- februarja 1987 je nenadna smrt umetniške superzvezde Andyja Warhola šokirala svet. Če bi še živel, bi 6. avgusta bi praznoval 85 let. Bil je kontroverzni in vsestranski ameriški umetnik, ki je izrabljal medije za dosego tako želenega uspeha. Tisti, ki poznate kinematografijo Orsona Wellsa, boste razumeli, kaj pomeni izraz ‘državljan Kane umetnostnega sveta’.
Andyja Warhol
»Nikoli nisem želel postati slikar, ampak plesalec stepa!«
Warhola pogosto povezujejo s pop artom, čeprav gre pri tem za popolno nerazumevanje njegove celotne umetniške poti. Ni le preprosto upodabljal ameriških idolov, kajti ti totemi so namreč odsevali tedanje vrednote družbe. Skoraj ikonsko je častil hollywoodsko srenjo v posmrtnih upodobitvah Marilyn Monroe ali Elvisa Presleyja. Izhajal je iz preprostih stališč: če je Presleyjeva glasba priljubljena, zakaj pa ne bi imeli še njegove podobe?
Demokratičnost Warholovega nastopa na sceni z upodobitvijo serije Coca Cole se odslikava v praznih ali polnih steklenicah te pijače, ki jo pijejo tisti z vrha ali dna družbe. Za vse je enaka. Andyjev pop art je uspešen odgovor na izrojeno, neorganizirano in kompulzivno ameriško družbo, ki hlepi po ’15 minutah slave vsakega posameznika’. To je njegov znameniti izrek, ki sporoča, da je vsako lahko slaven za vsaj 15 minut, s predpogojem, da se s pravo stvarjo/idejo znajde ob pravem času na pravem kraju.
Po izjemno odmevni seriji Smrti in nesreč (predvsem avtomobilskih), ki jo je sestavljal iz izrezanih časopisnih fotografij in dodajanjem barve na platno, se je leta 1964 javno poslovil od slikarstva. Pozneje se je bolj posvečal filmu, ker je bil kot medij lažji za obvladovanje kot slikarstvo. Njegova Srebrna tovarna, ki je bila studio filma in fotografije, je ustvarjala portrete, ki so bili nič drugega kot screen testi, brez režije in besedila. Bila so le kratek, statičen posnetek na filmu. Srebrna tovarna je končno postala zbirališče narkomanov, transvestitov in labilnih ljudi, kjer so pod njegovim nevodstvom skušali ustvariti nekaj ali pa tudi ne. Kontraverzno pač, tako kot veliko stvari z njegovim podpisom.
Andrew Warhola, albin
Rojen je bil leta 1928 v Pittsburghu v Pensilvaniji, slovaškim priseljencem Andrewu in Juliji. Bil je najmlajši od petih bratov z imenom Andrew Warhol. Družina je bila precej revna, jeklarsko mesto pa v času velike gospodarske krize in borznega zloma na Wall Streetu (1929) ni več ponujalo zadovoljivih delovnih mest.
Dvojni Elvis, prodan za 37 milijonov dolarjev
Andy je večkrat omenil, da je bilo to najbolj nemogoče in grdo mesto, v katerem je kdaj koli živel. Po značaju je bil zelo zadržan otrok in kot mladenič in povrhu še občutljiv za sončno svetlobo. Njegova zunanjost je bila milo rečeno čudna – beli lasje, prav takšna polt z lisami po obrazu in rokah in vedno je moral nositi temna očala. Motil ga je tudi njegov nos, ki si ga je dal pozneje menda operirati.
Mama Julija in pločevinke juhe Campbell
Pri trinajstih letih mu je umrl oče. Z mamo in diplomo umetniške šole v roki se je preselil v svetovljanski New York. Poln idej in zanosa se počasi pričel uveljavljati kot komercialni umetnik, mama Julija pa mu je za vsako kosilo pogrela Campbellovo juho iz pločevinke. Njegovi najljubši sta bili tisti dve z okusom piščanca s testeninami ali rižem. Že od vsega začetka pa si je želel postati več kot komercialni umetnik. Kot vedno je potreboval nekaj spodbude in dobil jo je od znanke in lastnice galerije Muriel Latow. Za 50 dolarjev mu je svetovala, naj slika tisto, kar je ljudem pri srcu in kar vsi poznajo, ‘denar ali jušne konzerve’. Ideja se mu je zdela imenitna. Šel je v trgovino po juhe iz konzerve, jih nakupil celo vrsto ter upodobil 32 grafik v seriji Campbellovih juh, vse enake, toda vse drugačne. S tem prebil led in se zaradi te demokrtične ‘navadnosti in nenavadnosti’ kaj kmalu pričel prebijati v vrh spoštovanih umetnikov.
15 minut slave mrtvega Andyja Warhola
Čeprav je bil v življenju že precej poznan in je svoje stvarite prodajal za velike denarje, je umrl precej neslavno. Težave z žolčnikom so se mu vlekle že od poskusa atentata leta 1968, ko so ga poskušali ustreliti. Umrl je zaradi operativnih zapletov, sam, brez kamere, nedokumentiran. Njegova dediščina je sicer prešla pod okrilje leta 1994 odprtega muzeja Andyja Warhola v Pittsburghu. Muzej je tako postal največji in edini, ki razstavlja dela enega samega ameriškega umetnika. Edino serija Campbellovih juh je le ostala v New Yorku. Danes jo lahko, vseh 32 pločevink, občudujete v Muzeju moderne umetnosti.
Andy se je vrnil domov, v Pittsburgh. Pokopan je v bližini mesta, zraven staršev, kot Andrew Warhola s preprostim nagrobnikom, kot je želel.
Morda noro ali le Andy Warhol – njegov grob si lahko tudi ogledate v živo prek svetovnega spleta. Pred kratkim je bila na pobudo Muzeja v Pittsburghu nameščena kamera nad njegov grob, ki statično snema ‘dogajanje’ 24 ur na dan. Če le mislim, da ga lahko razumem, si dovolim špekulacijo, da ne bi imel nič proti. Vse za 15 minut slave.
Piše: Tina Ponebšek
