Naslov: Zgornje Pirniče 54, Zgornje Pirniče
e-naslov: gostilna.mihovec@siol.ne
Telefon: 01 362 30 61
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure; v petek in soboto od 12. do 01. ure, nedelja od 11. do 18. ure, ponedeljek in torek: zaprto
Redkokdaj se nam zgodi, da bi v eni številki naše revije objavili oceni dveh konceptualno zelo podobnih gostiln. No, tokrat se je to zgodilo. Prvi je bil kranjski Matiček, drugi pa z naše strani vedno hvaljeni Mihovec iz Zgornjih Pirnič pod Šmarno goro. Res je, da imajo zelo bogato zgodovino in so tradicionalno zavezani k avtohtonosti slovenskih krožnikov, ki pa jih Mojca Trnovec, kot šefica in kuharica, zvito nadgrajuje in gosti niti ne opazijo, da jih ladja okusov lahko zanese v dobre in nemoteče nove vode. Če bi Slovenija imela še več takšnih oštarij, bi bili brez dvoma svetovni gastronomski prvaki. Avtohtonost, domačnost, delo družine in v veliki večini uporaba lastnih in tam pridelanih materialov je velika umetnost, predvsem pa trud in ogromno dela. Takrat ko Mihovci ne strežejo in navdušujejo gostov, delajo na poljih, ki jih imajo kar 25 hektarov! To je njihova tradicija, ki se je tudi nova generacija trdo drži in zato uspeh ne izostaja. Konec koncev, je bila Mojca Trnovec, hči Jerneja in Mihaele Petač, popolnoma upravičeno izbrana za Obrtnico leta 2018. Ne samo, da vodi gostilno, je tudi prva kuharica in skrbno bedi nad jedmi, ki jih ponujajo. Ko človek stopi v kuhinjo, jo najde med lonci, z mobilnim telefonom na ušesu, po katerem sprejema rezervacije in nemoteno kuha. No, včasih pa zaplavajo, saj je gostilna predvsem za konec tedna zelo priljubljena točka obiskov, od katerih pa so nekateri (po branju forumov sodeč) neusmiljeni in slovensko kritizerski. Jaz jih poznam že več kot dvajset let in lahko rečem, da slabe izkušnje tam še nisem imel (in tudi upam, da je ne bom imel).
Tomaž Trnovec ob svoji ženi Mojci in svakinji Jerneji, izvrstni kuharici.
Vzrok tega pisanja je bil obisk s skupino prijateljev, s katero smo se sklenili malce podružiti in ideja za oceno je padla šele na koncu kosila, ko sem ugotovil, da smo bili deležni res odličnih okusov in jedi, katerih kakovost je dvigovala streho. Torej – popolnoma nenačrtovano!
Da smo laže dočakali prve jedi, je poskrbel slastni „pozdrav iz kuhinje“, če temu lahko tako rečemo – domača, še topla pogača z ocvirki in čebulo je bila tako slastna in sočna, da so nam sline v velikih količinah drle v usta. Kruh je bil znotraj mehak in topel, kumina je dala dodatno aromatiko in kot bi mignil, so koščki izginili z lesenih pladnjev z napisom Mihovec.
Prekajen svinjski jezik za bučnem tatarju je bil prvi „zaresni“ krožnik. Meso je bilo magično mehko, hren je dodal pikantnost, buče, ki stražijo vhod v gostilno, pa se pečejo vso noč, da dobijo čarobno mehkobo, ki jo začinijo z gorčičnimi semeni in dehidrirano peso. Piko na i da še naribana čebula, ki pa deluje sladko. Skupna kombinacija je magična in prav vsi smo zadovoljno predli.
Goveja juha je sicer zlata klasika slovenskih gostiln, toda Mihovčeva izpeljanka je navdušila, saj je bil precej sladkasto (korenje) pikantna (peteršilj), drugače pa polna in slastna.
Njihova bučna juha je zelooo drugačna. Bučna baza počiva na kuhanem ješprenju, ki jed, postreženo v kozarcu, zgosti, pikantno noto naredi peteršiljeva pena, za hrustljavost pa poskrbijo popečeni lističi topinamburja. Vrhunsko!
Pozdrav iz kuhinje v stilu – še topla pogača z ocvirki in čebulo.
Juha, ki prebija strehe.
Pražena jetrca in še mnogo tega.
Prekajen svinjski jezik na bučnem tatarju s hrenom.
Mihovec ljubi teletino. Zato ni nič čudnega, če so pražena jetrca ena izmed njihovih najbolj popularnih zimzelenih jedi. Tokratna verzija se je na krožniku družila s topinamburjevim pirejem, ohrovtovimi listi (nabrani so bili uro, preden so jih postregli) in jurčki. Večplastnost hrustljavo-kremastih okusov je bila navdušujoča in aplavz ni izostal.
V podobnem stilu smo nadaljevali z doma narejenimi bleki iz polnozrnate moke na kislem zelju s tartufi, kar je še ena od njihovih stalnic velikih, a prijaznih domačih okusov. Ko smo že dihali na škrge, je Mojčin mož Tomaž, ki je steber Mihovčeve strežbe, na vozičku pred nas pripeljal velik kos pečenega svinskega vratu, ki se je na krožniku spremenil v najbolj slastno jed popoldneva, saj je bilo meso tako čarobno mehko, da zob skoraj ni bilo treba uporabljati. Pa ne samo to – tudi „tenstan“ krompir je bil nadzvočen, saj so ga v kuhinji velikodušno zabelili s slastnimi ocvirki in tudi ta krožnik je ob ovacijah izginil v sicer že polnih, a za dobrote še vedno odprtih želodčkih. Pa se Tomaž in Mojca še nista dala – dve odlični sladici sta nas doleteli, od katerih je treba nujno izpostaviti genialno, sočno in slastno skutno-pehtranovo potico, ki so nam jo potem še zabelili s karamelnim prelivom. Ta kombinacija je bila „za vola ubit“, kot je se zelo spoštljivo izrazil kolega, sedeč nasproti mene in prav nihče mu ni oporekal.
Vmes so nas ob obedu crkljali s posebnimi vini, predvsem z redko zgodbo slovenske Istre, imenovano cipro (rdeče polsladko vino), in pozitivno energijo, ki je imajo zares veliko.
Če se vrnem na začetek besedila – Pr’ Mihov’c vas čakajo briljantni slovenski kulinarični zakladi, ki jih zlepa ne boste pozabili. Bravo!
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Aleš Fevžer
