V številnih avtoritarnih režimih ženske moči zapeljevanja s pridom uporablja vladajoči režim za vohunjenje.
Konec koncev je to zelo uspešen način zbiranja podatkov. Moški, ki po razvnemanju in erotiki po njegovih željah sproščen leži v postelji, nekontrolirano pove kaj takega, česar ne bi smel oz. v normalnem stanju ne bi. Tale fotografija pa kaže prizor iz ene izmed najbolj razvpitih ustanov tega tipa v zadnjih sto letih – iz preddverja najbolj slavne berlinske javne hiše – iz Salona Kitty.
Če boste imeli priložnost, si oglejte trenutno filmsko uspešnico Red Sparrow (Rdeči vrabec), kjer Jennifer Lawrence igra „mobilizirano“ baletko v Sovjetski zvezi, kjer jo tajna služba KGB z izsiljevanji in grožnjami strenira v eno izmed svojih najboljših agentk, ki preko svojih posteljnih znanj iz svojih ljubimcev izvleče marsikatero skrivnost. James Matthews, ki je napisal knjigo, po kateri so naredili scenarij, si tega ni izmislil. Pred pisateljsko kariero je bil operativec CIE in je lovil ruske „speče“ agente po ZDA in NATU. Ker pa je študiral zgodovino, je ugotovil, da je večina sovjetskih agentk šla skozi podoben „trening“, kot so šle Nemke v drugi svetovni vojni skozi Salon Kitty.
Katharina Zammit (kasneje Kitty Schmidt) je bila zelo živahna ženska, ki si je prislužila veliko denarja z opravljanjem najstarejše obrti. Iz prihrankov je leta 1922 odprla prvi salon (javno hišo) v Berlinu, ki je hitro postala velika uspešnica. Čeprav so bila to v takratni Nemčiji leta velike krize, brezposelnosti in visokih inflacij, so tovrstni klubi uspešno živeli – na račun bogatih Judov, ki so se tam zabavali. Lep primer prikaza takšnega življenja je s številnimi oskarji nagrajen film Cabaret (1972), ki je lansiral Lizo Minelli. V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je Nemčija počasi drsela pod črno barvo, saj je nacizem postajal uradna religija in tisti ob koritu so začeli bogateti. Ko je stopil v vrste nacistov, je bil mladi Reinhard Heydrich že redni gost javne hiše gospe Schmidt. Bil je tudi brezobzirni karierist in kmalu se je znašel v Hitlerjevi bližini in pridobil veliko moč. Schmidtova pa je bila pametna gospa in se naraščajočega nacizma ni pretirano veselila. Zelo dobro ohranjena 57-letnica je kmalu ugotovila, da ji takšna klima ne ustreza in je začela svoje dobičke in prihranke vlagati v angleško banko. Ta podatek je padel Heydrichu v oči in jo je velel zasledovati. To je naredil pravočasno, saj je leta 1939, tik pred začetkom druge svetovne vojne hotela pobegniti iz Nemčije. Ker so jo zasledovali, so jo na meji med Nemčijo in Nizozemsko ustavili in jo vklenjeno poslali v Berlin. Po nekajdnevnih mučenjih so ji dali na izbiro – koncentracijsko taborišče ali sodelovanje z Gestapom in SS-om.
Odločila se je za slednje in z državno financiranim projektom so njen bordel prenovili in ga poimenovali v Salon Kitty. Vse sobe so opremili z vsaj po petimi skritimi mikrofoni, punce pa so prav vse šle skozi intenzivne treninge nacistične tajne službe. Bile so spretne, izobražene in so govorile vsaj po tri tuje jezike. In jasno – obvladovale so vse erotične spretnosti, saj so jih trenirale veteranke – bivše delavke Salona Kitty.
Heydrichu se je projekt obrestoval. Zaradi zgovornih tujih diplomatov in bogatih Nemcev so polovili številne obveščevalce, se dokopali do množice zaupnih dokumentov in vojaških načrtov, kar je Nemčija takrat zelo potrebovala.
V to hišo radosti pa so redno zahajali tudi vrhovni poveljniki nemške vojske in nagrajeni vojaki, kot sta ta dva, na fotografiji z eno od Kittyjinih deklet iz leta 1940.
Hiša je uspešno obratovala do leta 1942, ko je nanjo padla zavezniška bomba in jo do tal porušila. Kitty se je umaknila v zasluženi pokoj in spokojno umrla leta 1954. O vseh pomembnežih, ki so obiskovali salon, ni niti enkrat spregovorila. Vse posnetke (bilo jih je 25.000) pa je „podedovala“ bivša vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi. Po drugi svetovni vojni je salon deloval naprej, vodila pa sta ga njena otroka, sin in hči.
Sama zgodba je postala osnova zelo kontroverznega filma Salon Kitty, ki ga je leta 1976 posnel italijanski režiser Tinto Brass s Helmutom Bergerjem v glavni vlogi.
Besedilo: Janja Maček