Kavboji, knjige in filmi o njih so svojevrsten ameriški fenomen, ki pa je pljusknil preko domačih ograd in zalil ves svet.
V svoji domovini so se zgodbe začele množično popularizirati pred dobrimi stotimi leti, ko so bili vesterni najbolj popularni. Dobri kavboji so nosili bele klobuke, negativci pa črne. Vsi so bili lepo oblečeni, obriti in čisti. Tudi v ameriških knjigah, ki so se ukvarjale s tem žanrom, je bilo podobno. Pisatelj Zane Grey je bil prvi. V Evropi pa Nemec po imenu Karl May, ki v ZDA nikoli ni šel. Je pa znal brati zemljevide in časopise, ki so takrat pripovedovali »zgodbe«, ki jih je sam še lepše oblikoval. Otroci smo se potem igrali »kavbojce in indijance« in v tem strašno uživali. Kaj pa je bilo res? No, tukaj je nekaj zanimivosti …
Ena od redkih fotografij kavbojev med kopanjem.
Elmer McCurdy – je takole mumificiran postal del cirkusa.
Brata McLaury in Billy Clanton so takole še nekaj dni po obračunu pri O.K. Corall tale razstavljali na glavni ulici Tombstona.
Winnetaou in Old Shatterhand, kot ju danes predstavljajo na Hrvaškem v dolini Paklenice
- Čistoča – prav vsi, ampak res vsi kavboji so bili umazanci. Zaradi svojega načina življenja se niso redno umivali ali menjavali oblačil, saj niti denarja za njih niso imeli. Še bolj tragično je bilo z »barskimi dekleti«, ki so skoraj vsa imela določene spolne bolezni, kavboji pa tudi. Ker je to bilo pred izumom penicilina, so grdo obolevali.
- V mestecih pa so živele tudi častne dame, ki so bile ljubice bogatih rančarjev in tudi šerifov. Šle s tistimi, ki so imeli več denarja in so skrbele za čistočo.
- Najbolj obsedena nacija s kavboji – niso ZDA. Prvi so Nemci, ki sta jih fenomena Karla Maya in Winnetouja popolnoma obsedla. Ko so po zmagi v drugi svetovni vonji Američani prišli v Nemčijo, so jih Nemci imenovali »kavboji«.
- Veliki »stetson klobuki« sploh niso bili modni in jih kavboji niso nosili. Zaradi svoje velikosti niso bili praktični in bili so predragi. Kavboji so nosili razne čepice.
- Pravzaprav izvor kavbojev ni bil v nastajajočih ZDA, pač pa v Mehiki. Mehiški »vaqueros« so bili bolj podobni kavbojem, kot jih imamo mi v spominu. Njihovo originalno delo je bilo čuvanje živine, spremljanje čred govedi preko njihovih širjav, in konec koncev so bili z velikimi klobuki (sombrero) bolj podobni kavbojem.
- Čeprav jih številne knjige in filmi kažejo kot drzne raziskovalce, to niso bili. Njihovo osnovno delo je bilo čuvanje velikih čred govedi. Pravi raziskovalci so bili izolirani individualisti, ki so v oblekah iz živalskih kož in orožjem ter nekaj kroglami zares odkrivali širna prostranstva nastajajočih ZDA.
- Elmer McCurdy naj bi bil največji ropar vlakov. V enem ropu naj bi ukradel nekaj deset tisoč dolarjev in ta sanjski plen odnesel neznano kam. V resnici je oropal en vagon v železniški kompoziciji in odnesel 46 dolarjev. Nekaj dni po tem so ga organi pregona ustrelili in njegovo truplo prodali potujočemu cirkusu. Tam so ga nekako mumificirali in takšno truplo kazali obiskovalcem z zgodbo »največjega roparja vlakov«.
- V južnih puščavskih delih ZDA konji niso bili najbolj pogosto prevozno sredstvo. To so bile kamele, ki so se izkazale za bolj vzdržljive in manj potratne glede vode v puščavah od konjev.
- Naseljenci so se bali potovanj. Ko so se po dolgih poteh končno ustalili, jih je bilo težko »premakniti« kam drugam. Trdno so verjeli, da jih bodo drugi divjaki, ki niso bili Indijanci, požrli. Pravi »hit« je bila knjiga z naslovom LifeAmong the Piutes: Their Wrongs and Claims, pisateljice Sarah Winnemucca iz leta 1883, ki zelo natančno opisuje kanibalske rdečekožne velikane.
- Legendarni revolveraš John Henry Holliday, bolj znan kot Doc Holiday, je bil zelo miren človek, katerega glavni poklic je bil zobozdravnik, za kar ga je prepričala mama. V šoli je blestel, govoril je šest jezikov in je bil zelo občudovan v akademskih krogih. Vmes je za šalo streljal, da je bil v formi. Drugi, bolj strastni hobi pa je bilo igranje pokra. V enem od prepirov za igralno mizo ga je ustrelil človek, ki ga je obtožil goljufanja.
- Čeprav filmi prikazujejo množice lumpov, ki grozijo nedolžnim civilistom, jih res ni bilo veliko. Verjetno najbolj razvpit je bil »Billy the Kid«, ki so ga krogle šerifa Pata Garreta in njegovih namestnikov položile v krsto. Billy je bil res velik lump. Kradel je živino, veliko se je pretepal in na Divjem zahodu je veljal za prepirljivega kockarja. Ampak – skozi vso kariero, če ji lahko tako rečemo, je ubil osem ljudi. To je verjetno veliko, ampak glede na vsa trupla, ki letijo s platna med gledanjem vesternov, je to malo …
- »Nošenje orožja v mestu je strogo prepovedano.« Ta napis se je bohotil v večini mest na Divjem zahodu in to je preprečevalo streljanje, ki smo mu priča v raznih filmih. Na prste ene roke lahko preštejemo kršitve, ki so se končale s streljanjem. Najbolj znani strelski obračun se je zgodil v mestu Tombstone. V streljanju, ki je trajalo natančno (ne vemo, kdo je to res štopal) 36 sekund, se je zgodil legendarni »Obračun pri O.K. Corralu«. Razlog je bil, da je šerif Virgil »Wyatt« Earp s svojimi pomočniki hotel razorožiti skupino kavbojev, ki pa orožja niso dali. V kratkem boju, ki ga je kasneje Hollywood naredil za epskega, so umrli trije – dva brata McLaury (Tom in Frank) ter njun kolega Billy Clanton. Na šerifovi strani ni umrl nihče.
Doc Holiday
Legendarni šerif Wyatt Earp
Billy The Kid
Pionirji pred svojo hišo
Kavboji in kamele
Kot rečeno – velika večina vesternov je napihnjenih in zelo izkrivljeno prikazujejo takratno obdobje. Konec koncev je bilo strelivo drago in ga niso uporabljali tako pogosto.
Besedilo: Katarina Novak
