Édouard Manet – Zajtrk na travi, 1862–1863. Umetelnost.

Pariz, ah, skoraj vedno navduši!

Če le ni muzej Orsay prepoln, se vsaj meni zdi, da je le- ta bistveno boljša alternativa gigantskemu Louvru. Tam je tudi slika, ki je danes naslovljena kot Zajtrk na/v travi. Na klop sredi razstavišča se redkokdo usede in opazuje. V sobi je celotna zgodba slike na dlani!

Kaj za vraga počne slečeno dekle med dvema oblečenima mladeničema, na travi ob reki?

Očitno je prekinila pogovor z njima in vas mimogrede pogledala. Je slečena – pa kaj potem – ni ji mar. In če to dejstvo nas zdaj lahko kanček presune, kaj šele družbo v drugi polovici 19. stoletja! Publiko je podoba ženske jezila, njena brezsramnost jim je parala živce, njena aroganca ni bila sprejemljiva.

Édouard Manet – Zajtrk na travi, 1862–1863

Sliko je v maju leta 1863 Édouard Manet po zavrnitvi na uradnem Salonu razstavil na tako imenovanem Salonu Zavrnjenih.

Biti sprejet na veliko razstavo »novosti«, imenovano Salon, je pomenil uradni uspeh za umetnika. Veliko takšnih, ki seveda niso ustrezali javnim umetnostnim pravilom, pa je romalo k Zavrnjenim, in ti so pisali začetek zgodbe moderne umetnosti. Brez njih ne bi bilo impresionizma in brez impresionizma ne bi bilo moderne umetnosti.

Kdo je slečena ženska?

Ime ji je bilo Victorine Meurent. Svetovni splet ponuja mnogo biografskih podatkov o gospodični. Bila naj bi prostitutka, ulična artistka, celo beračica in še bolj skrajno od naštetega, slikarka, ki je razstavljala na Salonu.

Že slednje dejstvo me najbolj pritegne. Le kaj jo je gnalo, predstavnico dna družbe, da se je lotila slikanja, in to tako uspešno, kar je bilo v naprednem Parizu še vedno rezervirano za višji sloj?

Noro – in človek jo lahko že samo zaradi tega obožuje. Njeno telo je bilo v kritikah označeno za grdo, podoba brezsramno gnusna, toda današnja moška populacija večinoma meni drugače, kajne?

Manet jo je srečal na pariškem sodišču, ko so ji sodili zaradi domnevno neprimernega družbenega vedenja.

Glavni sodnik je bil Auguste Manet, oče slikarja, ki je bil visoko cenjen v pariških krogih. Oče pa le ni bil brez madeža. Zanj je vedel verjetno le njegov najstarejši sin Édouard, ki se je rodil leta 1832. Slikar je bil šele leta 1863 poročen z družinsko učiteljico klavirja Suzanne Leenhoff, ki je rodila sina Leona deset let prej, ko je bil Manet še najstnik in uradno tudi oče otroka.

Toda kdo je bil v resnici pravi oče? Šokantno in absolutno skrito dejstvo je, da je bil to stari Auguste!

Zato je moral finančno podpirati Manetove ideje, če ne bi sin javno spregovoril. Z drugimi besedami – mladi slikar je očeta na neki način izsiljeval! In stari odvetnik je tudi dočakal nastanek slike Zajtrk na travi, ki jo lahko razumemo kot odgovor na izkrivljenost in hinavščino tedanje družbe in lastne družine. Naj še enkrat poudarim, da je Auguste sodil Victorine zaradi nemorale.

Édouard Manet

V Victorine, ki je bila lezbijka, se je Édouard Manet zaljubil.

Med njima se je spletlo razmerje brez fizične intime, a polno čutnosti, ki jo lahko razbiramo v Manetovem opusu znova in znova. Upodobil jo je neštetokrat.

Čista provokacija preteklosti

Manet je sam povedal, da je vzor Zajtrka na travi treba iskati v Tizianovi sliki Concert champêtre, ki visi v Louvru. Toda namesto golih muz in vzvišene antične pokrajine je Manet dogajanje postavil ob obalo reke Sene z resnično golo žensko in oblečenima moškima.

Ta, ki izteguje roko, je njegov mlajši brat Gustave, študent umetnosti z nekakšnim fesom na glavi, ki so ga študentje tako radi nosili. Na drugi strani sedi njegov bodoči svak Ferdinand Leenhoff, ki je bil kipar. Moška ne gledata v gledalca, pogled nam nameni samo Victorine.

Slekla je svoje oblačilo in ga vrgla, da je raztresla košaro s sadjem. Ob levem spodnjem robu je odskočila še mala žabica. Kako naključno ali pač ne, saj so francoski študenti takrat v svojem slengu z besedo žaba označevali prostitutko.

Še ena žival se nahaja na sliki in jo le redkokdo opazi. V krošnji drevesa je raztegnil svoja krila mali rdeči ptiček, kalin, ki bo poletel proti sredini kompozicije, proti še eni ženski, ki brodi po vodi in jo zajema z roko. Ste morda pomislili na Svetega Duha v obliki goloba? Jaz sem, saj mi to najprej pride na misel, ko opazujem ptiča in kam leti.

Ampak kje je svetost trenutka? V ženski, ki brodi po vodi in vanjo tudi urinira? Ja, konkretno in realno dejstvo, če ga želite ali pač ne!

Slika je posodobitev starih mojstrov in posmeh absurda, ki so nam ga vsa stoletja v idealnih podobah tudi prikazovali.

Slikanje gole stvarnosti

Édouard Manet je predstavnik struje nekje med realizmom in impresionizmom.

V določenem času se je odpovedal akademskim pravilom, čeprav iz njih izhaja. Motivi, ki jih izbira in kot jih tudi v primeru Zajtrka na travi vidimo, so vzeti iz konkretnega, pariškega sodobnega življenja in navad v hitrih potezah čopiča in gostih nanosih barv. Torej stvarnost in tehnika, ki tiči nekje na meji realnosti in vtisa.

Skupno kopanje moških in žensk ni bilo družbeno sprejemljivo in je bilo kaznivo. Če že, so morali nositi spodobne kopalke, ki so bolj zakrivale telo, kot ga odkrivale. Kopališča so bila med njimi ločena z ograjo. Scena, ki jo tu prikaže Manet, pa je ilegalna in izziva zakonodajo, še bolj konkretno očeta Augusta, ki je bil v času nastanka podobe še živ in ki je posredno dal denar, da je slika sploh lahko nastala.

Veliko arogance je potrebne, da naslikaš takšno sliko, in tudi osebne razočaranosti, da pozabiš preteklost, svet, ki mu ne zaupaš več.

Manet je imel ogromno razlogov, da se je tako počutil. S tem zadnjim dejstvom razumem ta slavni pogled ženske iz Zajtrka na travi. Usedite se kdaj pred sliko in razmišljajte, kajti to je le ena izmed milijonov interpretacij najbolj škandalozne umetnine, ki je kdaj koli nastala.

Besedilo: Tina Ponebšek