Fenomen človeške domišljije je zares brezmejen.
Vzemimo primer pisatelja izpred skoraj petih desetletij, ki se je tekom življenja s svojim pisanjem komajda preživljal, saj je na veliko eksperimentiral z raznimi drogami in opisoval razčlenjena stanja svoje zavesti, ki je bila tudi zavest njegovih likov.
Sicer ga je strokovna javnost zelo cenila in mu namenila kar nekaj nagrad, vendar je vse življenje tolkel revščino. Po njegovi smrti pa se je začel njegov vzpon nikjer drugje kot v Hollywoodu!
Philip K. Dick
Filmi, narejeni po njegovih literarnih predlogah, so priigrali več kot milijardo dolarjev in danes je Philip K. Dick eden od najbolj vplivnih in spoštovanih ameriških knjižnih avtorjev!
Ridley Scott, Steven Spielberg, John Woo, Arnold Swarzenegger, Harrison Ford, Tom Cruise, Ben Affleck, Matt Damon, Robert Downey jr., Keanu Reeves, Uma Thurman, Sharon Stone, Winona Ryder in še množica drugih zelo uveljavljenjih prvoligašev iz Hollywooda samo še dodaja prestiž na njegova dela.
Naj jih naštejem samo nekaj: Blade Runner, A Scanner Darkly (Skozi skener temačno), Total Recall (Popolni spomin), Minority Report (Posebno poročilo), Paycheck (Se spominjaš prihodnosti) so samo nekateri izmed naslovov huronskih filmskih uspešnic, ki so bile posnete po njegovih delih.
Pravzaprav sta bili moji prvi dve srečanji z njim v začetku osemdesetih let.
Kot zagretemu bralcu znanstvene fantastike je takrat knjižni trg ponujal pestro izbiro knjig s to tematiko. Tehniška založba Slovenije izdajala vrsto del doajenov tega žanra, veliko je bilo originalnih del v angleščini in beograjska založba Kentur je izdala skoraj dvesto naslovov največjih.
Nekega dne me je pritegnila Dickova knjiga z naslovom „Čovek u visokom dvorcu“ (The Man in the High Castle; 1962), ki so jo na zadnjih platnicah reklamirali kot prelomno delo v žanru znanstvene fantastike, ki je bilo ovenčano s prestižnimi nagradami Hugo in Nebula.
Knjigo sem prebral z vratolomno hitrostjo. In potem še enkrat. In še enkrat. Vsakič sem našel nove draži, nove dele veličastnega mozaika, ki mi je pomagal samo za hip ošvrkniti veličino avtorjevega uma. Zgodba glavnem junaku, ki potuje po ozemlju ZDA, je postajala vedno bolj bizarna in Dick je segmentirano dodajal nenavadnosti, ki so nekje v prvi tretjini knjige dale jasno sliko: ZDA niso več velesila, ampak so med Japonce (zahodni del) in Nemce (vzhodni del) razdeljeni poraženec iz druge svetovne vojne!
Podobno je z ostalim svetom razen s Kanado. V Berlinu se ob umirajočem Hitlerju njegovi nasledniki (Göbells in Heydrich) s spletkami bojujejo za vodstvo, nemški astronavti pa na Marsu ob pristanku prve vesoljske sonde razvijajo zastavo s kljukastim križem. In kar je najbolj intrigantno – glavni junak v ZDA išče avtorja knjige, ki je skriti dinamit – v tej knjigi je glavna ideja, kako bi bilo, če bi ZDA in zavezniki porazili sile osi in dobili drugo svetovno vojno! Sicer ste pa besedilo o tem in njeni televizijski verziji, ki se jo je lotil Amazon, prebrali v prejšnji številki naše revije.
Blade Runner
Kot privrženec glasbe, ki jo je takrat delal grški komponist in instrumentalist Vangelis, sem od takrat dejavnih distributerjev gramofonskih plošč iz Anglije naročil njegov novi album z naslovom Blade Runner.
Šele ob pogledu na ploščo mi je postalo jasno, da gre za filmsko glasbo nekega znanstveno-fantastičnega filma, ki ga je režiral Ridley Scott. Ridley Scott, tisti, ki je lansiral prvega Aliena? In še droben napis na ovitku – film je narejen po literarni predlogi Philipa Dicka! Uaaaaa!
V glavni vlogi je bil takrat eden najbolj vročih igralcev, Harrison Ford. Nakurjen s temi „priporočili“ sem seveda odvihral na premiero filma, ki se je sicer zgodila dve leti kasneje v Ljubljani. V svetu, postavljenem v leto 2019, Ford igra upokojenega detektiva Deckarda, ki mu zaupajo posebno nalogo – poloviti mora „replikante“ – umetne ljudi, ki so že tako človeški, da se lahko uspešno infiltrirajo med ljudi in jih zaradi njihove superiornosti počasi izrinejo iz civilizacije.
Blade Runner 2049
Izkaže se, da je na Zemljo iz rudnika v globinah vesolja pribežalo le nekaj replikantov različnih generacij, ki jih vodi militantni Roy Battay (Rutger Hauer). Medtem, ko tiste, bolj enostavne, Deckard bolj ali manj uspešno polovi, je njegova borba z Battayem na vrhu strehe epohalna in je tudi eden od razlogov, zakaj je film tekom desetletij postal kulten.
In na koncu – že tipičen zasuk po Dickovsko – ženska, v katero se Deckard nesmrtno zaljubi – je replikantka in ima z razliko od ostalih „neomejeno življenjsko dobo“. Zanimivo, da je moral Scott zaradi pritiskov studia film precej skrajšati in prilagoditi konec, ki pa ga je režiser pustil nedokončanega, saj so možni kar trje zaključki.
Šele leta 2007, ko je bil že bogat, je od studia odkupil avtorske pravice in izdal 4 DVD-je, od katerih je ena njegova, avtorska verzija, drugi je verzija, ki smo jo videli v kinih in tretji verzija s precej drugačnim, Dickovskim koncem. Četrti DVD pa je zgodba o snemanju filma – no bolj o tem, koliko je trajalo, da je pridobil sponzorje za film, ki zdaj velja za enega najboljših v zgodovini filma sploh!
Plakat za prvi Blade Runner
Aja. Film je nastal na podlagi Dickove kratke novele z naslovom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? (Do Androids Dream of Electric Sheep?). Vendar Dick ni popolnoma končal te novele in je zapustil nekaj »skic« o nadaljevanju.
To je izkoristil odlični kanadski režiser Dennis Villeneuve, ki je leta 2017 posnel prav tako epohalen drugi del (Blade Runner 2049), kjer se Harrison Ford spet pojavi v bolj stranski vlogi. Glavno je odigral Ryan Gossling.
Potovanja po mentalnih vesoljih
Občutljivi Philip K. Dick je bil rojen s sestro dvojčico leta 1928, ki pa je šest mesecev po rojstvu umrla.
Ker so mu starši to velikokrat pripovedovali, se je kasneje čutil odgovornega za njeno smrt in za to dokaj pogosto pojavljanje vraslih dvojčkov v telesih nekaterih od likov njegovih del (Total Recall) niti ni nenavadno. Posebej ga je pretresla ločitev staršev (imel je pet let) in v šoli je veljal za plašnega.
Na univerzi (študiral je književnost, kaj bi drugega!) pa je pričel trpeti zaradi vrtoglavic, kar so nekateri psihiatri označili za shizofrenijo, drugim pa se je zdel popolnoma zdrav. Bil je pravi knjižni molj in v začetku je strastno prebiral francoske romantike, kasneje pa je presedlal na znanstveno fantastiko, ki je okrog leta 1950 v ZDA postajala vedno bolj popularna.
Minority Report
Bolj za šalo kot zares je poslal nekaj zgodb na uredništva razih revij in leta 1953 je dobil redno služno kot pisec zgodb in novel. Pisal je vedno boljše in zanimive zgodbe in se je kmalu spoprijateljil s takratno zvezdo ameriškega ZF žanra, Robertom Heinleinom, ki je se kasneje izkazal kot velik Dickov podpornik in mentor, saj se njegove knjige zaradi zapletenih zgodb in psihičnih stanj glavnih junakov niso najboljše prodajale.
Kot večina umetnikov tistega časa pa je seveda tudi Philip K. Dick pričel posegati po raznih drogah. Od začetka po marihuani, kasneje pa je jemal vedno več halucinogenih drog.
Vse te svoje izkušnje – privide – je skrbno beležil in jih vklapljal v vsebine svojih del, ki so postajala vedno bolj kompleksna. In tu pride na vrsto še ena nenavadnost. Ko je enkrat odprl vrata neznani temnolasi obiskovalki, ga je presunil rožnati žarek iz zlatega obeska v obliki ribe, ki ga je nosila na verižici okoli vratu. Rekla je:
Po tem obisku je pričel še bolj halucinirati, tokrat brez pomoči mamil.
Trdil je, da živi v dveh vzporednih svetovih, kjer je v enem Philip K. Dick, v drugem pa Thomas, krščanski mučenik iz prvega stoletja našega štetja.
Čez čas naj bi ga prevzela še tretja oseba, duh preroka Elije, pod vplivom katerega je napisal izvrstno knjigo Tecite solze moje, je rekel policaj.
Hollywood pač deluje tako, da so njegova dela v toliko priredili, da ima film glavnega junaka. Njegove zgodbe ga v glavnem nimajo, oz. je glavnih junakov več. Ena od njegovih glavnih tem pa je dogajanje, ki je postavljeno v dve realnosti, ki sta obe popolnoma mogoči, vendar izbiro prepusti bralcu/gledalcu.
Ponavadi je druga realnost živa v možganskih halucinacijah določene osebe čisto po naravni poti, po drugi pa je posledica zaužitja določenih drog ali poskusov (spet Total Recall). Hec je, ko potem na koncu tudi pozorni bralec ne, ve, kaj je res. Sicer pa – kje pa piše, da je tale svet, ki ga dojemamo, tisti pravi?
Rutger Hauer v svoji zgodovinski vlogi V Balde Runnerju kot glavni replikant, ki je hotel samo živeti
Vzporedni svetovi
Ta tema je Dicku bila zelo blizu in kar nekaj del s to temo je postalo osnova velikih in donosnih hollywoodskih filmov. Nizozemski filmski mojster Paul Verhoeven je leta 1990 posnel norišnico z naslovom Total Recall (Popolni spomin) z Arnoldom Swarzeneggerjem v glavni vlogi.
Glavni junak se tukaj odloči za „mentalne počitnice“, kjer ga s pomočjo psiho – kompjuterske mašinerije pošljejo v vzporedni svet.
Zadeva je tako dodelana, da tudi gledalci nismo vedeli, kateri svet oz. realnost sta prava. Šele na koncu se stvari razvozlajo, vendar je nekaj dejstev pod vprašajem. Poleg Švarcija je tukaj blestela tudi Sharon Stone.
Ker je bil film velika uspešnica, so leta 2012 posneli novo verzijo z Colinom Farellom v glavni vlogi. Žal ni bil tako uspešen kot prvotna verzija, kar je skoraj običajno.
Ne moremo mimo filma Minority Report iz leta 2002, ki ga je režiral Steven Spielberg, v glavni vlogi pa blesti Tom Cruise.
Osnovni zaplet je čisto Dickovski – policija v prihodnosti rešuje primere zločinov, ki se BODO zgodili in to s pomočjo gojenih telepatov. Kljub temu pride do nepojasnjenega zločina, ki ga seveda rešuje Cruise, saj indici kažejo na njegovo krivdo.
Total Recall – Vodja upornikov Kuato je atrofirani dvojček
Pod črto
Nekaj kratkih vsebin, ki orisujejo njegov način razmišljanja:
Tri stigmate Palmerja Eldrica (1963) – zgodba o oddaljeni koloniji v vesolju, kjer je največja nagrada skupinska halucinacija o življenju na Zemlji
Ubik (1969) – zgodba o skupini psihiatrov, ki uporablja ume umrlih oseb za spreminjanje prihodnosti in se zaplete v vojno z drugo skupino psihiatrov, ki počne isto
Tecite solze moje, je rekel policaj (1974) – zgodba o popularnem televizijskem voditelju, ki v brutalni in policijsko nadzirani državi doživi nesrečo in se zbudi kot oseba brez identitete
Skozi skener temačno (1977) – policijski agent skozi poseben skener zalezuje osumljenca, prodajalca droge, za katerega se izkaže, da je to on sam in na koncu znori
VALIS (1980) – verjetno njegovo najbolj avtobiografsko delo, ki govori o srečanjih z nezemljani (posledica rožnatega žarka)
Napisal je 126 kratkih zgodb, 36 knjig in 14 zbirk raznih novel. Po njegovih zgodbah so do zdaj posneli 14 filmov, znano pa je dejstvo, da so njegovi dediči prodali avtorske pravice še sedmih zgodb. Danes bi bil zelo bogat človek, saj so filmi, narejeni po njegovih delih prinesli več kot sedem milijard dolarjev.
Besedilo: Janez Jež
