Zgodba Gregorja Židana je zgodba o uspehu. O upanju in uresničenih sanjah.
Zgodba o tem, kako se je znal iz življenja naučiti vseh naukov in se na koncu podpisati pod eno najuspešnejših nogometnih karier. Nogomet je igral v času, ko so na nogometne zelenice prihajali otroci z ulice. Gregor Židan je odšel iz Olimpije v Dinamo in kariero končal v Mariboru. Pri tem se mu je uspelo usesti v srca navijačev v vseh treh mestih. Preživel je celo odhod iz Ljubljane v Maribor in to tako, da ga danes, tako zeleni kot tudi vijoličasti postavljajo med najboljše posameznike v zgodovini obeh klubov. Nogomet je bil njegovo življenje in je tudi še sedaj, ko svoje izkušnje v vlogi trenerja prenaša mlajšim selekcijam nogometašev.
Za vpogled v začetek nogometne poti Gregorja Židana se je treba preslikati nazaj v zgodovino.
Ne v tisto črno-belo obdobje, ampak tisto, ko so bili dresi nogometašev še bolj široki, hlačke nekoliko krajše, kopačke pa usnjene, trde in neudobne. Takrat, ko so otroci z ulice, s popraskanimi koleni in prešernimi nasmeški na obrazih prišli v nogometne klube z ulice. Vse skupaj se je začelo prav tam. Na ulicah, med bloki, hišami, v mestu, kjer je bil nogomet prva in najpomembnejša postranska dejavnost. Tam je bilo vse prvinsko, ni bilo velikih tehnoloških presežkov, ni bilo informacij. Tam šola ni bila pomembna in navodila staršev so izzvenela nad hiše in bloke ter se izgubila v kričanju otrok. Na ulici niti nogometno igrišče ni bilo pomembno. Le svoboda, žoga in kolikor toliko zgleden prostor za gol. Koliko neverjetnih talentov se je oblikovalo na slovenskih ulicah, med bloki, hišami, na parkiriščih, v naseljih. Koliko sanj se je začelo prav tam, koliko želja dahnilo v nebo in koliko neverjetne otroške sreče se je izživelo. Tudi sanje Gregorja Židana imajo korenine tam. Na ulici.
»To so zame res nostalgični časi. Izredno lepe spomine imam na te moje začetke. Jaz sem resno začel trenirati šele v četrtem razredu osnovne šole. Imeli pa smo takrat eno veliko stvar, ki je otroci danes skoraj nimajo. To je ulica. Tam se je res dogajalo. Tam je bil najpomembnejši samo nogomet. Stativi sta bili dve torbi, igrišče je bilo, kakršno je bilo. Vsak trenutek na ulici je bil namenjen nogometu. Zato je trpela šola, trpela je šolska torba, ampak to ni bilo pomembno, pomembno je bilo, da smo se imeli dobro in se zabavali.«
Danes se dečki že zelo kmalu odločijo samo za en šport. Specializacija je hitra, mogoče prehitra. Včasih je bilo drugače.
Gregor Židan
Gregor Židan je poleg nogometa dolgo treniral tudi druge športe, čeprav se je izkazalo, da je nogomet prva in edina prava ljubezen. Že oče je bil nogometaš in sodnik, zato je bila odločitev vendarle precej lahka.
»Kot zelo mlad fant sem začel trenirati v NK Slovan. Takrat smo gledali na nogomet samo z vidika, da bi se imeli dobro. Vesel sem, da sem imel otroštvo tudi zunaj nogometa. Takrat nisem razmišljal, da bi nekoč postal profesionalni nogometaš. Vedno me je nogomet zanimal bolj, kot šola. Je pa res, da sem treniral rad in veliko, zato so me izbrali in vpoklicali v Olimpijo. To je bil tisti prvi trenutek, ko se je moj svet začel bolj obračati proti nogometu. To je bila moja prva stopnička. S tem prestopom se je že uresničil del tistih skritih sanj, ki so v meni gorele in sem jih gojil kot mali deček. Tisti časi so bili res nekaj posebnega. Pri Olimpiji smo takrat imeli dobro generacijo, dobrega trenerja in uspehi niso izostali. Ko pomislim danes na tiste čase in primerjam mojo generacijo z današnjo, se mi pravzaprav zdi vse precej nepredstavljivo. Takrat smo v Olimpiji celo sezono imeli samo dva kompleta dresov. Enega za tekme doma in drugega za tekme v gosteh. Iste kopačke sem nosil celo sezono. To je danes, ko imajo fantje za vsako tekmo skorajda nove kopačke, res nepredstavljivo. Pa vendarle nisem imel s tem, v nobenem obdobju, prav nobenega problema.«
Če bi kakemu mlademu nogometašu danes rekli, naj poskusi prehoditi podobno pot, kot jo je Gregor Židan, bi verjetno naleteli na velik upor. Ni bilo lahko. Da bo Gregor Židan nogometaš, ni bilo samoumevno precej dolgo časa. Ni se takoj predal samo nogometnim zelenicam. Imel je le sanje in neizmerno željo in imel je izrazit čut za odgovornost in varnost. Po srednji kovinarski šoli se je kot orodjar zaposlil v Iskri Videomatiki in njegov delovnik je bil enak, kot pri vseh drugih sodelavcih. V tovarno je hodil od 6. do 14. ure, potem pa je šele nastopil čas za nogomet. Danes si česa podobnega, na stopnji prvoligašev težko predstavljamo.
»Danes je mojo pot skoraj nemogoče ponoviti. Nogometaši gredo že v srednjih šolah v športne razrede, kjer ti omogočajo dodatne treninge tudi v času šolanja. To v našem času ni bilo še tako izrazito. Imel sem to srečo, da sem imel v podjetju, kjer sem delal, zelo dobrega šefa, ki mi je dovoljeval, da se udeležujem tudi nekaterih treningov v delovnem času. V podjetju sem vztrajal, ker so mi omogočili, da sem lahko včasih manjkal pogosteje kot drugi in enostavno zato, ker takrat še nisem bil povsem odločen, da je nogomet tista stvar, ki me bo preživljala. Želel sem si, seveda, a vedno mi je bila pomembna tudi tista varnost. Tako sem poleg treningov normalno hodil tudi v službo.«
Profesionalizacija je prišla kasneje. Redna služba se je nogometu umaknila šele, ko je Gregor Židan Olimpijin dres zamenjal za dres NK Dinamo.
Takrat dvojna kariera ni bila več mogoča. Šele s podpisom za zagrebškega velikana je vedel, da se v nogometno zgodbo sme verjeti tudi v realnosti. Da sanje lahko postanejo resničnost in da bo poklic nogometaša edini poklic, ki ga bo opravljal odtlej.
»Vem, da je odločitev o tem, kaj boš počel v življenju, zelo težka. Sam sem dal to skozi in videl ogromno fantov, ki jim ni uspelo. Zato bi tej mladi generaciji športnikov, ki se odpravljajo na pot profesionalnega športa, svetoval, naj kljub vsemu obiskujejo šolo. Da končajo vsaj srednjo šolo, ki da neke osnove tudi za kasnejši študij. Mogoče bodo to kdaj potrebovali. Da bi vendarle lahko živel od nogometa, da bo ta najpomembnejši v mojem življenju in od katerega bom lahko živel, sem se začel zavedati, ko sem pri Olimpiji začel dobivati več priložnosti v igri. Postajal sem bolj samozavesten in na neki točki so tudi v klubu začeli verjeti, da lahko pridemo daleč. Do takrat je bil v meni strah ali bom ali ne, saj nisem igral konstantno, služba pa je bila v prvem planu. Sem pa takrat slutil, da bi lahko, a sem še vedno ostal zaposlen v podjetju. Tam so mi šli na roko in mi, zadnje leto pri Olimpiji, ko smo se že uvrstili v jugoslovansko ligo, omogočili leto dni neplačanega dopusta. Potem pa se je začelo dogajati. Še veliko bolj sem treniral, veliko bolj sem poslušal trenerje, ki so verjeli vame in ko sem se zaradi nogometa odpovedal motorju in vsem drugim podobnim zadevam, so tudi v klubu začeli resno računati name. Takrat sem prvič zares začel verjeti, da mi lahko uspe v profesionalnem nogometu.«
Potem pa je dobil Gregor Židan sanjsko ponudbo, ki je prišla iz Zagreba. V svojih vrstah ga je želel Dinamo, klub velike jugoslovanske četverice in sanje so postale resničnost. Prestop k nogometnemu velikanu je bila na vseh področjih velika zgodba, potrditev in uresničenje.
Gregor Židan
Velika zgodba ne le zanj, ampak za celoten slovenski nogomet. Pustil je redno službo in se preselil Zagreb.
»Šele, ko sem šel v Dinamo, sem začel zares dojemati, kaj pomeni biti nogometaš. Profesionalni nogometaš. Ko veš in čutiš, da te cenijo, zaradi tega, kar pokažeš na igrišču, da si za to, kar delaš, dobro plačan in se od nogometa, ki ga imaš tako rad, da tudi dobro živeti. Ta občutek je res neverjeten. Deset let, če štejem tudi vajeniško dobo, sem preživel v podjetju kot orodjar. Vstajal ob 5. uri in začel z delom ob 6. uri. Po odhodu v Dinamo mi tega ni bilo več treba. To je bilo povsem drugačno življenje. Sem pa zelo hvaležen za to, da sem hodil v službo. Ko greš čez to fazo, razumeš, da je hitro lahko tudi obratno. Hitro se lahko obrne, zato sem imel vedno pred seboj to, da moram vztrajati pri nečem, kar imam rad in se boril še bolj od drugih. Iz lastnih izkušenj sem namreč vedel, da je drugačen svet, res drugačen.«
Gregor Židan je vedno gledal na življenje nekoliko drugače. Redna služba ga je naučila, da nič v življenju ni samo po sebi umevno, zato je z denarjem, ki ga je zaslužil pri Dinamu, v Ljubljani kupil pizzerijo Gregorino, ki deluje še danes. To je storil za svojo varnost, za čas po nogometu. Za Olimpijo je igral od leta 1984, leta 1990 je prestopil v zagrebški Dinamo, tri leta kasneje pa je oblekel dres NK Maribora. Seveda je bila to tudi za tiste čase izredno drzna odločitev. A mu je uspelo. Uspelo, kot je uspelo Luisu Figu, ki je iz Barcelone prestopil v Real Madrid in … preživel. Tako je uspelo Gregorju Židanu, da je zadnjih devet let in pol svoje kariere preživel v vijoličnem dresu. In uspel do te mere, da se ga še danes, toliko let po končanju nogometne kariere, z veseljem spominjajo tako v Ljubljani kot tudi v Mariboru. In to kot enega najboljših nogometašev v zgodovini obeh klubov. Impresivno.
»Če bi mi nekdo pri osemnajstih letih povedal, da bom nekoč igral v Mariboru, bi mu rekel, da je padel z Lune. Vzgajan sem bil, da bom vedno ostal v Olimpiji. Tam sem se oblikoval v igralca. Vedno sem čutil pripadnost in spoštovanje do kluba, ki mi je omogočil razvoj. Ko v Dinamu nisem več dobival toliko priložnosti, sem začel razmišljati, kaj bo po tem. Seveda sem najprej potrkal na vrata Olimpije, a so bila zame zaprta. Seveda mi je malo ponagajal ponos. Ponudba Maribora je v meni odprla neko novo dimenzijo. Vseh devet let in pol, kolikor sem jih preživel v Mariboru, lahko zapišem z zlatimi črkami v svoji profesionalni nogometni poti. V Mariboru sem se res ujel. Moja družina je živela v Ljubljani, jaz pa v Mariboru. Čisto vse sem podredil nogometu. Tudi svojo družino. Mogoče je bila to celo napaka, a drugače nisem znal. Vedno se vsemu povsem posvetim. Drugače ne znam.«
Trije nogometni klubi so zaznamovali profesionalno nogometno pot Gregorja Židana. In tri reprezentance. Ja, prav ste prebrali. Gregor Židan je zaigral za tri reprezentance. Slovensko, hrvaško in jugoslovansko.
»Igral sem v treh reprezentancah, ker sem živel v treh državah. Ko sem bil v Dinamu, je bila takrat navada, da se odigra tekma med A reprezentanco Jugoslavije in izbranimi igralci jugoslovanske lige. To je bil tisti prvi pravi nastop za jugoslovansko reprezentanco. Za Hrvaško pa sem zaigral, ko so po vojni naši sosedi začeli delati svojo reprezentanco, Slovenci pa je še nismo imeli. Vsi glavni hrvaški igralci so bili takrat odsotni in za nastop ni bilo dovolj igralcev, zato so vpoklicali mene. Tako imam zabeležen nastop za hrvaško reprezentanco. Seveda mi ni žal. Lahko bi celo ostal, a bi se moral odločiti za hrvaško državljansko. Takrat pa se je začelo formiranje slovenske reprezentance. Ob vpoklicu seveda nisem več razmišljal. Uradnih nastopov za slovenko izbrano vrsto imam 19, a mislim, da jih je bilo v resnici blizu 30, saj NZS nekaterih tekem, ki smo jih odigrali, ni štela.«
Čisto prvo tekmo po ustanovitvi prve slovenske reprezentance je Gregor Židan izpustil. Z Dinamom je takrat igral finale pokala proti Interju iz Zaprešićev in v klubu ga, kljub želji, da se pridruži reprezentanci, niso pustili. Že na naslednji je bil.
»Tisto je bilo res nekaj novega. Slovenci se še danes težko dokazujemo s himno in zastavo. Takrat pa je bilo vse čisto novo. V Jugoslaviji smo bili vedno nekoliko zatrti. Imeli smo težave z identiteto. To se je videlo tudi v reprezentanci. Bili smo celo nekoliko sramežljivi, kar se je videlo v igri. Ker smo bili novi, nismo imeli eminentnih nasprotnikov, zato tudi nivo nogometa ni bil tak, kot bi lahko bil. Tisti začetki se ne morejo primerjati z današnjo reprezentanco. Komaj smo dobili dres. Vsak je dobil samo enega.«
Po končanju nogometne kariere leta 2001 je še nekaj časa prebil na nogometnih igriščih. Zamenjal je kar nekaj nižje ligaških klubov in se poskusil tudi v futsalu. Potem pa je, bolj po naključju kot ne, prevzel mlade selekcije pri Olimpiji in postal trener.
»Zgodil se je razpad Olimpije. Bil sem eden izmed tistih, ki smo verjeli v projekt ponovne uvrstitve Olimpije v prvo ligo. Začeli smo v peti ligi in se hitro vzpenjali. Ko so me prosili, če bi začel s treningi mladine, sem najprej rekel, da me ne zanima. Potem so me prepričali. Rekel sem, da bom treniral le pol leta, največ eno leto. To se je podaljšalo in trener sem še danes, trinajst let kasneje.«
Vloga trenerja mladih selekcij je izredno pomembna. Otroci se v klubih zberejo z različnimi željami, sanjami in ambicijami. Nogomet je njihova ljubezen in se mu posvetijo že zelo majhni. Ravno zato je nekdo z izrazitim čutom za otroke in veliko znanja in izkušnjami še kako pomemben. Gregor Židan, ki ima tudi sam dva sinova, uspešno kanalizira to otroško igrivost, njihove želje in sanje na nogometnih igriščih že trinajst let. S svojo izjemno nogometno zgodbo je tem mladim nogometašem res lahko velik vzor.
»Pri tej starosti, ki jo treniram, talenta igralca še ne vidim. Ne prepoznam tega. Vidim pa dobre karakteristike. Vidim višino, potencial, hitrost. Več možnosti dajem tistim, ki so pridni, kot tistim, ki imajo več talenta. Tako sem tudi sam uspel. Vedno sem bil priden in sem trdno in veliko treniral. Lahko rečem, da uspe več tistih, ki so pridni, kot tisti, ki so talentirani. Moramo pa vedeti, da se danes specialistični treningi začenjajo že zelo zgodaj. Otroci pri petih že trenirajo. Mi tega nismo imeli.«
Gregor Židan, ki je večino svoje nogometne kariere nosil dres s številko 8, nima samo enega največjega uspeha v svoji karieri. Nikoli ne bi mogel izbrati samo enega.
Štirje so pomembni. »Finale državnega prvenstva pri mladincih je zame velik trenutek. Takrat se je prvič začelo govoriti, da ima Olimpija dobro generacijo in takrat sem prvič zaslutil, da bi se lahko moje sanje o poklicu nogometaša postavile na pravo pot. Drugi trenutek je osvojitev prvega mesta v drugi ligi in uvrstitev Olimpije v prvo ligo. Takrat smo v Ljubljani, v ljudeh prebudili zanimanje za nogomet. Na naših tekmah je bilo vselej 8.000 do 10.000 gledalcev. Takrat se je rodil tudi tandem Gregor Židan – Džoni Novak, s katerim sva še danes izredno dobra prijatelja. Tretji uspeh kariere je zgodba, ki sem jo spisal v Zagrebu. Občutki, ko sanje postanejo resničnost, ko postaneš del tako velikega kluba, kot je Dinamo, so neprecenljivi. Četrti uspeh, ki bi ga izpostavil in po pomembnosti sega daleč najvišje, pa je igranje v Ligi prvakov z Mariborom. Vsi ti moji uspehi pa so tesno povezani. Zaradi prvih treh uspehov sem postal igralec, ki je igral v Ligi prvakov.«
Danes Gregor Židan še vedno zelo rad gleda nogomet. Vedno se bo spomnil svojih najljubših trenutkov v nogometu: »Meni je sicer pri nogometu vse lepo. Če pa bi iz vsega procesa moral izbrati najlepši trenutek, lahko rečem, da je to trenutek, ko izveš, da si v prvi postavi. Ko trener prebere seznam za tekmo in si na njem. Ker za ta trenutek cel teden delaš, garaš, se dokazuješ, potem pa trener reče: ‘Židan’. To je bilo najlepše! V sami igri pa sem bil zelo vesel, ko sem izsilil enajstmetrovko. Tudi to je dober občutek.«
Šport je še vedno zelo vpet v življenje Gregorja Židana. Še vedno je velik ljubitelj športa in zelo rad obuje tekaške ali pohodne čevlje. Veliko hodi v hribe, na vrhu Triglava je bil že 16-krat, in teče maratone. Njegov zadnji veliki izziv pa je nova služba v Državnem zboru RS. Kot poslanec stranke SMC je bil izvoljen v Mariboru, kar dokazuje, da nogometno znanje premaga vsakršno rivalstvo ob igriščih. Maribor je Gregorja Židana vzljubil že, ko je igral v vijoličastem dresu. Ne glede na to, od kod je prišel. Ljubezen očitno še vedno traja. »Vesel in pripravljen sem na nov izziv, ki me čaka v vlogi poslanca. Rad bi kaj spremenil v športu. Slovenski športniki, ki ogromno naredijo za promocijo naše države, so premalo cenjeni. Rad bi nadaljeval že začeto delo na tem področju v Državnem zboru RS. Življenje po karieri je lahko za marsikaterega športnika zelo boleče.«
Besedilo: Patrizia De Franceschi Korent; fotografije: Aleš Anžič in Aleš Fevžer
