Kapadokija: potovanje z balonom na vroč zrak – polet, ki te začara

Če se sprehodite po medmrežju, vas bodo fotografije divje in skoraj nezemeljske pokrajine povsem prevzele. Vendar nekaj so fotografije, drugo pa je realnost. In tu je realnost še mnogo bolj očarljiva kot katerikoli trenutek, ujet v kamero, pa naj bo še tako čaroben. Če se boste tja odpravili sami, boste navdušeni.

Obisk Kapadokije med turističnimi agencijami, ki vsako leto z vsega sveta v Turčijo odpeljejo več kot 30 milijonov turistov, ni nič novega in posebnega. Je pač ena od najbolj znanih ciljev te moderne srednjeazijske države, ki s slikovito pokrajino radovedneže in turiste v svoja nedrja vabi že stoletja. 

Vendar obstaja manj znan presežek nad presežkom, imenovanim Kapadokija: potovanje z balonom na vroč zrak. Polet, ki te začara.

Tu so se rodile trte

„Rana ura, slovenskih fantov grob“ je bila prva misel, ki mi je šla skozi še speče možgane ob štirih zjutraj, ko je hotelski telefon neusmiljeno zvonil in mi skušal dopovedati, da imam razlog za tako zgodnje vstajanje. Nazadnje sem se tako zgodaj za potešitev svoje radovednosti prebujal pred dvema letoma v središču Tokia, ko sem šel gledat največjo ribjo tržnico na svetu, legendarni Tsukiji, ki zapira svoja vrata ob sedmih zjutraj. In morda še deset let prej, vožnja iz Jeruzalema za pohod sredi noči na izraelsko sveto goro Masado. Obakrat je bil »izplen« veličasten – ogled japonske tržnice za dobrojedca lahko pomeni uresničitev njegovih mokrih sanj, saj toliko morskega življa človek vidi samo v koncentriranem oceanu. V Izraelu pa po strmi poti na goro pohodnik doživi sončni vzhod nad Mrtvim morjem, kar spada v rubriko neponovljivo. Se pravi – zgodnje vstajanje se splača!

Dan prej sem iz Istanbula priletel v Kayseri, glavno in največje mesto Kapadokije, ene od turistično najbolj izpostavljenih turških regij. Mesečeva površina, skalnati dimniki, dežela iz pravljic in še kaj so le nekateri od opisov, ki lepoto opisujejo z besedo. In res, že vožnja po cestah zahteva pogoste postanke, fotoaparati peščice potnikov škljocajo za „ves avtobus japonskih turistov“, ki nekako veljajo za najbolj obsedene turistične fotografe. No, moja pot pa se ni omejila samo na ogled te zares čudovite pokrajine. Zaradi lege (Kapadokija leži jugovzhodno od Ankare, se pravi močno v azijskem delu Turčije) je tukaj kulinarika drugačna, saj se turški vplivi, ki smo jih podedovali tudi mi, mešajo z arabskimi. Pa še nekaj je: tu domujejo najboljše turške vinske kleti, ki s svojimi vini še enkrat dokazujejo trditev, da ni dobrih in slabih vin, marveč obstajajo samo dobri in slabi vinarji.

Turčija na severovzhodnem delu meji na Gruzijo, ki po arheoloških dokazih sodeč velja za deželo, od koder so doma trte in so se od tam razširile po svetu. Zato ni nič čudnega, da vina v Kapadokiji pridelujejo že več kot 4.000 let (v Gruziji pa še 2.000 let več) in poznajo dvesto avtohtonih sort (v Gruziji še kakšnih tristo več). Tla – peščenjak – so idealna za vzgojo trte, vreme je zelo suho in visoka nadmorska višina (okrog tisoč metrov) omogoča mrzle noči in vroče dneve. To pa je tisto, kar velika rdeča vina potrebujejo za kompleksnost okusov. V teh štirih tisočletjih obstoja trte v Turčiji so muslimani komaj slabih tisoč let na oblasti, zato imajo trte tukaj dolgo tradicijo.

Hasan Turasan, ded današnjega lastnika vinske kleti Turasani, je svojo vizijo ustvaril leta 1943, ko je povezal družinske vinograde in odkupil veliko novih. Zdaj so Turasani res „carji“, saj imajo v lasti pol milijona hektarov vinogradov, to pa je več kot jih ima vsa Evropa skupaj! Vendar so donosi majhni, ker tukaj skorajda ne poznajo razvite, eno- ali dvošparonske trtne vzgoje. Večina vinogradov je majhnih in trte so v obliki nizkih prosto ležečih grmičkov. Čeprav so imeli v zadnjih letih velike uspehe z vzgojo nekaterih francoskih sort (merlot, cabernet sauvignon, syrah in tanant), je njihovo glavno orožje avtohtona rdeča sorta, öközgözü. Gre za zelo prijetno, dokaj kompleksno vino s čistimi vonjavami po črnem ribezu, slivah, vrtnicah, pečenih mandljih in janežu. Usta tej pestrosti okusov dodajo še lepo svežino, kar se zaokroži z lepim zatonom. 

Vnuk ustanovitelja, prav tako Hasan Turasan, je leta 2007, da bi šel v korak s trendi, na pomoč poklical dva francoska enologa. Stephane Toutounji in Edvard Gerin sta s prej omenjenimi francoskimi sortami poskrbela za globalizacijo okusov nekaterih vin te kleti in uspeh ni izostal. Glavnina izvoza gre na Japonsko in na Kitajsko.

Kaj vidi ptica?

Da bi se ogreli, poskakujemo okrog velikanskih balonov, kamor serviserji s prižiganjem gorilnikov in ventilatorjev vpihavajo vroč zrak. Jutra v Kapadokiji so zelo mrzla, tudi spomladi in poleti. Podnevi pa je povsem drugače – vročina že zdaj, spomladi, peče. Na travniku, kamor so nas pripeljali, v bližini tako polnijo še tri balone. „Fino,“ pomislim, „pogled bo lep, saj bodo baloni videti še bolj atraktivni v večjem številu.“ Deveterica in pilot splezamo v trdno in zaupanje vzbujajočo košaro in počasi se dvignemo. Ko pokukamo čez greben, ostanemo brez besed. Ne pokrajina, katere prizore smo težko pričakovali, temveč množica balonov nam vzame sapo. Deset, petnajst, enaindvajset spredaj. Pogled nazaj prikaže novo desetino. Z vseh strani, iz vseh dolin in poljan se dvigujejo raznobarvni baloni, ki kot pisani mehurčki napolnijo nebo. Nekdo poleg mene jih je štel in prišel do številke dvainštirideset! In to je šele začetek velike prevzetosti. Ko se vzdigujemo, počasi drsimo mimo dimnikov, kot imenujejo navpične iglaste skalne formacije s „klobuki“. Skoznje prosevajo žarki komaj rojenega sonca in zdi se, kakor da potujemo po nekem tujem planetu globoko v vesolju. Meditativno tišino občasno zmoti hrup plinskega gorilnika. Množica skal iz peščenjaka je v zgodovini preiskovalcem te regije ponujala odlična bivališča, saj je ta kamenina znana po tem, da jo je zelo lahko oblikovati in vanjo kopati; po drugi strani pa zdrži veliko težo. Tako je nastala vrsta vasi in mest, ki so bila naseljena še pred petdesetimi leti, prva pa so nastala pred 4.000 leti! Ljudje so prebivali v luksuznih votlinah. Nenavadni stanovanjski griči polzijo pod nami, bližamo se oknom, vratom in balkonom. Več kot fotogenični pogled! Novi metri višine odkrivajo nove prizore: nadrealistična pokrajina kamnitih tvorb, ki spominjajo na bele valove, se nadaljuje do obzorja. Prečkamo vasi, stara pokopališča in skrbno urejene majhne parcele vinogradov, ki jih kmetje pazljivo obdelujejo.

Attila, naš pilot, pokaže na poltovornjake, ki vozijo po cestah pod nami:

Nekateri od balonov, ki so vzleteli pred nami, že pristajajo na mirni travnati ravnini. Med tem ko pridobivamo višino, so z vrha, potem ko so izpustili zrak, videti prav klavrni. “Takšni so kot rabljeni kondomi,“ se pošali eden od Američanov v košari, nakar vsi bruhnemo v krohot kratkega veka, kajti s sunkom južnega vetra se obrnemo proti severu in na dlan dobimo celotno pokrajino. Attila doda vroč zrak in gremo še višje. „Zdaj smo 1.100 metrov nad površino,“ pove in ugasne plin. Spet jadramo v tišini, vendar je občutek drugačen. Bolj letalski, tak, kakor če iz letala gledaš na pokrajino pod seboj. Bližnje mesto z okroglim središčem in kvadratno urejenim predmestjem je videti, kakor da smo nekje v Evropi. Toda že čez nekaj kilometrov smo se spustili, skoraj do tal, kjer je visoka trava v nežnem ritmu valovala v vetru. Prelepo!

„V položaj za pristajanje,“ je ukazal Attila in ponovili smo preprosto vajo počepa v košari (ki smo je trenirali pred vzletom) in z rokami prijeli objemke v višini pasu. Namesto dotika s tlemi pa je pilot mirno rekel: “Tu ne moremo pristati, ker bi padli v čredo ovac.“ In res, pogled navzdol je razkril besnega pastirja, ki je žugal proti balonu, saj je Attila hotel pristati na majhni planoti. Ker pa smo prišli od spodaj, črede od tam seveda ni videl. Zato smo leteli in leteli … Po navadi takšna pustolovščina traja dobro uro, mi pa smo bili v zraku že uro in pol. Tam, kjer smo šli, ni bilo niti kolovozov, da bi zemeljska ekipa lahko pripeljala na kraj pristanka. Zato smo se dvignili in končno so se domenili za rendez-vous. Še en dvig in novi prizori so zarezali v naš spomin – med počasi vzpenjajočo se travnato planoto so bile dolinice, polne dimnikov s klobuki, ki so bili videti kot majhni ozki jurčki v jesenskem gozdu. 

Dimniki s “klobuki”

„Kakšno srečo imamo, da tako dolgo letimo. Gotovo je to nagrada za naša dobra dela,“ je modroval Švicar poleg mene. Tiho smo se strinjali in se počasi bližali tlom. Attila nas je pritisnil ob vznožje še višje planote, fantje iz zemeljske ekipe so poprijeli z močne vrvi in ukrotili balon, ki ga je veter s košaro vred dvignil na vrh ravnice, kjer je čakal poltovornjak. Ko je zadnji potnik splezal iz košare, so slovesno odprli (brezalkoholno) penino. Nazdravili smo poletu, sebi in lepoti.

Tristo mest, ki so – in jih ni

Skozi zgodovino in večne vojne na površju so tam živeči narodi v zadnjih štirih tisoč letih izpopolnili življenjski slog in predvsem to, kako preživeti. Ker so vojske skoraj vsako leto plenile Anatolijo, so plemena poleg stanovanj na površju in v izkopanih hribih izklesala podzemna mesta, ki so jim služila za skrivališča. Zadnje arheološke raziskave kažejo, da je bilo takšnih mest pod zemljo več kot tristo in so bila izjemno velika – v njih je lahko bivalo po več kot tisoč ljudi! V kraju Kaymakli so ostanki enega največjih podzemskih skrivališč. Po ogledu tega je jasno, kako je lahko toliko ljudi dlje časa brez težav živelo pod zemljo. Imeli so hleve, skladišča za hrano in vodo, imeli so amfore vina, stanovanjske prostore, skupinske kuhinje, prezračevalne jaške … Vse skupaj je bilo povezano z ozkimi in nizkimi hodniki, kar je morebitnim sovragom preprečevalo vdor. In najvažnejše – glavne hodnike so tudi do petkrat zaprli s prekati, z velikanskimi mlinskimi kamni, ki so se dali premakniti samo od znotraj. To tehniko preživetja je uporabljalo več različnih narodov, še najbolj pa so jo razširili Grki (Bizantinci), saj je bila Anatolija v času rimskega imperija del vzhodnega rimskega cesarstva, ki je tudi prvo sprejelo krščansko vero. Prvi kristjani so se najprej kakšni dve stoletji skrivali pred Rimljani, ko pa je krščanstvo postalo uradna vera, so potomci Bizantincev tam iskali zatočišče pred ljudstvi, ki so iz vzhoda napadali razpadajoči Rim. Zato ni nič čudnega, da so Grki kot potomci Bizantincev tam živeli skoraj dva tisoč let in so v svojo pradomovino Grčijo odšli pred slabimi devetdesetimi leti (1923), ko so jih izza ognjišč pregnali Turki med ustanavljanjem sodobne države. Ti so na ozemlje današnje Turčije prišli šele v 11. stoletju …

Moja votlina je lahko hotel

Uchisar, starodavno mesto na obrobju Mesečeve pokrajine, je eden glavnih turističnih centrov. Gora, ki se vzdiguje v središču, je tudi najvišja v okolišu in v preteklosti je služila prebivalcem za zatočišče. Tokrat ne pod zemljo, ampak v višavah. Zaradi strmih robov je bilo njeno zavzetje nemogoče. Razpored prostorov je podoben kot v Kaymakli, turistični dodatek pa je v tem, da je obiskovalec po vzponu na vrh nagrajen s še enim prekrasnim pogledom. Prav na vrhu gore, pod plapolajočo turško zastavo so v največjem prostoru – votlini – ostanki starodavne cerkve, kjer so ostremu vidu dosegljivi nežni ostanki fresk.

V bližini mesta Göreme je že skoraj dva tisoč let samostansko naselje, ki je vklesano v skalnato hribovje. Od daleč ni videti nič posebnega – samo manjši hribčki v bogastvu zelenih odtenkov. Toda vsak hribček ima okna in vrata. In prav vsak je cerkev! Tukaj so freske odlično ohranjene in vsak hrib cerkev ima svoje ime po raznih svetnikih. Zanimivo je, da so prvi prebivalci bili puščavniki, ki so se v četrtem stoletju zatekli v mir narave in votlin, pozneje pa so se povezali in postali samostanski red, imenovan ankoriti.

Ker so izklesane votline zares velika turistična atrakcija, so podjetni posamezniki nekatere votline najprej preurejali v hotele z vrhunskimi nastanitvenimi kapacitetami. Ker pa petični gosti, ki jih je v regiji veliko, zahtevajo svoje, so novodobni hotelirji začeli rekonstrukcijo celotnih predelov vasi. V zadnjih desetletjih so lokalni prebivalci prišli do sklepa, da se jim ne splača kupovati opeke za izdelavo novih hiš. Pobrali so tisto, kar imajo pred nosom – se pravi lepo oblikovano večjo opeko iz peščenjaka, ki jo zložijo v podobo sodobnih hiš. Priznati moram, da se lepa rjavo-oranžno-siva barva hišam prelepo poda. 

Mustafa Çankaya je bil pred dobrimi petdesetimi leti rojen v Göremu, potem pa ga je življenjska pot vodila in naučila marsičesa, dokler se ni vrnil v rodni kraj. „Od nekaj sem imel idejo, da bi v teh naših votlinah naredil hotel. Res sem si ga želel. Takšnega majhnega, z največ dvajsetimi sobami,“ razlaga simpatični ljubitelj psov. Zdaj vodi enega najboljših hotelov v Turčiji, ki se imenuje CCR Hotel (Cappadochia Cave Resort) in je del številnih prestižnih mednarodnih verig. Zdaj je sob raznih kategorij štirideset, imajo zunanji in notranji bazen, center za dobro počutje, masaže in vrhunsko kulinariko. Seveda vam postrežejo tudi tradicionalne turške jedi, večina pa je vseeno iz vrhov svetovne kulinarike. Imajo impresivno vinsko klet (več kot 600 različnih etiket najbolj prestižnih svetovnih vin) in prelepo restavracijo z neokrnjenim razgledom na Mesečevo pokrajino. So tudi prvi, ki so gostom omogočili jahanje, saj je pokrajina širna, slikovita in navdušujoča. Zdaj se je v vsej regiji precej povečal tovrstni turizem, ki so ga nekateri nadgradili z izposojo majhnih motociklov s štirimi kolesi. Za več informacij: www.ccr-hotels.com

Zadnji dnevi miru v skriti dolini

Kraj z imenom Sinanos, kar po grško pomeni Mesto sonca, boste zaman iskali na zemljevidu Kapadokije. Od leta 1923 se imenuje Mustafapasha in velja za eno najbolj slikovitih vasic v tej pokrajini. Ni turistično oblegana in tja zaidejo redki. Na trgu vlada mir in le potepuške mačke paradirajo po cestah. Nekaj trgovin in gostilnic je odprtih, ljudje ob mizah igrajo blackgammon, ki je najpopularnejša igra vseh generacij. V eni popijemo čaj (mislim, da ga še nikoli v življenju nisem popil toliko kot na tem potovanju) in moj vodič sprašuje vaščane, ali je še kakšen Grk ostal v vasi. Najstarejši za sosednjo mizo, čokati sivolasi brkač pove: “Moji starši so vse poznali in vedno smo živeli v miru in slogi. Zadnja je leta 1938 odšla družina Vasil, ki je imela od leta 1800 v lasti veliko hišo na drugi strani trga. Zdaj je tam restavracija in tudi sobe oddajajo. Imenuje se The Greek House.“

Prijazna turška družina Ozturk, ki dobrih sedemdeset let domuje v Grški hiši, jo je preuredila v manjši hotel in pripravljajo tipične turške jedi. V dve jedilnici preurejeni veliki sobi v prvem nadstropju nemo govorita o tradiciji prejšnjih lastnikov. Ena od jedilnic je bila manjša kapelica in freske so še zdaj dobro vidne, druga pa je bila velik prostor za tri družine, kolikor jih je takrat tam prebivalo. Domenimo se za kosilo, vmes pa imamo še dve uri časa. Şerif Erdem, odličen vodič, ki mi je pomagal odkrivati vse te zaklade, se je spomnil, da je v bližini pozabljeno naselje stare grške skupnosti še iz časov, ko so živeli v izdolbenih skalah, zraven pa so imeli še dve cerkvi in samostan.

Šofer naju je odložil tam, kjer avto pač ni mogel več dalje. Obdal naju je čudovit, skoraj puščavski mir. Levo in desno od poti, po kateri sva hodila, so se vzdigovale skale, polne oken in vhodov, ki so pričale, da je bilo tam pred stotimi leti več kot živahno. „Bili so tako oddaljeni od vseh poti in niso imeli stika z drugimi, da so se v vas začeli priseljevati šele okrog leta 1800,“ je povedal Şerif. „Zato so se zelo uspešno skrivali pred vsemi zavojevalci skoraj dva tisoč let!“

Vzpela sva se na višjo planoto, vendar o samostanu in cerkvah ni bilo ne duha ne sluha. „Morda so še višje,“ je predlagal vodič in splezala sva še više, kjer naju je čakalo presenečenje. Majhne, lepo obdelane njive krompirja, paradižnika in trt so pričale o pridnih rokah kmetov, ki znajo obdelati vsako ped zemlje. Vse sva našla, razen cerkva. Zato sva začela plezati v upanju, da bo na vrhu koničastih belih vrhov kaj več sreče. In zgodilo se nama je tisto, kar se nama ne bi smelo – zaplezala sva se! Vrnitev po isti poti je bila nemogoča, druge možnosti pa so bile še bolj strme. Hoja po peščenjaku ni prijetna, saj se neprestano drobi in pod podplati se droben pesek lahko spremeni v idealen razlog za spodrsavanje in padce. Zato je bila edina možnost, da greva še višje in da preplezava vse. Upala sva, da bova potem našla lažjo in manj strmo pot navzdol. Zadihana sva prišla na vrh in spet našla vrsto izdolbenih „hiš“. Pogled v notranjost pa je pokazal, da tukaj že več desetletij ni bilo nikogar.

Pogled na skrito dolino je bil čaroben, popoln mir je kar klical k meditaciji. Vseeno pa sva se morala spustiti in po nekaj precej vratolomnih potezah nama je to tudi uspelo. Na dnu sva našla ostanke tlakovane ceste, ki je bila prekrita s peščenjakovim peskom, in preprosto sva ji sledila. „Poglej, cerkev!“ je zaklical Şerif. Gledal sem in nisem videl nič. „Tule, pred njo stojiva,“ se je smejal. Stala sva pred veliko skalo v obliki visokega stožca, ki me je spominjal na velike afriške termitnjake. Glede na doslej videno me ni presenetilo, da je to bila cerkev, res pa je, da sem morda pričakoval kakšno večjo skalo. Na nasprotni strani je bil vhod in vstopila sva. Nekaj stebrov, ostanek oltarja in drobni ostanki barve od starih fresk na zidovih so dokazovali, da je cerkev tam res bila. Nekaj deset metrov naprej sva našla še eno, bila je zelo podobna prvi. Toda kje je samostan? Po stari tlakovani cesti sva se podala naprej in čez dobre pol ure sva obstala. Našla sva ga, vendar ni bil tak, kot sva si predstavljala. Okolica je bila zakrita z gradbenimi zastori in za njimi so potekala intenzivna restavratorska dela. Eden od delavcev je povedal, da ga obnavljajo že drugo leto in da bo leta 2014 obnovljen. Kapadokija bo tako dobila novo turistično atrakcijo, mestece Mustafapasha pa bo izgubilo svoj mir, kajti turizem jih bo pognal naprej.

Pojedina v Grški hiši

Pohod in tavanje sta zahtevala svoj davek in v želodcih nama je prav lepo ropotalo. Grška hiša (www.oldgreekhouserestaurant.com) je bila zdaj lepo polna in celo nekaj turistov je uživalo v avtohtonih jedeh. Vedeti je treba, da je Turčija kljub intenzivni industrializaciji še vedno v večini kmetijska dežela in vsi njihovi pridelki lahko brez težav nosijo oznako bio. Pojedo ogromno sira, ki je za naš okus sicer preveč slan, vendar ga po navadi kombinirajo z olivami in oljčnim oljem. Seveda našega „kralja živali“, prašiča, ne jedo, zato pa klobase in suhomesnate izdelke v glavnem predelujejo iz govedine.

Najznačilnejša suhomesnata jed, ki jo po navadi postrežejo kot predjed, se imenuje pastirma. To je sušena govedina v ovoju iz paprik in suhih paradižnikov, ki se med staranjem navzame intenzivnih vonjav in okusov.

Zanimivo je, da za zdaj v Turčiji skorajda ni nadgradnje tradicionalnih jedi. Vrhunski hoteli z izbrano kulinariko v glavnem strežejo izbor francosko-špansko-italijanskih kulinaričnih trikov, nasprotje pa je stoodstotno tradicionalno in avtohtono.

Sarme (yaprak sarmasi), kakršne smo dobili na mizo v Stari grški hiši, so popolnoma enake tistemu, čemur Grki pravijo dolmakadija. Gre za sarmice, ki niso zavite v list kislega zelja, temveč v liste vinske trte, ki so prej tako fermentirali, da so dobili kisel okus. Ponujajo jih v kombinaciji z jogurtom. Zelo okusna jed je işli köfte. To je velik žlikrof, polnjen z mleto govedino in zelišči in ocvrt v vročem olju. Okus je zelo podoben našim žlikrofom, le zunanjost je zaradi cvrenja hrustljava. Kot dodatek ponudijo ovčji jogurt. Manti je ena najbolj tradicionalnih jedi. Jed bi najlaže opisali kot neke vrste miniaturne raviole, ki so polnjeni z govejim mesom (je lahko zmečkan ali v kosu) in skuhani v kropu. Velikokrat jih ponudijo v močni paradižnikovi juhi, lahko pa nastopajo samostojno s pekočo papriko in seveda (spet) z jogurtom. Posebnost je tudi karni yarik, ki je izdolben jajčevec, napolnjen z mletim mesom in popečen na žaru. Ne moremo mimo jedi z imenom güvec, ki je po obliki in okusu enaka srbskemu džuveču. 

Ker je gostilna Stara grška hiša že globoko v srednjeazijskem delu te dežele, so tudi arabski kulinarični vlivi zelo močni. Uživali smo ob izvrstnih falefelih, ki so lepo hrustali in naša čutila objeli v sanjski vonj koriandra. Lahko pa si jih brez težav pripravite tudi doma:

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen