Ko je pred tremi leti Netflix, največja kompjuterska televizija z najširšo ponudbo filmov, nadaljevank in dokumentarnih oddaj v sklopu serije Chef’s Table lansirala Hišo Franko z Ano Roš v glavni vlogi, je Ana postala zvezda svetovnega formata. Pravzaprav ji je sodelovanje v tej oddaji prineslo več slave kot laskavi naziv najboljše chefinje na svetu v letu 2017. Ustvarjalci serije so doslej posneli 30 oddaj s prav toliko kuharji v šestih sezonah in videti je, da so se malce utrudili.
Ker je bila gastronomija dober atraktiven biznis, so Američani na plano spravili nov dokumentarni serial z naslovom Restaurants on the Edge (Restavracije na robu), ki je lažjega formata in naj bi bil bolj gledljiv za množice. Chef’s Table je bil zastavljen bolj intelektualno. Koncept je podoben kot ga je imel Gordon Ramsey v oddajah z naslovom Kitchen Nightmares (Kuhinjske nočne more) – se pravi – znalci pridejo v neko restavracijo kjerkoli na svetu, ki se ubada z obstojem, in jo z veliko – sicer neprijetnimi prijemi – rešijo. Ramsay je to delal neposredno, nepolikano in zelo resnično in to je bil magnet za gledalce.
Včeraj (petek, 8. maja) so lansirali prvo oddajo druge sezone, ki je posvečena Sloveniji. Trije Američani – kuhar Denis Prescott, restavrater Nick Liberato in oblikovalka Karin Bohn – so sveti trije kralji odrešitve. V hipu spoznajo deželo, okusijo njene posebnosti in nesrečnemu lokalu, ki je menda na robu preživetja, dajo novo podobo in vsebino. Ko pridejo v Slovenijo, pristanejo kar v prestolnici, kjer se izkaže, da svoje čase popularni lokalček Žmauc na Rimski ulici izgublja zalet in je potreben novega pristopa. Ameriškega.
Roko na srce – v Žmaucu sem bil pred desetletjem ene dvakrat na pijači in menda sem enkrat jedel sendvič. Da bi tam imeli kakšne omembe vredno kulinariko, sploh nisem vedel. Mi ni nihče povedal – priporočil. Ampak menda so Američani sami izbrali svoje tarče in boljše je tako, če ne bi na STO verjetno ustanovili še kakšno delovno skupino, ki bi pod vodstvom kakšnega etnologa televizijsko ekipo usmerili na pravi naslov. Po prvih jedeh v gostilnici (čisto solidne so bile videti) in omembi uporabe sveže nabranih sestavin iz gozdov je scenarij preskočil v gozd, kjer je nastopil Bine Volčič z nabiralko in biologinjo dr. Katjo Rebolj, ki sta se izkazala kot velika poznavalca divjih rastlin in zelišč. Svojo „divjost“ pa je Bine Volčič prikazal, ko je na odprtem ognju v ponvi spekel „upacane“ polhe in polento s svežimi zelišči. Torej – za Američane in ostale gledalce Netflixa smo Slovenci precej divji, znamo preživeti tudi v divjini in dobro kuhati. Nekako tako kot Bear Grylls.
Ko je Bine Volčič v gozdu spekel polha…
Ker so bili gosti na prvi večerji pri Žmaucu šokirano – navdušeni nad oranžnimi vini, smo se takoj podali v Goče (najstarejša slovenska vinska vas; tega nismo vedeli) in spoznavali skrivnosti oranžnih vin kleti Povh, kjer smo samo v enem stavku slišali, da gre za posebej pripravljena bela vina. Prepričan sem, da večina gledalcev še vedno misli, da so grozdi za ta vina oranžne barve. In ja – tipično ameriško – vina te kleti so najboljša oranžna vina v Sloveniji (ne vem, koliko so jih še poskusili).
Oblikovalka se je potem podala v Predjamski grad in ga predstavila brez kakršne-koli zgodbe, čeprav je natančno pri tem gradu to najbolj pomembno. Obiskala je tudi center na Metelkovi in njihov hotel in ob tem dobivala ideje za prenovo Žmauca. Kuhar se je še odpravil na Pogačarjev trg na Odprto kuhinjo in se navdušil nad nekaj jedmi. Ob tem se mu je utrnilo nekaj idej za nove jedi v gostilni na robu. Vmes je restavrater skočil do blejskih medarjev in se navdušil nad našimi medenimi mojstri.
Oblikovalka je v hipu spremenila podobo Žmauca, ameriški chef pa je predstavil nekaj jedi, ki bi bile slovenske in bi gostilni lahko prinesle nove goste. Jaz iskreno upam, da jih bodo, čeprav je bila oddaja lansirana v hudo nerodnem času, ko tujcev v Ljubljano in Slovenijo ne bo. Žal.
Po drugi strani pa lahko to oddajo gledamo kot neke vrste večplastno lahkotno turistično razglednico z kulinaričnim predznakom, ki pa ni ne-vem-kaj.
Ob tem sem si ogledal še nekaj drugih epizod, ki so enako površne in za konzumne za množice. No, vseeno pa je Gordon Ramsay bolj ostro sekal in bil precej bolj gledljiv.
Oddaja ni nič posebnega, je namenjena sicer mednarodni publiki, v prvi vrsti pa Američanom, ki se po gledanju le-te morda sprašujejo, če morda ne bi bilo fino preživeti naslednjih počitnic pri nas. Fino je bilo, da Slovenija za to oddajo ni plačala nič, dobila pa je kar spodobno reklamo. Upam, da bodo valovi te oddaje delovali tudi v 2021 in kasneje!
Tomaž Sršen
