MADEIRA

Sem pač takšne vrste človek, da me stvari, ki so rahlo zavite v meglico nedorečenosti in skrivnosti, bolj privlačijo kot tiste, kjer je zgodba že prinesena na krožniku. Vsekakor pa tukaj igra pomembno vlogo način predstavitve. Ampak povejte mi, kako bi se vi odzvali na vrsto pripovedi in govoric o nekem kraju sredi širnih oceanov, kjer je doma več kot 200 avtohtonih vrst ptic, kjer je toliko mikroklim, da lahko ta domuje tako tropsko kot alpsko cvetje, kjer lahko pri vinskih posebnežih pijete več kot sto let stara vina, od katerih  je nekaj stoletnikov še v sodih, kjer lahko jeste izjemno okusne ribe, ki živijo več kot 700 metrov globoko, kjer greste lahko na izlete v gore, kjer lahko igrate golf in  konec koncev lahko uživate tudi v ekskluzivnem turizmu?  

Madeira

Ko človek ugotovi, da tak kraj obstaja, se preprosto odpravi tja. Navsezadnje iz  beneškega ali dunajskega letališča tja pridete v dobrih štirih urah. 

Iz mehkobnega spanca nas zbudi opozorilo, da si je treba  pripeti varnostne pasove. Uh, še dvajset minut in bomo pristali! Letalo nežno zdrsne s sončnega roba vesolja v kopico razigranih in raztrganih oblakov pod nami. V pričakovanju stegujemo vratove, kukamo skozi okenca in čakamo … Jasno, pristanki so ponavadi najbolj zanimivi, še posebno če se spuščamo na samotni otok sredi Atlantika.

Tipične hiše na severnem delu otoka

Voščene figure gusarjev v muzeju

Madeira. Sinonim za oddaljeno, malo poznano eksotiko.

Sinonim za eno najbolj posebnih in zanimivih vin na svetu, ki se imenuje tako kot otok. Kraj, katerega lokacijo sem na zemljevidu pred odhodom prvič zares preveril. Pikica sredi skoraj brezmejnega oceana, ki nosi portugalski potni list. Pikica, ki je skorajda tisoč kilometrov oddaljena od celinske domovine in malce manj od zahodnoafriške obale.  

Letalo zadrhti, ko pilot spusti kolesa. Še vedno ne vidimo ničesar. Kar na lepem pa se oblaki raztrgajo in v vidno polje nam bruhne popolnoma nor prizor: divje morje, peneči se vrhovi valov, ki se vztrajno zaletavajo v strmo obalo zelenega in goratega otoka. Če ne bi bile vasice vidne in hiše tako podobne našim, bi rekel, da smo nekje nad Azijo, morda nad Indonezijo ali Indokino. Z vsakim metrom niže strmi vrhovi postajajo še bolj impozantni, ceste še bolj vijugaste in hiše še bolj očitno vklesane v strmine. 

Vinograd v notranjosti otoka

Madeira. Ime otoka po portugalsko pomeni les. Ko je otok leta 1418 odkril Joao Gonclaves Zarco, ga je bujno zelenje sredi »velikega modrega niča« tako presunilo, da ga je poimenoval Ilha de Madeira (Otok lesa). Do odkritja Azorov (še kakšnih 1000 kilometrov zahodneje, na polovici poti do Amerike) je bila Madeira glavna oskrbovalna postaja portugalskih ladij, ki so takrat pisale velika poglavja odkrivanja novih, Evropi še nepoznanih svetov.  

Danes je Madeira eden najbolj posebnih turističnih krajev. Čeprav ždi sredi muhastega Atlantika, je po podnebju bliže Afriki in puščavski duši Maroka kot pa deževnemu hladu.   Večna pomlad, hiteči oblaki in izolirana območja med visokimi gorami so pravi raj različnih mikroklim, ki so kot ustvarjene za gojenje različnih trt in rož. 

Tekoča Madeira

Prebivalci tega otoka vulkanskega izvora (kakšnih 250.000 jih je) povečini živijo od turizma in vina, poimenovanega po otoku. Po prvih stoletjih, ko so tam gojili sladkorni trs in sladkor kot veliko prestižno dobroto prodajali dvorom po vsej Evropi, so začeli gojiti vinsko trto. Zaradi muhastega podnebja se je izkazalo, da dobro uspevajo bele sorte, predvsem tiste, ki imajo višjo kislinsko stopnjo. Vina so bila korektna, a nič več kot to. Ker so bili glavni srednjeveški vinski odvisneži angleški plemiči povečini v vojnah s Francijo in Španijo, so te dobrote uvažali iz Portugalske. Port je dobil legije vernikov na Otoku, potem pa so poskušali prodajati tudi vina z Madeire. Angleški gusarji so s kraljičinim »blagoslovom« sredi 16. stoletja uspešno ropali španske »galleone«, ki so se prepolni (spet) naropanega azteškega in inkovskega zlata vračali čez Atlantik. Eden od kapitanov flote najbolj znanega gusarja vseh časov, Francisa Drakea (pozneje je zaradi svojih zaslug za angleški dvor dobil naslov »sir«), je z Madeire peljal vina v svojo domovino. Kaj kmalu so ga napadli Španci in fant jo je pobrisal na jug. Španci pa za njim. Ko se je bližal ekvatorju, se je vino začelo kvariti, zato so mu dodali alkohol. Ko so se otresli zasledovalcev in se vrnili v Anglijo, so ugotovili, da je vino več kot odlično in boljše od vsega, kar je takrat prišlo z Madeire. 

Portugalci so z angleško pomočjo kmalu odkrili skrivnost – ko se je vino med potjo proti ekvatorju segrevalo na 40 do 50 stopinj, so ga stabilizirali s 100-odstotnim alkoholom in potem so ga med potjo nazaj, na sever, shladili. Vino iz teh sodov je držalo leta, desetletja in celo stoletja.  

Temu postopku danes pravijo »estufadas«. Razlika je v tem, da sodov ne vozijo z ladjami, kot so jih včasih (čeprav so to tudi počeli), temveč v kleteh simulirajo okoliščine, ki privedejo do vin tega tipa. In evforija z imenom Madeira je preplavila Evropo, še zlasti Anglijo, kjer jo je za nesmrtno naredil William Shakespeare v drami Henrik IV., kjer Falstaffa obtožijo, da je dušo prodal hudiču za „kopunovo bedro in kozarec madeire“. Vsak dan jo je po kozarec popil prvi ameriški predsednik George Washington, Napoleon pa je med izgnanstvom na otoku Sv. Helene od nje postal dobesedno odvisen. Ne smemo mimo Winstona Churchilla, ki je jesen svojega življenja preživel na tem otoku in je redno pisaril kletem čestitke za izjemno vino ter izražal želje po novih steklenicah.  

Kakor koli že, glavno mesto Funchal je postalo vinsko središče in več kot 200 angleških trgovcev je polnilo in izvažalo ta vina v domovino. Pravi razcvet pa se je začel v 19. stoletju, ko je bila Madeira edina vmesna postaja med plovbami od Liverpoola do Južne Afrike. Postanki ladij so bili čedalje daljši, ljudje so bili osupli nad lepotami otoka in to obdobje označujejo tudi kot začetek turizma.     

Staroste

Zdaj vsa Madeira proizvede okrog štiri milijone steklenic tega vina na leto. Pred dvesto leti ga je bilo trikrat več. Od množice proizvajalcev v preteklih stoletjih jih je zdaj le sedem. Največji so Justino’s, ki pridelajo polovico, najmanjši je butični Barbeito, ki ima desetkrat manjšo proizvodnjo in prodaja povečini plemenite sorte. Vina so izjemne kakovosti.  Nekje v sredini je korektni Henriques & Henriques, preostale karte pa so razdeljene  med združene Angleže, ki pod blagovno znamko Blandy’s prodajajo tisto, kar so nekoč prestižni proizvajalci (Blandy’s, Cossart Gordon, Leacok’s in Miles), in združene Portugalce, ki so zdaj stopili v klet D’Oliverias. 

 Anibal Oliveira me s svojimi sovjimi očmi dobesedno raziskuje. Le redko še vodi pokušnje, ki jih je opravil verjetno že nekaj tisoč. Preverja, ali sem sploh vreden razlag o vinih. Vse življenje je zapisal vinu in otoku, katerega le redko zapusti. Z bratom in očetom so pred desetletji pokupili vina še sedmih portugalskih kleti in jih zdaj prodajajo pod svojo blagovno znamko. Pa vendar – z nekaj radovednimi vprašanji mu dokažem, da sem (po njegovem mnenju) iz pravega testa. In zgodbe začnejo vreti iz njegovih ust; od takrat, ko je kot pobič obiral grozdje, do prvih stikov s celinsko Portugalsko, o študiju, o nesmiselni vojni v Angoli in tako, mimogrede, rahlo frfotavo o vinih. »Kaj imate v Sloveniji tudi vina?« radovedno vzklikne. Pritrdilno odgovorim in ga z nekaj opisi navdušim. »Pridem, brez dvoma pridem,« doda.

Pohod skozi vinograde

Pokušnje so po navadi povsod potekale na enak način – najprej tri- in petletne madeire (suho, polsuho, polsladko in sladko), potem podobno pri deset- in petnajstletnih (tukaj gre za povprečno starost vin v tej mešanici), in skok med plemeniteže (sercial, verdelho, bual in malvasia). 

Ko smo v eni od kleti po letnikih prišli do tistih vin, ki so bila narejena v letih 1920 in 1930, se nam je zdelo, da smo na drugem svetu. Ko smo bili pri naslednji kleti spet v teh letih, nas niti ni več pretreslo. Meglilo se nam je ob letniku 1908. Pri D’Oliveirasu pa smo tam zares šele začeli. In končali pri 1875. Konec. Tema. Ali pač začetek? Vino je bilo s svojimi 146 leti izjemno poskočno. Svežina je vela iz oljnate tekočine izrazitih karamelnih in zeliščih vonjav. Slina je ob vsakem požirku zalivala usta in telo je govorilo: »Še mi daj….« In na koncu milostni strel v glavo v kleti Barbeito – sercial, letnik 1820! Ali je to sploh možno??? Kljub vsemu pa je bilo izjemno harmonično in ravno prav sladko, da si pivec v glavi lahko predstavlja poroko tega vina s kakšno ne preveč sladko sladico ali pa z ostrimi, plesnivimi siri. Ali pa s kozarcem – brez vsega – ob pogledu na brezmejno morsko širjavo okrog otoka. Občutek (precej verjetno tudi na račun letnice) je bil neskončen in neponovljiv. Steklenica stane 560 evrov. Je to drago? Če pogledamo, koliko stanejo prestižni francoski chateauji teh letnikov (če jih sploh še imajo), smo takoj krepko čez 100.000 evrov. In v steklenici imamo sicer plemenito, toda balzamirano truplo. Ta madeira pa še kako živi! V tem primeru to po mojem mnenju ni drago; seveda če ima človek toliko denarja. V domovino je šel z nami bual 1951 in bo osrečil nekoga, ki bo v kratkem dopolnil sedem desetletij. Polnili so ga leta 2007, v sodu pa je preživel 66 let. Pri Blandyju je stal 137 evrov. Je to tudi drago?

Brez hrane ne gre

Madeira je bogato blagoslovljena z vegetacijo. Poleg vseh mogočih cvetlic, ki vsako leto kulminirajo na t. i. festivalu rož, je vulkanska zemlja v navezi z izdatno vodo, ki se zliva iz najvišjih gora na severu otoka (tudi do 1800 metrov!), izjemno rodovitna. Milo podnebje poskrbi, da je vsega dovolj. Banane polnih okusov rojevajo skozi vse leto, krompir trikrat ali štirikrat na leto, da o zelenjavi in drugem sadju, ki je tako celinsko kot tropsko, niti ne govorimo. Obisk pisane tržnice je vstop v paradiž čistih okusov, kakršne smo pri nas že skoraj pozabili. Pridelava poljščin, ki uspevajo tako kot trte na skrajno strmih terasah, je čista in ekološka. Zaradi turistične usmeritve otoka vse porabijo tam in skoraj ničesar ne pošiljajo v matično celinsko Portugalsko. Večina lokalnih kulinaričnih posebnosti je morskega izvora, imajo pa tudi izjemno okusno meso, predvsem govedino. Pripravijo jo »po Brazilsko« – na žaru tako, da na polmetrsko nabodalo nataknejo kose vrhunskega uležanega mesa in ga spečejo na oglju, posutem  z različnimi zelišči. Jed postrežejo tako, da nabodalo z mesom obesijo na kavelj nad mizo in jed tako binglja med gosti, ki si potem poljubno jemljejo kose mesa. Temu pravijo espetada. 

Govedina za mizo

Espada

Nekaj predjedi

Pri morskih jedeh je vsekakor prva riba izjemno strašljivega videza, ob kateri tudi naša morska žaba postane čisto prijetno bitjece. Imenuje se espada. Je črne barve in je  podobna veliki jegulji z grozljivimi zobmi. Živi v velikih globinah, tam nekje okrog 750 metrov globoko. Lovijo jo na posebne trnke, kjer imajo vabe razporejene na več kot kilometer dolgih ribiških vrveh, ki jih po ves dan vlečejo za čolni. Je velika posebnost in nekaj podobnega lahko občasno najdejo samo še japonski ribiči ob svoji obali. Okus je nekje med morsko žabo in brancinom – se pravi dokaj strukturno, a vseeno nežno. Tipičen način priprave te ribe je seveda »po madeirsko«, kar pomeni, da file (ima zelo malo kosti) popečejo in ga obložijo z zelenjavo, kjer prevladujejo sladkasta pražena čebula in aromatični paradižnik. Večina morskih jedi na Madeiri je namreč obloženih z vrsto zelenjav, česna in čebule, ki na ta način zelo zakrijejo prvinske okuse rib.  Večkrat je ta obloga močnejša od ribe in gosti so gostince že poučili, da lahko te ribe pripravijo tudi »po mediteransko«: ribo posebej in zelenjavno prilogo na drugem koncu krožnika. 

Madeira in kulinarika

V številnih kuharskih knjigah piše – za izdelavo omake dodajte toliko in toliko madeire. Vendar ne piše, katere. Da ne bi kdo dodal katere od zgoraj opisanih! Obstaja posebna madeira, ki je namenjena samo kuhanju. Imenuje se Granel. Treba je vedeti, da je v prejšnjem stoletju obstajala madeira, ki so jo izvažali v sodih, v Evropi pa so jo mešali s tretjerazrednimi vini. Kot takšna je delala več škode kot koristi pravim vinom. Zato so z zakonom prepovedali izvoz vina v tej obliki. Ker pa so kuharji to vino vseeno precej uporabljali, ga zdaj izvažajo v steklenicah, vendar mu dodajajo sol in poper. Tako vino kot samo ni pitno, je pa v tej obliki idealen dodatek pri pripravi omak. Suhe madeire so izjemni aperitivi, polsuhe in posladke se lepo podajo k različnim jedem iz rakcev ali gosjih jeter, sladke pa k vsem vrstam čokolade. Vse so kot narejene, da jih ponudimo k pikantnim in najmočnejšim plesnivim sirom.

Po trinjastih letih so sodi še zunaj, na toplem….

Zorenje, ki se lahko raztegne na nekaj desetletij

Nekulinarični dodatki

Seznam je zelo, zelo dolg. Poleg že opisanih hedonističnih  radosti se lahko odpravite na krajše ali daljše pohode v gore, ki trajajo po tri ali pa tudi po šest ur. Imajo kar petdeset različnih pešpoti različnih težavnostih stopenj, od skorajda sprehajalnih ob levadah (nekakšni kanali z vodo za namakanje, ki jih je po vsem otoku več kot 50 kilometrov), ki se vijejo skozi čisto naravo in polja, skozi  gozdove mimoz in evkaliptusov, do vzponov v strme stene. Iz pristanišča vas bodo s staro galejo ali katamaranom odpeljali opazovat delfine in kite, lahko pa si ogledate katerega od množice izvrstno urejenih muzejev. Ob kleti Blandy’s obstaja tudi zgodovinski muzej, ki temelji na voščenih lutkah in prizorih iz zgodovine otoka, kar je zelo poučno! Izleti na severni del otoka skozi divjo naravo so atrakcija, pogledi na divjo obalo z dolgimi valovi pa vas bodo očarali. Ljubitelji golfa poznajo ta otok kot enega najboljših krajev za ta šport in pametni Portugalci so skoraj vse ravne površine na otoku spremenili v igrišča. Konec koncev pa lahko počivate tako v velikih razkošnih hotelih ali manjših butičnih prebivališčih z vsemi mogočimi dodatki (bazeni, fitnes, savne, turška kopel …)   in meditirate ob pogledih na neskončno morsko širjavo.  

Bazen v hotelu Pestana Casino Park, ki ga je skonstruiral legendarni brazilski arhitekt Oscar Niemayer

Senhora do Monte

Odklop

Po drugi strani pa se lahko odklapljate na bajeslovni Faja dos Padres, kjer je Mario Jardim Fernandes obnovil deset starih ribiških hiš in jih daje gostom v najem. Dostop do te plaže je posebna izkušnja, saj je lokacija pod ravno odrezano, okrog tristo metrov visoko skalo. Možakar je inženir in je skonstruiral dvigalo, ki redke goste po zunanji steni odpelje v globino. »Kot bi počasi skakal brez padala,« mi je šlo skozi možgane, ko smo se bližali neokrnjeni in divji obali in gledali na odprto morje skozi stekleno steno dvigala. Tam kraljujejo sadno-zelenjavno polje in trte. Možakar goji sladko malvazijo in pokušnjo iz sodov pospremi na pot ob klasični glasbi, ki se nežno razlega prek skritega ozvočenja v »vinski kleti«. »Študiral sem na Dunaju in vzljubil kalisčno glasbo. Zato jo vrtim tudi tukaj. Se mi zdi, da se poda tem vinom!«, razloži vinar/hotelir/sadjar in inženier.Tako kot se za staranje teh vin spodobi, je zaželena višja temperatura, ki vpliva na zorenje in oksidacijo. In smo takole, zleknjeni v naslonjače iz šibja, kaj hitro utihnili, uživali nove in nove kozarce opojnega vina in se predajali glasbi. 

Drvenje na lesenih sankah od cerkve Senhora do Monte

Pogled na Faja dos Padres iz dvigala

Mario prihaja iz številne družine, kjer je bilo kar deset otrok. Napotil na je k svojemu bratu na sever otoka, kamor smo prišli relativno hitro – namesto ubijalskih ovinkov ob in po otoku so z evropskim denarjem pred dvema desetletjema zgradili mrežo predorov, ki poti drastično skrajšajo. In ja, sever otoka se tudi zelo razlikuje od spokojnega juga. Več je vetra in megle, vreme je muhasto in takoj postane jasno, zakaj tu uspevata suha in polsuha madeira. Joao Fernandez je Mariev brat, ki domuje na posestvu svojih staršev. Odpelje nas v svojo malo klet, ki jo krasijo steklenice z redkimi letniki, med katerimi pa zijajo „letniške luknje“. „Starši so z vini od starih staršev in prastaršev financirali naša šolanja, zato se vidi, kdaj smo bili v Lizboni na študiju. Zdaj pa vsi dajemo denar na kup in pomagamo najmlajšemu bratu, ki ima Downov sindrom. Vsi ostali pa imamo univerzitetno izobrazbo!“ 

Mario Jardim Fernandes

Da so madeire skoraj neuničljive in jim tudi stoletja ne morejo do živega, je povedal enolog kleti Justino’s, Juan Texeria. Najstarejša madeira, kar sem jih pil, je bil bual iz leta 1790 (letnica francoske revolucije!). Vino je bilo več kot fenomenalno, še polno živahno in lepo zaokroženo. Noro! 

Praznik cvetja

V eni največjih držav na svetu, v Braziliji, govorijo portugalsko, saj je bilo to eno glavnih odkritij znamenitih portugalskih morjeplovcev v 15. in 16. stoletju. Dandanašnji Brazilija slovi po veliko stvareh, a nogomet in karneval sta verjetno najbolj znani. Le kdo ne pogleda z veseljem vsakoletnih posnetkov znamenitega karnevala v Riu? To filozofijo velike karnevalske parade so Portugalci prevzeli v Funchalu, glavnem mestu Madeire, v povsem drugačne namene. Ker so med glavnimi izvozniki vsega mogočega cvetja, v začetku marca vsako leto pripravijo festival cvetja. Namesto bujnih in pomanjkljivo oblečenih plesalk, kakršne videvamo na karnevalu v Riu, so tukaj glavne zvezde otroci, oblečeni v cvetje!  Ja, prav ste prebrali! 

Sicer pa je sprevod podoben brazilskemu – različne tematsko obarvane druščine plešočih otrok, oblečenih ali vsaj okrašenih s cvetjem z otoka, so prava paša za oči.  Nedolžno, simpatično in nevsiljivo. 

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen