»Punčke imajo rade nogomet. Samo žogo jim dajte, pa bodo igrale!«
- Andreja Leskovšek McQuarrie, predsednica ŽNK Radomlje
Andreja Leskovšek McQuarrie – predsednica ženskega nogometnega kluba ŽNK Radomlje
Andreja Leskovšek McQuarrie je predsednica ženskega nogometnega kluba (ŽNK) Radomlje.
Je tudi zelo strastna zagovornica ženskega nogometa. Predana je svojemu klubu in ženskemu nogometu na splošno. Bori se za to, da nogometno igrišče ne bi izbiralo spola. Tisti, ki je ustvaril žogo, ni imel v mislih spola tistega, ki jo bo brcnil. V Sloveniji je ženski nogomet odrinjen na športno obrobje, a če smo lahko premagali predsodke o ženskah v smučarskih skokih, košarki, rokometu …, jih lahko premagamo tudi v nogometu. Andreja zatrjuje, da je nogomet krasen katalizator za enakost v športu in življenju žensk. Deklice lahko ravno tako, ali pa še bolje znajo igrati nogomet. Samo priložnost potrebujejo.
Andreja s ponosom govori o klubu ŽNK Radomlje. Naježi se ji koža, ko pripoveduje o zgodbah iz ženskega nogometa, ki jo navdihujejo. O deklicah, ki igrajo na igriščih, kjer vladajo popolnoma enaka pravila kot pri dečkih, govori s strastjo. Čopki, kitke in pege na licih punčk ne bi smele biti razlog za sojenje o tem, ali znajo igrati nogomet ali ne. Igrišče je enako. Ljubezen do nogometa je enaka. »Samo žogo jim dajte, pa bodo igrale,« pravi Andreja z nasmehom. Glas se ji nekoliko zatrese, ko pripoveduje o mednarodnem nogometnem turnirju za deklice, ki ga bo marca 2020 že deveto leto organiziral ŽNK Radomlje in na katerem 500 punčk igra čisto pravi nogomet. Veličasten prizor opiše čustveno. Šport je izjemno darilo mladim in zakaj bi morala biti ljubezen do žoge stigmatizirana s spolom? Andreja je odraščala s športom. Kot vrhunska smučarka je pustila sled v slovenski športni zgodovini in predstavljam si, da ji polovičarstvo ni v navadi. Zdaj je z vsem srcem predana nogometu. Spremeniti želi miselnost ljudi v Sloveniji in si želi, da bi na ženski nogomet gledali drugače. Ne zase! Za tiste punčke, ki tako kot njihovi bratci sanjajo nogomet in spijo z žogo.
Pred nogometom je bila smučarka. Zanjo smo stiskali pesti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Smučala je v družbi Bojana Križaja, Mateje Svet, Roka Petroviča, Jureta Franka, Borisa Strela. To so bili heroji snežnih strmin in junaki slovenskih src. Spoznala je vrhunski šport, doživela vso strast slovenskega naroda in občutila, kaj pomeni biti dober v športu, ki ima v Sloveniji izredno veljavo. Postala je mladinska svetovna prvakinja v slalomu, udeležila se je treh svetovnih prvenstev in olimpijskih iger leta 1984. Šport ji je privzgojil disciplino, smučanje trmo. Vratca zapičena v belo snežno podlago je premagovala z neverjetno lahkoto, dokler je ni zaustavila poškodba. Končala je prezgodaj. Veliko prezgodaj. Z bolečinami v kolenu se je borila leto in pol, se vrnila, a pri enaindvajsetih končala reprezentančno kariero. Njen največji uspeh kariere je šesto mesto v veleslalomu v svetovnem pokalu in deseto na svetovnem prvenstvu v kombinaciji. Po vrnitvi po poškodbi je še stopila na svetovnem prvenstvu in dosegla trinajsto mesto. Vedno je sanjala, da bo na vrhu. Koleno ji uresničitve sanj ni dopuščalo. Pot jo je vodila v Ameriko, kjer je študirala in sočasno nastopala na takratni tako imenovani profesionalni turneji US Pro Tour.
»Vse v življenju se da, če v to verjameš. Rada sem smučala in to, da sem si med študijem lahko pomagala s tistim, kar sem tako zelo rada počela, je nekaj fantastičnega.«
Nastanila se je v Salt Lake Cityju, kjer je spoznala moža in se poročila. Delala je na različnih projektih, ko je leta 2002 v mesto prišla olimpijada. Leta 1998 je službo dobila pri organizatorju in od takrat naprej sledi olimpijskim igram.
»Če uživaš v tem, kar delaš, je to, to. Priložnost, ki sem jo dobila pri organizaciji olimpijskih iger, je bila izjemna. Lahko sem delala tisto, kar me je veselilo.«
Iz Salt Lake Cityja se je z družino preselila v Torino, pa nato v Vancouver in se z možem in dvema otrokoma vrnila v Slovenijo. Od doma je oddelala olimpijske igre v Sočiju. Ko je ugasnil olimpijski ogenj v Pjongčangu, si je zaželela nekoliko premora. Seveda si lahko predstavljate, da nekdanja smučarka, ki je bila celo svoje življenje vpeta v delo, odrekanje in predanost, ni bila dolgo časa zares brez dela. Oče je vozil hčerko na treninge, Andreja je sprva le gledala. Prvo, kar ji je zlezlo pod kožo, je bila neskončna ljubezen njene hčerke do nogometa. »Nisem dolgo počivala. V nogometu sem pristala zaradi hčerke. Prevzela me je njena strast. Ona je popolnoma predana nogometu. Ona je nogomet. Skozi njo sem spoznala ženski nogomet.« Postala je prva predsednica ženskega nogometnega kluba v Sloveniji.
Andreja je v svojem bistvu še vedno vrhunska športnica. Vsega, česar se v življenju loti, se loti s predanostjo in kolikor sem lahko začutila, ne dopušča nobenih napak. Ženski nogomet jo je pritegnil bolj, kot si je upala priznati. Zdaj je, hoče ali ne, glasnica ženskega nogometa. Za dobrobit deklet, ki obute v kopačke tekajo po igrišču za žogo, je pripravljena prerasti okvire svojega kluba in širnemu svetu dopovedati, da lahko nogomet igrajo tudi ženske.
Andreja, ste predsednica ŽNK Radomlje. Edina predsednica ženskega nogometnega kluba v Sloveniji.
»Ja, na tem položaju med klubi v prvi ženski nogometni ligi sem edina. Ne vem, ali je katera ženska predsednica kakega moškega kluba. Če je, bi jo res srčno rada spoznala. ŽNK Radomlje ima vse selekcije od U9 do U17 in zelo dobro člansko ekipo. Trenutno smo na tretjem mestu na slovenski lestvici in v naših vrstah imamo dve članski reprezentantki. Kot klub se dobro gradimo. Postavili smo se na noge, a delujemo na prostovoljni bazi. Moja vizija je, da bi predsednik lahko delal delo predsednika. Iščem način, da bi prišli do tega, da bi imeli v klubu zaposlena vsaj dva človeka. Enega za administracijo in enega trenerja. To je moja želja. Med deklicami v šolah je izjemno zanimanje za igranje nogometa. Ko organiziramo krožke in predstavitve na okoliških šolah, pride res veliko punc. Vse, kar potrebujejo, je žoga. Zaradi velikega zanimanja imamo premalo vaditeljev, ki bi lahko zajeli vsa dekleta, ki bi rada igrala nogomet. Iz prve roke lahko povem, da je potencial ogromen, ampak nimamo dovolj ljudi. S tema dvema zaposlitvama bi se sprostilo moje delo in delo sekretarke in veliko več bi lahko naredili na drugih področjih.«
Predsedniki nogometnih klubov so po večini eminentni gospodje. Največkrat karizmatični, pogosto čisto odbiti, nekateri tudi sporni in številni nesramno bogati. Vi torej niste tipična predsednica kluba. Kako težko je voditi ženski nogometni klub v nogometu?
»Nekaj se je že spremenilo, ampak je za klube še vedno težko. V primerjavi s preteklimi leti gre sicer na bolje, saj Nogometna zveza Slovenije (NZS) nameni nekaj denarja tudi klubom ženskega nogometa. Zelo dobro je tudi to, da za tekme plačujejo sodnike in omogočajo, da lahko ženske zastonj postanejo trenerke. Vseeno pa to niti približno ni dovolj za resen preskok na evropsko raven. Zares bi se premaknilo, če bi klubi dobili nekoliko več financ, saj s tem, kar dobimo, še vedno ne moremo zaposliti ljudi ali jih vsaj plačati. Potreben bi bil malo večji preskok, da klubi ne bi životarili in delali na prostovoljni bazi. Zato bi bila potrebna sistemska podpora, ki bi sicer pomenila le kapljico v morje v primerjavi z moškim nogometom. Z dvema delovnima mestoma na klub bi se veliko stvari postavilo na pravo mesto, napredovali bi v kakovosti in storil bi se ogromen preskok v mišljenju. Gre za osem klubov v prvi ligi, to je vsega 16 zaposlenih. Prepričana sem, da bi bil rezultat neverjeten.«
Kako bi Andreja Leskovšek McQuarrie vodila ŽNK Radomlje s proračunom kateregakoli moškega kluba prve slovenske nogometne lige?
»To so sanje. Najprej bi primerno plačala strokovnjake, ki že delujejo v našem klubu. Nato bi zaposlila ljudi za administracijo in strokovno vodenje, najboljšim igralkam bi dala profesionalne pogodbe itd. Naredila bi najboljšo možno strokovno ekipo. Specialistom na svojih področjih bi dala priložnost, da iz vsega potenciala in talenta, ki ga premorejo dekleta, naredijo čarobno pravljico. Rada bi dala priložnost tistim, ki znajo.«
Kakšno je trenutno stanje slovenskega ženskega nogometa?
»V Sloveniji je ženski nogomet sicer dobro organiziran. Imamo reprezentanco, kjer igrajo dekleta, ki so odlična. V prvi slovenski ligi je osem klubov, kjer delamo dobro. Deklice lahko igrajo nogomet v vseh starostnih selekcijah. Tekmovanja so organizirana dobro in so na ravni. Je pa vse skupaj res bolj ali manj neprofesionalno. Preprosto nimamo sredstev za kaj več, kot povrnitev potnih stroškov. Trenerji in drugi strokovnjaki, ki delujejo v klubih, so v rednih službah drugje.«
Obstaja pravi razlog, zakaj v Sloveniji ne pride do take prepoznavnosti ženskega nogometa, kot jo že ima v tujini in si jo zasluži?
»Pri nas ženski nogomet še ni vrhunski šport. Imamo vrhunske igralke, ki igrajo v tujini, ker pa imamo še vedno premajhno bazo, ni dovolj konkurence. Ampak vesela sem, da ta prihaja, ker je podmladka ogromno. Nogomet je sam po sebi super. Ne potrebuješ veliko za igranje nogometa. Treba je še kar nekaj storiti na ozaveščanju, ampak vse več punčk se že zaveda, da lahko tudi one igrajo nogomet, ne samo njihovi bratje. Vse, kar se dogaja od kadetskih ekip naprej, pa v Sloveniji že stremi k vrhunskemu športu. Vrhunskih igralk pa bo več, če se bo povečala baza. V našem klubu in tako je tudi v večini drugih, želimo delati z vsemi. Nekaj pa je že sedaj jasno: več deklet igra nogomet, bolje je.«
Neskončne so razlike v dojemanju moškega in ženskega nogometa. Pogoji so različni, obravnava je različna. Moška nogometna reprezentanca igra tekme v Stožicah, ženske igrajo na veliko manj eminentnih zelenicah. Občutite to razliko tudi na klubski ravni?
»Zadeva je kompleksna in verjamem, da ni enostavna. Na slovensko žensko reprezentanco smo lahko že sedaj ponosni tako, kot smo na moško. Obe nogometni krovni organizaciji, UEFA in FIFA, imata promocijo ženskega nogometa na samem vrhu med svojimi strateškimi prioritetami. NZS sledi tej ideologiji in dela dobro. Vseeno se v Sloveniji miselni preskok še ni naredil. Ta bi bil potreben na vseh ravneh. Vsi bi morali zavestno storiti korak naprej. Mediji bi morali poročati o ženskem nogometu in ga približati ljudem, da bi ti videli, da je tudi ženski nogomet lahko zanimiv in kakšna kakovost je to. Veliko dela nas čaka na vseh ravneh. Vsi moramo stopiti skupaj, od NZS, preko klubov, do ljudi, ki se morajo odpreti in dati priložnost tudi dekletom na nogometnem igrišču.«
V svetu je ženski nogomet v velikem vzponu. Številke so izjemne. Žensko svetovno prvenstvo v nogometu, ki je bilo letos v Franciji, je postreglo z izjemnimi številkami. Stadioni so bili polni, gledanost prenosov tekem na televiziji je presenetljiva, nogometašice postajajo prave zvezdnice. Kaj je potrebno za to, da se bo podobno zgodilo tudi v Sloveniji?
»Jaz bi si od vsega najbolj želela, da bi vsi videli ta velik potencial za promocijo ženskega nogometa. Prepričana sem, da se bo zgodilo slej kot prej. Jaz to gledam kot nekakšno gibanje. Velikokrat slišim, da pač nismo še tam. Pa bi lahko bili. Prvi koraki bi morali biti veliki in zgoditi bi se morali čim prej. Nihče ob tem ne bo na izgubi. Vsi bomo pridobili. Pridobili bomo klubi, pridobile igralke, pridobili bomo kot celotna družba. Zadnje svetovno prvenstvo je v svetu sprožilo ogromen premik naprej. Mediji so se zganili, družba sprejema ženski nogomet. To bi mi v Slovenji morali samo pograbiti in se prepustiti valu. Treba je iz tega narediti zgodbo oziroma jo le povedati, saj je zgodba že narejena. Treba je le sesti na val in se z njim odpeljati. Prepričana sem, da bodo sponzorji kmalu videli potencial v tem, in tisti, ki bo prvi, bo imel največ od tega. Cel svet je pograbil ženski nogomet, v Sloveniji pa še vedno čakamo. Zakaj bi bili spet pet let v zaostanku? Ni treba. Poskusimo zdaj!«
Punčke imajo rade nogomet?
»Seveda. Punčke imajo rade in rade igrajo nogomet. Ko smo na začetku želeli organizirati prvi nogometni krožek za punčke, smo šli na eno od osnovnih šol v okolici. Punčkam smo razdelili vpisne liste, da se pridružijo krožku, kjer bodo igrale nogomet. Čez teden smo prišli v šolo preverit, ali je kaj zanimanja, in pobrat podpisane listke za vpis v krožek. Odziv je bil neverjeten. Vse so se vpisale. Vsakokrat me spreleti sreča, ko vidim te male punčke, kako so vesele, ko jim ponudimo možnost igranja nogometa. Punčke res rade igrajo nogomet. Res uživajo. V državah, kjer sem živela, nihče ni nikoli vprašal o spolu otroka. Vsi so igrali nogomet kot otroci, skupaj.«
Kaj moramo storiti, da bo nekoč, ko bomo odprli poročila, prva novica o ženskem nogometu in potem bo voditelj rekel: »Več pa v športu.« Kaj moramo storiti, da se bodo v gostilnah ljudje drenjali pred televizijskimi ekrani in gledali ženski nogomet? Kdaj se bomo prerekali o tem, ali je bil prepovedan položaj ali ne na tekmah ženskega nogometa? Kdaj bodo Zver, Čonč, Ketiš, Erman, Prašnikar in druge glavne igralke v reklamah, kdaj bodo njihove podobe visele na stenah mladinskih sob? Kdaj bodo vse te izjemne športnice imele možnost povedati svoje zgodbe, ki so že v tem trenutku lahko zgled ne samo mladim, ampak vsem nam?
»Vse to so sanje v nastajanju. Delati moramo to, kar delamo zdaj, ampak nas mora biti več. O ženskem nogometu moramo več govoriti, več pisati. Predvsem moramo vsem povedati, da ženski oziroma dekliški nogomet obstaja. Povedati je treba, da deklice ravno tako, ali pa še bolje znajo igrati nogomet. Samo priložnost potrebujejo. Dajmo jim to priložnost. Prerasti moramo predsodke in samo pogledati na nogometna igrišča in dati priložnost vsem in vsakomur. Treba je najti način, da vse te informacije pridejo do ljubiteljev nogometa. Do vseh. Preko intervjujev, strokovnih konferenc, reklamnih kampanj. Ozirati se moramo okoli sebe in delati to, kar delajo drugi. V tujini je že ogromno dobrih praks. Številke so presunljive. Veliko sponzorjev že pogleduje proti ženskemu nogometu. Privabiti jih je treba. Ženski nogomet je izjemna priložnost za promocijo podjetij. Predvsem pa je izredno pomembno to, kaj nogomet kot tak lahko ponudi otroku, posamezniku in družbi. Nogometašice so zaradi svojega znanja in talenta že zvezde. Samo priložnost jim je treba dati, da povedo svoje zgodbe. Krasne igralke imamo.«
V svoji športni karieri ste dosegli velike uspehe v smučanju. Veste, kako deluje posameznik, ko je med izzivi in preizkušnjami sam. Zdaj delujete v nogometu, kjer izrazito prevladuje ekipni duh, prilagajanje, sodelovanje. Kakšna je razlika med tema dvema športoma?
»Športa sta seveda zelo različna. Nogomet je precej bolj razširjen kot smučanje, ker je tudi dostopnejši. Veliko Slovencev smuča, ampak še več pa jih igra nogomet. Tudi delo z ekipo je drugačno. Ekipni šport odpira povsem druge dimenzije od individualnega. V ekipi je pomembno, kako se povezuješ in kako deluješ znotraj ekipe. Na ta način se v športniku razvijejo posebne kvalitete, zaradi katerih je bogatejši. Voditi ekipo je poseben izziv. Zato občudujem trenerje nogometnih ekip, ki delajo na tem, da vsak posameznik v ekipi da vse od sebe. To je res izjemno delo in lepa izkušnja. Seveda je težko, a ko se vse poklopi, ko vsi v ekipi dajo vse od sebe, pa nastane ena čudovita prava simfonija.«
Vaš najljubši trenutek v nogometu?
»Če gledam na splošno, bi rekla, da me najbolj navdušuje napetost, ki se ustvari ob perfektnem prostem strelu. Od vseh drugih trenutkov pa bi izpostavila dva dogodka. Prvi se je zgodil letos na tekmi naše članske ekipe. Med tekmo se je ena od igralk poškodovala in tekma je bila prekinjena. Igralka iz našega kluba je med tem odmorom vzela bidon in pila. Poleg nje je stala igralka nasprotnega moštva in vodo je ponudila tudi njej. To je bil res čudovit prizor. Drugi pa je, ko v klubu organiziramo mednarodni dekliški nogometni turnir UKI Cup. Namenjen je deklicam do 15. leta starosti. Predstavljajte si 500 punčk iz 38 ekip, ki pridejo iz sedmih držav. Ko vidim tistih 500 punčk na kupu …, ko so vsa igrišča zasedena in vse igrajo naenkrat, dobim kurjo polt. Takrat vem, zakaj se borim. Zato jim dam vse. Zato se borim, da jim lahko ponudim take trenutke. Če jim bomo z našim delom lahko še kaj ponudili v športu in življenju, smo dosegli vse.«
Patrizia de Franceschi Korent
