V prejšnji številki sva s Tomažem izpostavila šest po najinem mnenju najboljših kitaristov z dodatkom, koga bi vse lahko še omenila.
V naš poštni nabiralnik so priletele številne pohvale, pa tudi ogromno kritike, koga bi vse lahko omenila. To smo tudi pričakovali, ampak Dolce Vita je predvsem enološko-gastronomska in ne glasbena revija.
Zato nadaljujem v tem stilu in se zdaj posvečamo klaviaturistom.
Pravzaprav se s temi »listami najboljših« idejno podajamo v zlata sedemdeseta leta, ko so angleški glasbeni časopisi (predvsem Melody Maker in New Musical Express) vsako leto objavljali sezname najboljših instrumentalistov, albumov, pevcev, producentov in bogve koga še.
Seveda je bila to lepa letina za prodajo časopisov, saj so kupone izpolnjevali »bralci«.
Beri gramofonske založbe, ki so poskušale na tak način dvigovati popularnost svojih varovancev. To uradno sicer nikoli ni prišlo na dan, ampak po slabem desetletju so tudi časopisi prenehali s tem.
Šest kitaristov iz prejšnje številke nikoli ni bilo na teh lestvicah, saj izbor ni bil kronološki, ampak klaviaturiste pa lahko še vedno zberemo iz tistih lestvic.
Zakaj?
Ker tovrstni inštrumenti, ki jih je vsak kandidat igral precej (klavir, orgle, sintetizatorji, klavinet in še in še inštrumentov na tipke), nikoli v zgodovini glasbe niso bili tako eksponirani.
Najbolj pomembno – razen redkih genialcev – so ti glasbeniki morali imeti vsaj glasbeno akademijo, da so tako izmojstrili tehnike igranja in predvsem skladanja in so s temi znanji postali ključni člani bendov.
Pa še to – v normalnem rock bendu klaviature ne pridejo najbolj do izraza, če pa je skupina igrala t. i. simforock.
Simfonični rock, kjer so bile skladbe daljše, kompleksnejše in niso bile omejene zgolj na podobo refrenov in kitic, pa je bila stvar zelo drugačna.
V tem primeru so klaviaturisti postali gonilni centri bendov, glavni skladatelji in – če hočete ali ne – tudi glavne vizualne atrakcije.
Tovrstni glasbeni stil se je razvil predvsem v Veliki Britaniji in ti bendi so vplivali na množico podobnih po vsem svetu.
Recimo v ZDA je bilo veliko dobrih klaviaturistov, ki pa so v večini primerov bili omejeni za funkcijo pianistov, nekateri pa so koketirali z angleškimi vplivi in to presegli.
Predvsem je bil veliki genialec Ray Manzarek iz skupine The Doors, odličen primer honky-tonk pianista je bil Billy Powell iz Lynyrd Skynyrd, veliko dobrih pa je bilo v ameriških verzijah njihovega videnja simforocka: Kerry Livegren (Kansas), Dennis DeYoung (Styx) in še precej bi se jih našlo.
Rick Wakeman – njegova glavna skupina, kjer je deloval, so bili Yes, z njimi je posnel prvi album Fragile leta 1971.
Takrat je bil star dvaindvajset let in je veljal za neke vrste »čudežnega otroka«. Pri sedemnajstih letih je bil namreč sprejet na Kraljevo glasbeno akademijo, dve leti pozneje pa so ga menda »zaradi dolgih las« izključili.
Šele pozneje, precej pozneje pa je povedal, da enostavno ni bil tako dober, kot je mislil.
Takrat se je tudi poročil in dobil prvega otroka in najprej mu je bilo zelo pomembno, da z igranjem tudi zasluži.
Kmalu je postal znani studijski glasbenik in skoraj celo leto igral z Davidom Bowiejem, ko je dobil povabilo v skupino Yes.
Rick Wakeman
Brez oklevanja je povabilo sprejel in ostalo je zgodovina.
Yes so postali prvi simfoničarji, prodajali so plošče v milijonih in imeli razprodane turneje. Sam je postal prvi zvezdnik skupine. Njegov image – dolga zlata ogrinjala, dolgi blond lasje in na desetine inštrumentov s tipkami, na katere je igral virtuozno, so ga izstrelili v vrh popularnosti, saj je bil videti kot bitje iz drugega sveta.
Še kot član skupine je leta 1973 posnel prvi samostojni album z naslovom Six Wives of Henry VIII (Šest žena Henrika VIII.), kjer je za vsako od žena napisal in posnel po eno skladbo.
Inštrumentalna plošča je bila velika uspešnica. Lepo dni kasneje je skupino Yes zapustil in posnel še večjo uspešnico z angleškim simfoničnim orkestrom, pevskim zborom in rock bendom.
Plošča je nastala na krstnem koncertu v legendarni londonski dvorani Royal Albert Hall, naslov pa je bil The Journey to the Centre of the Earth (Potovanje v središče Zemlje; po literarni predlogi Julesa Verna).
Naslednji album, Legends and Myths of King Arthur and the Knights of Round Table, s podobno zasedbo. Legende in miti o kralju Arturju in vitezih Okrogle mize, ga je samo še okronal za enega izmed največjih glasbenikov simforocka.
Potem je začel pisati glasbo za filme in razne eksperimentalne projekte, vmes pa se je spet pridružil skupini Yes oziroma kateri od njenih frakcij.
Samostojno nastopa še zdaj, doslej pa je posnel kar 24 albumov in 11 albumov s filmsko glasbo. Poročen je bil štirikrat in ima šest otrok, od katerih dva igrata v raznih projektih z njim.
Keith Emerson – divji samouk iz Londona.
Že kot sedemnajstleten je igral orgle pri skupini (triu) Nice, z njimi posnel tri albume in se takoj proslavil.
Glasba je bila inštrumentalna in občasno je kitarist Lee Jackson tudi kaj zapel. Nice so stilsko združili rock, pop in jazz ter imeli veliko sledilcev.
Toda leta 1970 je združil moči z bobnarjem Carlom Palmerjem in basistom, kitaristom in pevcem Gregom Lakeom. Trio – enostavno imenovan Emerson, Lake and Palmer (ELP) je takoj zaslovel kot velika »superskupina« – in že istega leta posnel prvi, zvezdniško uspešen istoimenski album.
Keith Emerson
Glasba, v večini inštrumentalna, je bila tako samosvoja, da je niso mogli vtakniti v noben predal.
Ob zelo posebnih skladbah, ki so temeljile na orglah, so bile tudi akustične balade, ki jih je zapel Greg Lake in tako so se njihovi hiti tudi vzpenjali po lestvicah. Njihovi nastopi so bili popolnoma »odštekani«, kjer je prednjačil Keith Emerson in z orglami delal akrobacije, ki so jemale dih.
Njihov tretji album z naslovom Pictures at an Exhibition (Slike z razstave) je bil izveden na koncertu, ki so ga izdali tudi na videokaseti.
Večina glasbe je eksplozivna priredba ruskega klasičnega skladatelja Modesta Musorgskega, ki pa je v podobi ELP postala moderno delo in porast prodaje originalne plošče je bil več kot opazen.
Že od samega začetka delovanja pa je veliko sodeloval z dr. Robertom Moogom, očetom sintetizatorja, ki je prve prototipe izdeloval prav zanj.
Trio je zelo uspešno deloval še deset let in se počasi razšel.
Ko je bobnar Carl Palmer odšel k še eni super skupini Asia, sta Lake in Emerson rekrutirala odličnega bobnarja Cozya Powella (spet so bili ELP) in povrnili staro slavo.
Emerson se je pozneje precej ukvarjal s pisanjem filmske glasbe, v zadnjih letih pa je pripravljal samostojni projekt in turnejo.
Zdravniki so mu diagnosticirali možganski tumor in stranski pojav je bilo občasno tresenje rok. Med pripravami na turnejo ga je to tako prizadelo, da se je neke noči ustrelil.
Jon Lord – še en »čudežni otrok«, ki je klavir igral že pri petih letih, in nadaljeval izobraževanje do diplome na glasbeni akademiji.
Pri sedemnajstih je leta 1967 ustanovil prvo skupino in jo poimenoval – Deep Purple! Član skupine je bil do leta 2006.
Prvi trije albumi so bili uspešni v ZDA, v svoji domovini pa so opozorili nase šele v času menjave skupine, ko sta prišla pevec Ian Gillan in basist Robert Glover. Takrat je Lord napisal simfonijo, ki si jo je zamislil v sodelovanju s simfoničnim orkestrom – Concerto for Group and Orchestra.
Posneli so jo v prestižni londonski koncertni dvorani Royal Albert Hall leta 1969 in večja za eno prvih del, kjer so združili klasiko in rock.
Jon Lord
Med pripravo na prvi pravi album Deep Purple In Rock pa je Lord s svojim tonskim tehnikom Mikem Philipsom ustvaril nov zvok za svoje orgle.
Igral je model Hammond C3, ki jih je priključil na predelani zvočnik Leslie. Rezultat je bil zgodovinski, saj so njegove orgle na ta način postale enakovredne kitari in ta način so začeli uporabljati številni klaviaturisti.
S tem zvokom Lord dolgo časa ni uporabljal sintetizatorjev, zato pa je bilo v glasbi Deep Purplov več klavirja.
Deep Purple so zaradi tega, odličnega petja in igranja kitare Ritchieja Blackmoora postali eden izmed najbolj znanih rock bendov na svetu, ki še vedno snemajo in nastopajo.
Lord je Deep Purple zapustil leta 2006 in do takrat igral še s skupino Whitesnake in raznimi drugimi skupinami.
Ko skupina ni delovala, je on delal. Posnel je vrsto simfonij, ki so razširile meje sodelovanja rocka in klasike. Poročen je bil dvakrat in ima dve hčeri. Zanimivo je, da je njegova druga žena sestra dvojčica žene bobnarja skupine Deep Purple – Iana Paicea.
Leta 2012 je umrl zaradi raka na prostati.
Tony Banks – od začetka glasbene kariere, ko so kot gimnazijci posneli prvi album – pa do konca – je bil član ene skupine – Genesis.
Izjemno talentiran otrok iz glasbene družine (njegova mama je bila priznana operna pevka) je zanimanje za glasbo kazal ves čas odraščanja in končal na glasbeni akademiji.
S kolegi iz gimnazije se sestavil bend, ga poimenoval Genesis in zgodba o uspehu je bila tukaj.
Pevec je postal njegov sošolec Peter Gabriel, veliki poba iz sosednjega razreda, Michael Rutherford pa je igral bas.
Še preden so končali šolo, so že posneli prvi album, a takoj po izidu so že menjali bobnarja in kitarista.
To sta postala Steve Hackett, precizni kitarist, ki na nastopih ni hotel stati, pač pa je sedel, za bobnarja pa se je prijavil Phil Collins.
Glasba je bila zelo poseben simfonični rock, kjer je največ posebnega zvoka naredil Banks, ki je ugotovil, da če iste linije igra z orglami in melotronom (neke vrste sintetizatorjem, ki je oponašal orkester), dobi res orkestrski zvok!
Tony Banks
Ko je čez dobrih deset let Phil Collins začel svojo solo kariero, skupine ni zapustil, čeprav je v trenutku postal bolj uspešen od Genesis.
Vmes pa je snemal albume s skupino in jo pripeljal v sam vrh popularne glasbe devetdesetih.
Banks je z novimi inštrumenti iskal vedno novejše zvoke in hiti so se vrstili. Po drugi strani pa je v skladbah imel ogromno prostora za solo dele, ki so delovali kot posebne simfonije.
Med enim od premorov je začel snemati albume filmske glasbe in jih naredil kar šest.
Tony Banks je eden izmed najbolj zvočno inventivnih in tehnično brezhibnih glasbenikov zadnjih trideset let. Letos je skupina izvedla poslovilno turnejo, kjer Phil ni več bobnal, ampak je samo pel. Za bobni je sedel njegov sin Nick.
Ken Hensley – je bil od vseh tukaj naštetih najbolj kompleten glasbenik.
Ko je bil star dvanajst let, se je hkrati naučil igrati klavir in kitaro in obe znanji s pridom uporabljal skozi vso svojo kariero. Ko je bil star devetnajst let je s prijatelji ustanovil bend Uriah Heep in hitro so zasloveli.
Bil je tudi odličen pevec – veliki akustični hit Lady in Black je pel on!
Bil je tudi kompletni avtor velike večine njihovega materiala, igral pa je klaviature in ritem kitaro, pa tudi vse harmonije za spremljevalne vokale so bile njegove. Pisal je tudi besedila in čez čas je bilo 95 odstotkov glasbe skupine njegove.
Ken Hensley
Bil je odličen aranžer in še zdaj velja za človeka, ki je orglam dal pravo mesto v rock glasbi.
Samo v letih 1970–1980 je napisal trinajst albumov za skupino! To se je poznalo tudi pri njegovi energiji, ki v albumih po 1980 ni bila tako prefinjena kot prej.
Ni slovel po virtuoznosti, pač pa odličnosti in okusnosti aranžmajev. Albumi so začeli padati v povprečje, Hensley pa je skupino zapustil.
V roke jo je prevzel kitarist Mick Box in fantje še danes snemajo in nastopajo.
Umaknil se je na svoje posestvo v Španiji in občasno snemal z znanimi glasbeniki. Po kratki bolezni je umrl leta 2020.
Besedilo: Matjaž Medved
