Naslov: Verudela 16, Pulj
Splet: www.ribarskakoliba.com
Telefon: + 385 91 600 1269
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure
Mednarodna kuharska ekipa – chef Carmine Esposito je prvi iz leve, ruska slaščičarka Anna Tikulin Fedorova je zraven njega.
Že več let vsi vrabci po strehah čivkajo, da je sosednja Hrvaška raj za turistične investitorje (če odštejemo cirkuse ob covidnih prepovedih). Razne hotelske verige so se dodobra razširile, pokupile hotele in zgradile svoje, luksuzne nastanitve. Tudi petični Rusi niso stali križem rok in z novci so tako mamljivo pricingljali na obalo »Lijepe njihove«, da so kaj hitro postali lastniki odličnih lokacij in nastanitev.
Eden od takšnih primerov je tudi na skrajnem jugu Istre v bližini Pulja, ki sliši na ime Ribarska koliba, ki so jo prenovili in je zelo drugačna od tistega, kar je bilo tam prej. Seveda ne gre samo za restavracijo – zraven je tudi hudo nadstandardni hotel s prostornimi sobami, ki pa jih ni veliko. Pa tudi restavracija sama je daleč od imena »koliba«, saj so jo zdaj popolnoma prenovili in ji dali drugačno, bolj gosposko podobo. Lahko pa tudi rečem, da je bila prejšnja podoba, vsa v lesu zelo prijetna, topla in mikavna. Ker je trenutno na Hrvaškem težko dobiti dobro ekipo za kuhinjo, so Rusi posegli v svet in prav nihče od petčlanske kuharske ekipe ni Hrvat. So iz vsega sveta – od Južne Amerike do sosednje Italije, in videti je, da jim gre kreativnost pod vodstvom Tržačana Carmina Esposita dobro od rok.
Mesni carpaccio z rdečo peso in dodatki.
Filirana skuša na mariniranem paradižniku z zelenjavnim kanelonom.
Črna ričota s pečeno belo polento, zlatom in sipicami.
Deja vu – skutni sufle, jabolko iz sous-vida, makov sladoled in karamelizirani pekanovi oreščki.
Pozdravi iz kuhinje so bili francoska klasika – maslena pena s sveže pečenim kruhom. Ker smo si omislili dva menija (ribjega in mesnega) smo dobivali po dve jedi. Prva krožnika sta bila filozofsko podobna – mesni z govejim carpacciom, rdečo peso, lešnikovim drobljencem in parmezanom v obliki satovja ter črnimi tartufi. Razkošna jed, vendar je na koncu prevagala rahla neskladnost zaradi obilice zelo različnih sestavin. Ribji uvod je bil podoben, a vizualno spektakularen. Okrog na pol »slečenega« škampa so bili delčki kuhanega lignja, marinirane sardele, kuhane hobotnične lovke in oljčnega olja. Okusno – ja, ampak preveč okusov. Ješprenj velikokrat uporabljajo namesto riža in tudi tokrat je bilo tako – ričota v sipinem črnilu z dodatkom malih, na hitro pokuhanih sipic na podlagi hrustavčka bele polente, ki ga je Esposito »začinil« z zlatim listom. No, slednji dodatek je bil vizualno in besedno zelo spektakularen, zlato pa okusa ne doda. Druga stran je dobila svojevrstno verzijo milanske rižote – se pravi tiste z žafranom in parmezanom, ki je bila obložena s škampovimi repki in posuta s posušenim sipinim črnilom. Okus je bil odličen, močan in zelo poln in jed je v hipu izginila.
Sicer skuše niso ravno ribe, ki bi jih kuharji v boljših restavracijah pogosto uporabljali, saj so premastne, vendar utegnejo ob dobri in časovno primerni marinadi dobiti odlične okuse. Natanko to je Esposito naredil in ribji file nastavil na rezino volovskega srca, ki ga je prepariral z odličnim oljčnim oljem, zraven pa je dodal še malce tipike iz Kampanije, kjer je trdi in ocvrti kanelon, polnjen z zelenjavo, klasična spremljava.
Pri sladicah pa je stoječe ovacije dobila ruska slaščičarka Anna Tikulin Fedorova za precizne okuse sladice z imenom Deja vue. Gre za skutni sufle, jabolko iz sous-vida, makov sladoled in karamelizirane pekanove oreščke. Eleganca in perfekcija sta edini možni opis te sladice.
Takšna Ribarska koliba, ki šele jemlje zalet, je vsekakor ena od restavracij, na katero bi morali biti obiskovalci južnega dela Istre zelo pozorni. Vidi se, da je ekipa komaj startala in vsak nenačrtovan odhod bi jim pokvaril za zdaj zelo dober začetni vtis.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
