Trzin je eno izmed glavnih primestnih središč ob prestolnici in veseli smo, ko se večnemu Narobetu pridruži še kaj novega.
V tem primeru je to Putr, duhovito arhitektonsko zastavljena restavracija, ki navdušuje z lepim videzom. Vaše plašče bodo obesili na obešalnike, ki se spuščajo iz mreže na stropu, mize so okusno naravno lesene, na stenah pa prevladuje zelena barva, ki prostor lepo poživi. Jedilni list je preprost, temelji na piščancih (takšnih in drugačnih), vinska karta pa je zelo, zelo skromna, čeprav večino vin strežejo na kozarec.
Tunov tatarec z avokadom.
Iz kategorije hladnih predjedi smo si privoščili tisto, ki je zvenela najbolj atraktivno – tunov tatarski z avokadom. Ampak res – zgolj naziv jedi je bil nadstandarden, saj je bila jed popolnoma brez duše in kombinatorike okusov. Šele ko smo ga pokapljali v oljčnim oljem, ki je bilo žarko, ko smo dodali sol in poper, je bil krožnik podoben jedi, kakšnih posebnih okusov osnovnih sestavin pa ni bilo. Topla predjed je bila še najbolj srčna – dobili smo španski približek tistega, čemur Španci rečejo gambas al ajillo. V tem primeru gre za odmrznjene gambere, pečene v vrelem oljčnem olju z dodatkom narezanega česna in feferonov. Ta jed je bila dobra. Gamberi so bili čvrsti, pravi dodatek okusom pa je dal hrustljav česen in ravno prav feferonov. S kruhom pomazano!
Gamberi v vrelem olju, s feferoni in česnom
To pa je bil žal edini zvezdni trenutek tega dne.
Na drugi strani pa smo zgrmeli v globok prepad, kjer nihče ne preživi. Pečena hobotnica s črnimi njoki z omako iz školjk. Videz je bil – recimo – rahlo alternativen; pač v stilu sodobne kulinarike, kar nas ne moti. Hobotnica je bila spodobna, morda – spet modno – na ozkih koncih lovk zažgano opečena. Črni njoki pa so bili »za v smeti«. Sama zgradba njokov je bila zbita in trda, dodatek sipinega črnila pa je neokusnost priloge prignal do dna. Še hujša je bila omaka iz školjk. Priznati moram, da česa tako neokusnega v svoji gastronomski karieri še nisem jedel. Nisem jedel tudi trupel, vendar se mi je nekako dozdevalo, da bi ta izraz okusu te omake kar ustrezal. Verjetno je kuhar sicer modro varčeval in iz starih, neprodanih školjk skuhal to brozgo. Kje je takrat bil njegov okus oz. odgovornost za počutje gostov, ne vemo in – nas niti ne zanima!
Pečena hobotnica s sipinimi njoki in omako iz školjk.
Na vrsti je bila še ena glavna jed, vendar tokrat na vsaj užitnem nivoju. Pečena račka s pečenim krompirjem in omako iz rdeče pese ter s hruškovo čežano. Račka je bila na zunaj prepečena in zažgana, meso znotraj pa je bilo lepo rožnato in mehko. Krompir je bil popolnoma neslan, omaka iz rdeče pese pa naj bi glede sladkobe, ki gre menda skupaj z račjim mesom, nadomestila sladko rdeče zelje. Ko je kuhar ugotovil, da raven sladkosti ni dovoljšna, je dodal še hruškovo čežano, ki pa je bila premočna. Tako so se okusi stepli med seboj, čeprav so bile posamične sestavine korektne. Tudi tega nismo mogli pojesti do konca.
Pečena račka z omako iz rdeče pese, s hruškovo čežano in krompirjem.
Menda pri Putru kar znajo kuhati, vendar so v času našega obiska zelo razočarali. Kdorkoli tam že vodi restavracijo, naj gre malo pogledat k sosedom …
