Množica kriminalk, od Umri pokončno (Die Hard) naprej, ne bi bila tako dobra, če bi dogajanje bilo kje drugje.
No, tudi nadaljevanja so odlična; veliko scen je spet v jaških in tunelih. Adrenalinski Osmi potnik (drugi del), ki ga je režiral James Cameron (Titanic, Avatar), poročnico Ripley vrne na planet, na katerem so Zemljani že ustanovili kolonijo, od katere ni več glasu. Tja gre z marinci, ki se neuspešno spopadejo z množico bitij. Finale je epohalen, saj Ripleyeva kot poslednja za boj sposobna iz rodu homo sapines obračuna z matico alienov v najprimarnejšem ženskem boju obeh ras – v boju za otroke!
Sigourney Weaver kot poročnica Ripley in režiser Ridley Scott na snemanju.
samo še krik groze preostane ljudem, ko ga srečajo.
Poročnica kot ena od treh preživelih uide z reševalno ladjo in zdaj razstrelijo kar ves planet, toda ena nesnaga ostane v reševalni ladji in vznikne v tretjem delu. Tega je režiral obsesivni David Fincher (Sedem, Klub pesti). Reševalni čolnič z Ripleyevo in dvema truploma pristane na planetu – kazenski koloniji z versko blaznimi prestopniki najhujše vrste.
No, tukaj je tudi ona že »oplojena« ter po tem spoznanju in gverilsko-samomorilskih akcijah z obsojenci naredi neke vrste samomor – vrže se v plavž, da bi bitje dokončno iztrebila.
Pa vseeno še ni bilo konec, saj je francoski režiser Jean-Peirre Jeunet ponudil izvrstno rešitev – po dvesto letih »korporacija« nekako klonira Ripleyevo iz ostankov njene krvi v laboratoriju, vendar ima poročnica zdaj v sebi kar precej alienovskih značilnosti – refleksi, intuitivno mišljenje, kislina namesto krvi …
Hollywood je ponudil še nekaj filmov, v katerih se alien spopada s predatorji (še ena uspešna ZF-horror franšiza), ki so prinesli soliden uspeh, kaj več pa ne. Vsi oboževalci smo nestrpno pričakovali Scottov »prequel« (film iz časa pred prvim delom) z naslovom Prometehus (Prometej), sledil pa je lanski Covenant (Zaveza) ki je v kino prišel lani.
Prislužil je veliko denarja in ponudil odlično vizualno predstavo, zgodba Prometeja pa je precej razočarala. Razen morda ene špekulacije – da so ta bitja biološko orožje superiorne rase, ki je tudi pričela življenje na Zemlji.
Dan O’Bannon in Gigersta umrla, Ridley Scott pa se je podpisal pod nekatere najboljše filme zadnjih tridesetih let – Blade Runner, Black Rain, Thelma & Louise, Gladiator, Hannibal, Sestreljeni črni jastreb, Nebeško kraljestvo, Dobro leto … In vedno dokazuje, da je mojster črnih odtenkov in teme, s katerimi je začel v prvem Alienu.
Besedilo: Janez Jež
