Srednje intenzivne barve rubina s svetlejšim robom in vonji zrele slive, drobnega gozdnega jagodičevja, čokolade, cigare…
V ustih med srednjim in polnim telesom, suho, nežno, žametno.
Ujel sem ga v pravem trenutku, taninski oprijem je enostavno izjemen, ravno prav grabi in sladi. Še dobro, da nisem spisal recenzije ob prvem popitem kozarčku pri kosilu, ampak po tipkovnici klofam sedaj, v večernih urah po večerji. V teh nekaj urah se je vino čudovito odprlo, povezalo, dobesedno vzcvetelo. Prej so kisline delovale nezrelo, robato, zdaj je pa to ena sama sočnost, poželjivost in pitnost. Tudi alkoholi so za tak tip vina precej zmerni (13.5%), skratka, eno samo veselje in radost.
Ob kosilu sem pogrešal malce telesa, karizme, naboja… Zdaj pa to njegovo umirjenost, preudarnost neizmerno cenim in spoštujem. Sploh v luči današnjih rdečin, ko zaradi podnebnih sprememb alkoholi dosegajo 15% ali več. Tako pa ta merlot deluje nekako pinotovsko s svojim zmernim telesom in višjimi kislinami. Manj je več. Ni kaj, čudovito, tehnično brezhibno, z glavo pridelano vino. Tako ima ta merlot v sebi tisto, kar bi moralo imeti sleherno vino. Nagovoril bo tako občasne pivce, kot profije. Kar je dobro, je pač dobro. In ta Slavčkov merlot je hudičevo dober. Lahko se mu zgolj opravičim, ker mu ob prvem kozarcu nisem popolnoma zaupal, ker kljub kilometrini nisem znal takoj uvideti njegov velik potencial in čudovito osebnost. Šibam si natočit nov kozarec in poslušati koncert Nine Pušlar, ki ravnokar poteka na TV SLO 1.
