Z Aleksom Simčičem, sinom Edija Simčiča, po katerem nosi vinska znamka ime, sva kramljala v novem, prečudovitem degustacijskem prostoru na njihovem posestvu. Nisva pa zgolj kramljala o njihovih začetkih, delu v vinogradu in v kleti, načrtih za prihodnje… Zraven sva srkala njihova izjemna vina. Kot eden od prvih sem imel tudi priložnost okusiti tri njihova vina, ki še niso v prodaji in so me vsa po vrsti navdušila. Vse to in še več, pa o takratnih, še posebej slastnih vinih za moj okus.
Aleks in njegov sin Jure
Prvi koraki po drugačni poti
Začetki vinarstva Edija Simčiča so malce drugačni kot pri veliki večini drugih vinarjev v Brdih in preostali Sloveniji. Tako oče kot mama sta bila zaposlena v zadrugi, danes bolj znani kot Klet Brda. Doma pri očetu praktično ni bilo kmetije. Drugače pa je bilo po mamini strani, saj so za povojne čase posedovali kar veliko kmetijo in tudi opremljeno klet. Ker so mamini bratje šli po svetu, je Edi po svojih močeh za svojo popoldansko aktivnost pomagal skrbeti za to zemljo. Leta 1986 je kot zelo mlad odšel v pokoj, saj je začel delati v zadrugi že pri svojih petnajstih letih. Kljub temu da se je upokojil, je pri svojih 53–54 letih starosti še vedno želel nekaj početi. Prvo leto ali dve so nato grozdje še vedno vozili v zadrugo, nato pa je dozorela odločitev. Odločitev, da bi sami začeli polniti in tržiti vina.
V tistem času kakovost še ni bila cenjena, zato se s prodajo grozdja ni dalo iztržiti spodobnega zaslužka. Prvi dve leti so začeli pridelovati odprto vino. Ker se jim je zdelo zelo dobro, so se opogumili in začeli tudi s polnjenem v steklenice. Istočasno so fantje – vinarji v Medani (Ščurek, Marjan Simčič, Dolfo …), začeli svoj pohod in dali še dodaten zagon tudi Simčičevim. Leta 1989 so napolnili prvih 3000 steklenic svojega vina. Tako so se začele stvari iz prvih, sramežljivih začetkov, razvijati naprej. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so se zadeve začeli lotevati precej resno. Začeli so z obnavljanjem in dosajevanjem novih vinogradov, kar je prineslo pridelavo že dobrih 20 tisoč steklenic letno. Leta 1997 so prvič odšli na sejem v Veroni. Takoj so prišli do prvih stikov s kupci, ki so delovali na mednarodnih trgih. Prišli so v stik z ljudmi, ki so jim bili pripravljeni plačati njihova pridelana vina. Sejem jim je ponudil tudi neposreden vpogled, kaj se dogaja na svetovni vinski sceni in jim s tem začrtal nadaljnje smernice v prihodnje.
Tisto obdobje je bilo tudi odločilno za preboj z rdečimi vini. Z belimi vini so bili na trgu sicer zelo hitro sprejeti, z rdečimi pa takrat niso mogli konkurirati drugim ponudnikom na mednarodnem trgu. Aleks mi je odkrito priznal, da takratna rdeča vina, čeprav so bila na slovenskem trgu dobro sprejeta, še niso bila dovolj kakovostna za svetovnega kupca. Rdeča vina so bila v tistem času še preveč trpka, preveč zelena … pač pridelana v napačni smeri. Na osnovni teh spoznanj in študij, kaj in kako počnejo Italijani, Španci, Francozi … so začeli tudi pri rdečih vinih delati zelo velike korake v pravo smer. Začeli so z zmanjševanjem obremenitve in donosa v vinogradih, v kleti so zamenjali vse sode lokalnih proizvajalcev z višjo kakovostno ravnjo francoskih dobaviteljev. Od leta 1997 do leta 2003 je bil tako zelo velik preskok, kar se tiče vzdrževanja kakovosti, nivoja dela, lovljenja ekspresije samih vin. Prišli so do stopnje, ko so lahko na trgu ponudili vrhunska rdeča vina z velikim potencialom staranja, ali lepše napisano, zorenja.
Aleks je do pred petimi leti deloval še tudi na drugih področjih, bil je zaposlen v multinacionalki, ki mu je sicer dala veliko izkušenj pri trženju in marketingu. Kljub vsemu pa je bilo dela v domačih vinogradih in v klet preveč, zato je bilo neizbežno, da se 100-odstotno posveti poslu vinarja. Od prvih prostorov ali dveh v garaži, do leta 2002, ko so naredili prve prave prostore, ki so bili primerni in potrebni za pridelavo vina, se je ta investicijski ciklus nadaljeval vse do letošnjega leta z odprtjem degustacijskih prostorov. Potreba po prostorih za degustacije se je začela kazati z večjo prepoznavnostjo Slovenije kot vinske destinacije v svetu. Z zadnjo razširitvijo kleti in dograditvijo skladišča ter prostorov za zorenje vina je tako nastala tudi zares lepa in moderna degustacijska soba.
Od zdaj naprej v kleti Edi Simčič ni več treba delati nobenih kompromisov. Vina se ne stekleničijo več takrat, ko imajo prostor, ampak takrat, ko sami menijo, da je optimalen čas, da se stekleničijo. Vina imajo zdaj zares čas, da dosežejo optimalno zrelost, preden gredo med kupce. Tudi degustacijski prostor jim je odprl povsem novo dimenzijo. Pred odprtjem so bili prepričani, da bo ta degustacijski prostor pomenil nek nov, še večji zagon in svež veter za samo promocijo in prodajo vin. Niti v sanjah pa niso pričakovali takšnega buma. Tako je trenutna realizacija oziroma prodaja vina doma, enaka prodaji vseh drugih gostincev in trgovcev v Sloveniji skupaj.
Vremenske spremembe predstavljajo povsem nov izziv
Simčičevi trenutno obdelujejo 12,5 hektarja vinogradov s posajenimi malo več kot 80 tisoč trsi. Na leto napolnijo 60–70 tisoč steklenic vina. Napolnijo približno polovico rdečega in polovico belega vina. Trenutno imajo predvsem pri belih sortah še zelo širok nabor, zavedajo pa se, da bodo morali ta sortni nabor oklestiti. Pri belih sortah zavzema paradno mesto seveda briška kraljica, rebula. Zelo zastopana sta še chardonnay in sauvignon, imajo pa tudi sauvignonasse, malvazijo, beli pinot in sivi pinot. Trenutno toliko različnih sort še uporabijo za bele zvrsti, kar pa je predvsem na tujih trgih težje predstavljati. Na teh trgih še vedno velja zmotno mišljenje, da je zvrst neko manj vredno vino, zato je potrebno veliko več truda in vlaganj v samo promocijo tovrstnih zvrsti na tujih trgih. Ravno nasprotno, predvsem po zaslugi znamenitih bordojcev, pa je pri nastopu na trgu z rdečimi zvrstmi. Vsa njihova rdeča vina so do danes zvrsti. Tudi to se bo v bližnji prihodnosti spremenilo z merlotom, ki ga bomo kot prvi na svetu predstavili na koncu članka. Pri rdečih sortah imajo samo mednarodne oziroma bordojske sorte. Nimajo pa v svojih vinogradih zasajene nobene izmed domačih rdečih sort, saj po njihovem mnenju nobena ne dosega želene kakovosti. Merlot je tista rdeča sorta, ki tudi njim v Brdih daje največ. Tudi sami so več kot prepričani, da se je prav merlot na svoj novi dom v Brdih zares zelo lepo privadil. Poleg merlota imajo še cabernet sauvignon in cabernet franc. S tema sortama želijo ob merlotu doseči malce pikantnosti, večji spekter aromatike in kompleksnosti.
Ko se Aleks pogovarja s svojimi sodi
Njihova filozofija pri pridelavi vina je, da se skušajo že v samih vinogradih doseči harmonijo in ravnotežje. Želijo pridelati grozdje, ki je že samo po sebi urejeno, zdravo, s pravimi parametri. To seveda občutno olajša delo v sami kleti. Kot že tolikokrat poudarjeno, je ob brezhibni in zdravi vstopni vsebini – grozdju, delo v kleti veliko bolj enostavno. Če v klet ne pripelješ harmonije, je tudi v kleti in nazadnje v steklenici – vinu, ne more biti. Obremenjenost je seveda majhna, pridelki so nizki, vinogradi so zatravljeni … Vse v vinogradu se dela z mislijo, da se pripelje samo perfektno grozdje v klet. Posledično je v vinogradu ogromno ročnega dela, zelenih del, čiščenja, prilagajanja … V zadnjih 10–15 letih obilo dodatnega dela in sivih las povzroča še nepredvidljiva narava. S svojimi konicami v obliki suš in zelo visokih temperatur, do na drugi strani deževnih obdobij, zahteva od njih veliko več previdnega in umnega dela. Vse faze delajo z veliko manjšimi koraki, kot se je pa to počelo npr. v devetdesetih letih. Veliko več je tudi ponavljanj posameznih faz dela, saj še pred nedavnim ni bilo tako ekstremih vremenskih pojavov in so lahko bili veliko bolj brez skrbi, da jim ne bo vreme delalo preglavic. S temi vmesnimi fazami dela se lahko tako npr. zmanjša vpliv toplega letnika, da je v vinu kljub vsemu dovolj kisline in svežine. Na drugi strani pa še posebej pri rdečih vinih predstavljajo problem mokra jesenska obdobja. Če niso trte očiščene, če niso majhni donosi, predstavlja težavo pri samem dozorevanju grozdja. Grozdje lahko začne gniti, s tem ga ne moreš pustiti dovolj dolgo na trti, da bi doseglo polno zrelost, kar pa je pri rdečih vinih ključnega pomena. Zavedajo se, da so na mejnem področju za pridelavo vrhunskih rdečih vin. Zato mora grozdje zares popolnoma dozoreti, da se izognejo zelenim taninom in drugim neželenim zelenim elementom v vinu. Skratka, kako se prilagoditi naravnim vremenskim spremembam, postaja v zadnjem času zelo aktualna tema.
Posvečajo se tudi vsaki lokaciji posebej. Vsaka lokacija ima svoje zakonitosti, ki jih mora dober in izkušen vinogradnik in vinar seveda brezpogojno razumeti in poznati. Pri belih vinih ne delajo daljših maceracij, ampak je stik jagodne kožice v kontaktu zgolj nekaj ur v preši. V svojih vinih bi radi izrazili predvsem fineso in eleganco, ne pa toliko robustnosti. Bela vina zorijo deset mesecev v lesenih sodih, nato pa jih pred stekleničenjem združijo v inoks posodi, da se vina stabilizirajo in umirijo. Vse nadaljnje zorenje vino opravi v steklenici. S kolobarjenjem dosežejo, da je variacija novih sodov 10–30-odstotna. Pri rdečih sortah pa traja maceracija približno štirinajst dni. Grozdje seveda prej razpecljajo, saj je kljub optimalno zrelemu grozdju samih zelenih elementov brez pecljanja veliko. Zorenje v lesenih sodih poteka od dveh do štirih let, pač odvisno od tipa in nivoja vina. Pri liniji Duet se uporabljajo enkrat rabljeni sodi, ki so se prej uporabili za premium nivo. Pri liniji Duet Lex in Kolos pa je zadeva ravno obrnjena. Velika večina sodov je novih in zgolj nekaj malega rabljenih, s katerimi dosežejo večjo harmonijo vina.
Slovenija za njihova vina predstavlja 40-odstotni delež, v tujino pa izvozijo 60 odstotkov svojega vina. Največji tuj trg predstavlja Kitajska, nato sledijo ZDA, Japonska, Tajska in Evropa z Bosno, Hrvaško, Avstrijo, Nemčijo, Češko, Belgijo, Nizozemsko, Anglijo.
Sauvignon Fojana 2016 in merlot Kozana 2015
Z večletnimi opazovanji in izkušnjami v posameznih vinogradih so prišli do vina, ki prihaja iz določenih mikrolokacij posameznih leg in vinogradov. S tovrstnimi dognanji so naredili še stopničko višje v svoji piramidi vin. Še bolj lahko sledijo natančno določeni usmerjenosti v posamezni lokaciji vinograda ali lege. Z znanjem in izkušnjami lahko tudi sami do določene mere posežejo v to, kam in kako bi radi, da določeni dogodki potekajo. Vina, ki prihajajo iz teh mikrolokacij, predstavljajo drugačen profil vina, z njim povezane so tudi same organoleptične lastnosti vina drugačne in posebne. Če smo doslej poznali zgolj eno vino, ki je bilo pridelano po principu single vineyard, chardonnay Kozana, pa so od zdaj naprej zadeve kar pošteno širše. Poleg odlične rebule Fojana prav ta trenutek prihaja na trg tudi sauvignon Fojana, ki se mu bomo podrobneje posvetili. Vrhunski potencial pa kaže tudi merlot Kozana, ki sem ga kot smetano na torti prihranil povsem za konec. Letnik 2018 pa je dal tudi chardonnay Fojana. Skratka, Simčičevim dela ne bo zmanjkalo. Letvico kakovosti si nenehno prestavljajo na višjo raven, kar je seveda edino pravilno in dobesedno nujno.
Lega sauvignona Fojana je severozahodna, odprta dotoku hladnejšega zraka iz smeri Matajurja. Vinograd je star 35 let. Zaradi starosti in vzgoje vinograda je donos naravno majhen. Vino je bilo fermentirano in je odležalo deset mesecev v sodu iz francoskega hrasta. Novega lesa je približno 30 %. Gre za sauvignon, ki ima v sebi dve osebnosti, ki pa se med seboj čudovito dopolnjujeta in sta stkani v popolno celoto kot jing in jang. Na eni strani vino ne skriva svojega polnejšega karakterja, saj je bogato, mogočno, strukturirano. Svojo drugo osebnost pa vino predstavi s svojim zelenim značajem. Vsak pravi sauvignon mora imeti po mojem mnenju v sebi zeleno barvo, ki jo začutimo skozi nosnice. Ko sauvignon povonjamo in ko ga prvič nesemo k ustom, je zelena barva tista, ki se mi najprej prikaže pred očmi. Zelena barva pokošene trave, paradižnikovih listov, kosmulje. V tem sauvignonu dobimo tako s soncem obsijana Brda, ki se kažejo v polnem, toplem karakterju in na drugi strani celinski –severnejši tip sauvignona z njegovimi opisanimi zelenimi toni in čudovito kislino ter s tem povezano sočnostjo, svežino in pitnostjo. Tudi zlato rumena barva s prelepim leskom povsem navduši. Poleg že opisanih zelenih not, v vinu vonjamo še breskev in marelico. V ustih navduši svilena, oljnata tekstura, ki za sabo pusti fin film, ki ostane na dlesnih in s tem povezan perfekten in zares dolg pookus. Pikantna in mineralna nota sta jasno in neposredno izraženi. Vse skupaj pa je zares lepo in skladno med seboj povezano. Nič ne štrli iz samega vina, vse je v lepem sozvočju in harmoniji. Vino je zares čudovito zaokroženo z izjemnim fokusom in finimi ter natančnimi zaznavami. Vrhunski, zares vrhunski sauvignon, ki navduši v vseh svojih fazah.
Če je ta trenutek sauvignon Fojana 2016 tik pred tem, da pride na trg in ugleda luč sveta, pa boste morali na merlot Kozana 2015 še malo počakati. V bistvu bo čakanja še kar nekaj, saj naj bi prišel v prodajo v drugi polovici leta 2020 ali v prvi polovici leta 2021, pač odvisno od tega, kako se bo vino razvijalo. Lahko pa mi verjamete na besedo, da se bo čakanje splačalo. Ko sem okusil ta merlot, me je dobesedno sezul, pa čeprav še rabi nekaj malega zorenja v steklenici, da bo zares do konca izpiljen. Niti predstavljati si ne znam, kako izjemen bo šele takrat. Skratka, z Aleksom sva se kljub vsemu odločila, da ga že sedaj predstavim in napovem nekaj izjemnega, saj sem prepričan, da bo dodobra stresel slovensko vinsko sceno, ko bo končno nastopil čas za to. Grozdje za to vino prihaja iz vinograda v vasi Kozana. Vinograd šteje nekaj čez dvajset let starosti. Gre za zahodno, nekakšno amfiteatersko lego, ki zadržuje topel zrak, zaradi česar doseže grozdje visoko stopnjo zrelosti, kar je odločilnega pomena za rdeča vina v Brdih. Maceracija je trajala štirinajst dni, po prešanju pa je šlo vino na končanje fermentacije v sodčke iz francoskega hrasta, kjer je zorelo štiri leta. Zadnje mesece je bilo vino združeno v velikem sodu, da se je sestavilo. Od tu naprej pa se bo vino dokončno izpililo še v steklenicah, preden bo prišlo na trg. Vina bo zgolj nekaj čez 1000 steklenic in kakšnih 100 magnumov, zato sem prepričan, da ga ne bo dosti za vse, ki bi si želeli okusiti to mojstrovino. Ne vem, kako naj to opišem, vendar že globoka barva rubina s svetlejšim robom nakazuje žametnost vina. Ko človek prvič povonja ta merlot, ga vsa širina in lepota sadnosti povsem osvoji. Zrelo rdeče ter temno jagodičevje, zrele slive, črne češnje in že malce zaznavne arome kave, čokolade, cigare, praženih not … izjemno. V ustih je vino mogočno. Že ta trenutek povsem spodobno uglajeno, s čudovito kislino, ki naredi vino zares sočno in poželjivo za srkanje. Žametnost in eleganca zapeljujeta. Zorenje v lesu je bilo zares vrhunsko izpeljano. Dotik lesnih not je ravno pravšnji, vina ne zmoti in ne oropa njegovih primarnih značilnosti, temveč ga dvigne na še višjo raven. Odlično. Vsekakor eden izmed najboljših merlotov, ki sem jih srkal v zadnjem času. Ko bo za to nastopil čas, se mu bo ob bok postavilo najboljše steake ali pa zgolj izbrano cigaro in uživalo v nedogled. Rezervirati bo treba vsaj nekaj steklenic, kajti vino bo z leti samo še boljše. Do kod ga bo odneslo, si ne upam napovedati. Zagotovo lahko zatrdim, da bo letel visoko, zelo, zelo visoko. Na koncu lahko zapišem zgolj še to, da mi je bilo v veliko veselje in čast, da sem lahko kot prvi pisal o tako čudovitem vinu. Merlot, kot se šika.
Vina Edi Simčič lahko kupite na samem posestvu, v Vipolžah, v Goriških brdih ter v vinotekah Evino in Koželj.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
