Smo v letu 2047, kjer v redkih podzemnih skrivališčih še bivajo preživeli ljudje, ki so ušli morilski svetovni pandemiji, katere povzročitelj, smrtonosni virus, je pobil sedem milijard ljudi na vsem planetu.
Ti redki preživeli so imuni in mala skupinica znanstvenikov skuša z uporabo časovnega stroja spremeniti preteklost in uničiti oz. preprečiti širjenje virusa, da do epidemije sploh ne bi prišlo. To je kratka vsebina še ene odlične serije, ki jo lahko gledate na Netflixu.
Časovna potovanja, časovni paradoksi in vse, kar spada zraven, so bili od nekdaj ena od najbolj popularnih smeri v znanstveno-fantastični subkulturi. Seveda filmski medij ni bil izjema, saj je v tem stilu množica odličnih filmov, ki sicer temeljijo na še boljših knjigah.
Eden izmed najboljših iz tega žanra je film z naslovom 12 opic (12 Monkeys), ki ga je leta 1995 posnel legendarni član še bolj razvpitih Monthy Pythonov, Terry Gilliam. In po dvajsetih letih so pri hollywoodski produkcijski skupini SyFy začeli snemati serijo, ki se po treh sezonah še ni končala in se jih obeta še vsaj ena sezona.
Glavni liki televizisjke serije, ki čaka na peto sezono.
Bruce Willis in Madleine Stowe v originalnem filmu Terrya Gilliama.
Ubijanje prednikov – Odpotujete v preteklost in ubijete oba (ali enega starša), še preden ste bili spočeti. Potem se postavi vprašanje – če ste ubili starše, ali sploh obstajate, saj vas niso spočeli? In posledično – ali ste starše sploh ubili? In naprej – če jih niste ubili – živite zgolj do trenutka, ko se odpravite v preteklost in ob njunem umoru prenehate obstajati vsi. Po drugi strani pa lahko obstajate, vendar v nekem vzporednem vesolju, kjer je edina razlika do našega sveta v tem, da ste tam sirota brez staršev.
Čeprav je bil Gilliamov film iz leta 1995 odlična in zaokrožena celota in je dobil vrsto prestižnih nagrad, je serija, narejena po tem filmu domiselno nadgrajena, tako da precej kompleksna zgodba zdrži vsa nadaljevanja.
Časovnih skokov je res veliko in gledalec se mora kar precej koncentrirati in misliti s svojo glavo. Tukaj pasivnega gledanja ne priporočamo, saj vam že nekaj minut odsotnosti izpred ekrana lahko povzroči precej težav ob nadaljnjem spremljanju dogajanja.
Bruce Willis in Brad Pitt v norišnici – eden najbolj genialnih prizorov originalne verzije filma iz 1995.
Barbara Sukova kot Katharina Jones, izumiteljica časovnega stroja.
12 opic na steni v norišnici, kot jih upodablja Emily Hampshire, Jennifer Goines, hči tvorca morilskega virusa, dr. Goinesa.
Prvi časovni skok
Pristali smo v letu 1962, kjer je francoski pisec in režiser Chris Marker po svojem scenariju posnel kratki črno-beli film La Jetée (Pomol). Pravzaprav je bila to mojstrovina (ogledate si ga lahko na YouTubu in traja slabe pol ure), ki jo je režiser sestavil iz množice fotografij, ki ponazarjajo zgodbo. Vse to je podložil z intenzivno glasbeno podlago, namesto dialogov pa je posnel svoj glas, ki ponazarja vse prizore.
Nekaj takega, kot smo recimo lahko gledali v ameriških „noir“ filmih iz obdobja Hollywooda okrog leta 1940, ko je svoj vzpon začenjal Humphrey Bogart kot detektiv Sam Spade, ki so precej narejeni na ta, poseben, pripovedovalni način.
Film je bil neke vrste „underground“ uspešnica, osnovna zgodba pa je identična kot pri obeh verzijah 12 opic – se pravi, postapokaliptična družba preživelih, ki se skriva v podzemlju – kanalizaciji in išče vzroke za množični pomor človeštva.
Njihov glavni znanstvenik izumi časovni stroj in v preteklost pošilja „prostovoljce“, ki pa se ne vračajo nazaj. Vseeno pa je tu glavna obsesija – privid glavnega junaka, ki se občasno spominja dogodka iz svojega otroštva, ko je bil na „pomolu“ letališča, od koder potuje s svojimi starši, priča uboju človeka in kričanju ženske, katere obraz ga venomer preganja. Na koncu ugotovi, da je umorjena oseba on sam in da je priča svojemu umoru, kričeča ženska pa je njegova ljubica, ki jo je spoznal v preteklosti.
Drugi časovni skok
Smo v letu 1992, ko režiserju Terryju Gilliamu filmski studio Universal ponudi priredbo Markerjevega Pomola. Vedeti moramo, da je bilo to obdobje Gilliamovo „zlàto“, saj je takrat ustvaril še legendarni Brasil (z Robertom de Nirom) in Fisher King (z Jeffom Bridgesom in Robinom Williamsom).
Nesmrtno slavo si je pridobival v vseh epizodah nepozabnih in večno aktualnih angleških komedijantov Monthy Python kot režiser, animator in le občasni igralec. Zaradi njegove „utrganosti“ ga je vzljubil tudi Hollywood in kar nekaj odličnih filmov je posnel za velike studie (majors).
Ker ga je Pomol očaral, je na pomoč poklical scenarista Davida Peoplesa in njegovo ženo Janet, ki sta iz Markerjeve zgodbe naredila mojstrovino.
Glavni junak dobi ime in postane James Cole, ki ga izvrstno odigra Bruce Willis. Zaplet je podoben kot pri Pomolu, le da je podzemni, edini preživeli človeški svet po gilliamovsko bizaren in norost je vseprisotna. Willis, ki tako kot množica preostalih prostovoljcev v skafandru hodi po površju, se srečuje s pobeglimi živalmi iz živalskega vrta, ki delajo prizore v zasneženem in opustelem mestu nadrealistične.
Glavna junaka – Cassandra (Cassie) railly (Amanda Schull) in Johnatan Cole (Aaron Stanford).
Jonathan Cole v žarku časovnega stroja.
Jasno, tudi on ima neprestane nočne more o uboju človeka na letališču in krikih bližnje ženske.
Potem v podzemlju odkrijejo časovni stroj in Willisa, kot prvega iz kazenskega odreda pošljejo v preteklost raziskovat, zakaj je sploh prišlo do pandemije in konca civilizacije.
Odkrije, da za tem stoji Vojska dvanajstih opic in se poda na lov za njimi. Mimogrede ugrabi zdravnico Kathryn Reilly (igra jo Madeline Stowe), ki mu sčasoma začne pomagati. Ugotovita, da se je v tistih časih edini s tovrstnimi virusi ukvarjal spoštovani raziskovalec in nobelovec dr. Goines (igra ga Christopher Plummer), pot do njega pa vodi preko njegovega sina Jeffreya (igra ga Brad Pitt), ki je precej neuravnovešen in je takrat ravno v norišnici.
Prizori iz norišnice so eni najboljših v filmu in za to je Brad Pitt leta 1995 dobil Zlati globus in bil nominiran za oskarja za stransko vlogo. No, konec – oziroma razkritje, kdo je bil dejanski povzročitelj konca sveta – naj ostaneta skrivnost, film pa se konča tako kot Markerjev – mali Willis vidi sebe kot odraslega, ki pade pod streli letaliških varnostnikov.
Antični paradoks – Če bi se s časovnim strojem odpravili v prihodnost in bili priča svoji smrti, bi vedeli, česa se morate izogibati, da vas v vaši usodi takšna smrt ne bi doletela. Tako lahko spreminjate svojo življenjsko pot v upanju, da se to ne bo zgodilo, ampak vseeno se. Nekaj podobnega opisuje grška antična drama Kralj Ojdip (avtor je Sofokles), kjer kralju mestne države Tebe ob rojstvu sina videc Tejrezias prerokuje, da ga bo sin ubil in se poročil s svojo materjo – njegovo ženo Jokasto. Prestrašeni kralj otroka (tako kot je bila takrat pri neželenih otrocih navada) izpostavi na skalah, da bi ga pojedle ujede, a za svojega ga vzame stari zakonski par, ki takrat pride mimo in ga vzgaja kot svojega sina. Ko fant odraste, postane spoštovan bojevnik in kmalu vodi vojsko nad Tebe. V boju ubije kralja – svojega očeta in se poroči s kraljico Jokasto – svojo materjo, ne vedoč za prerokbo. Ko to izve, se oslepi. Prava antična drama z veliko krvi, ni kaj.
Tretji časovni skok
Smo leta 2015, ko po opuščenih mestnih razvalinah sledimo dvema „mrhovinarjema“ (scavengerjema), od katerih je eden James Cole.
Izvemo, da je sedem milijard ljudi umrlo zaradi izbruha nekega virusa, onadva pa sta – tako kot še nekaj stotnij ljudi – imuna in se preživljata z iskanjem ostankov hrane in civilizacije. Ujamejo ju pripadniki ene od najbolj nasilnih skupin z imenom West VII in ju po številnih preizkušnjah vzamejo za svoja.
Njihov največji nasprotnik je organizirana paravojaška skupina, sestavljena iz ostankov ameriške vojske in znanstvenikov v laboratoriju, kjer imajo ogromno zalogo hrane, tehnologije in vode. Seveda so tudi oni imuni proti virusu.
Prva sezona na DVD-ju.
Ob ponesrečenem napadu na utrdbo Colea zajamejo in ga obsodijo na časovni skok, iz katerega se nihče ni vrnil. Njegova naloga je najti in identificirati Vojsko 12 opic in ubiti dr. Goinesa prej, ko je virus ušel iz njegovega laboratorija in se smrtonosno razširil po svetu.
Oziroma – ubiti bi ga moral še prej, preden so v njegovih laboratorijih virus vzgojili. Po raznih peripetijah Cole pristane v letu 2015, kjer sreča in ugrabi Cassandro – Cassie Reilly, ki začne sodelovati z njim. Seveda je tukaj zapletov veliko več, sodeluje veliko različnih likov in časovni skoki so zelo pogosti; največ pa jih je med leti 2047 in 2015. Enkrat ga pomotoma pošljejo v leto 2006 v Severno Korejo, drugič – ob izbruhu pandemije – pa v Čečenijo …
Moškega, norega sina dr. Goinesa, ki ga je v filmu igral Brad Bitt, tukaj ni, kajti tokrat so mu namenili hčer Jennifer (odlična Emily Hampshire), ki je prav tako – če ne še bolj nora kot Brad Pitt v filmu – in jo mora Cole najti v norišnici in poizvedovati o Vojski 12 opic.
Jennifer takrat prvič sliši za to, a je dovolj, da v kasnejših epizodah to zares ustanovi in postane velika svečenica tega gibanja. Ugotovijo tudi, kdo je zares raztrosil viruse po svetu (12 žarišč po svetovnih metropolah), vendar do konca na začetku četrte sezone še niso prišli.
Ker je Aaron Stanford, ki v seriji igra Colea, s to vlogo postal izredno popularen, je sama ideja konca postala vprašljiva, ali ga bodo žrtvovali, kot se je to zgodilo v Pomolu ali filmski verziji 12 opic iz leta 1885, ali pa ga bodo pustili živeti in nekako drugače zaključili serijo. Ta James Cole namreč nima nočnih mor in spominov na uboj moškega in kričanje ženske, kot je to primer v prvih dveh verzijah.
Vlogo Katerine Jones igra nemška igralka Barbara Sukowa. Njen lik je v televizijski seriji precej bolj razširjen in pomemben kot isti lik v Gilliamovem filmu iz leta 1995, saj je glavna znanstvenica in izumiteljica časovnega stroja. Zanimivo je, da je bila prva sezona iz leta 2015 na robu uspeha, saj jo je odobravalo zgolj 62 odstotkov gledalcev po Rotten Tomatoes, kasnejše sezone pa so dosegle 85-odstotno pozitivno kritiko; pri Seghersu pa so tretjo sezono ocenili s kar 9,5 od 10 možnih točk.
Metuljev efekt – Ta teorija zagovarja absolutno nespremenljivost preteklih dogodkov, kajti že najmanjša sprememba bi lahko zelo spremenila sedanjost. Prva leta po spremembi sicer zelo malo, vendar bi z oddaljevanjem časa od povzročitve spremembe to lahko bilo usodno. Primer je zgodba in kasneje tudi film Butterfly Efect (Metuljev efekt), ko paleontolog potuje v preteklost (jura) in fotografira dinozavre, ponesreči pohodi metulja, kar za seboj potegne množico nam nepoznanih in nepredvidljivih dogodkov.
V znanstvenofantastični literaturi obstaja množica odličnih in domiselnih del na to temo, kot so recimo Stražarji časa (The Guardians of Time), ki govori o skupini ljudi, izbranih iz vseh časovnih obdobij, ki pazijo, da se ne bi kdo dokopal do časovnih strojev in skušal spreminjati zgodovino, vznemirljiva pa je tudi knjiga Hodniki časa (The Corridors of Time), ki se ukvarja s časovno vojno, kjer se dva nasprotna pola med seboj borita od neolitika do daljne prihodnosti, kjer se uspešno izničita in človeštvo končno zaživi brez vseh pritiskov in manipulacij.
Avtor obeh del je Poul Anderson, ki je velik del svojih knjig vpel v časovne znamke. Prvi, ki pa se je domislil potovanja skozi čas, pa je legendarni angleški pisatelj Herbert George Wells, ki je roman z naslovom The Time Machine napisal že daljnega leta 1895.
Besedilo: Janez Jež
