Kar nekaj časa je v meni zorela ideja, da bi napisal članek na temo svoje najljubše vinske sorte. Čutil sem potrebo, da z vami delim, kaj me pri tej sorti tako močno fascinira. Da, priznam, da gre za prav posebno odvisnost, drogo. Ker imam v odgovornem uredniku revije zelo liberalnega in demokratičnega šefa, mi je tudi tokrat pustil povsem proste roke. Tudi tokrat sem lahko na ekran in papir izlil vse tisto, kar me je težilo. Tudi tokrat sem lahko padel v trans in nažigal svoj Rock & Roll.
SAMOSVOJ ELEGANTNEŽ
Modri pinot prihaja iz francoske pokrajine Burgundija. Gre za zelo staro čislano sorto, saj naj bi jo gojili že pred Kristusom. Naj takoj na začetku razčistimo z njegovim slovenskim poimenovanjem. Pri nas ga zmotno naslavljamo z modri. Povsem verjetno smo mu nadeli to ime v času močnega nemškega vpliva. Takrat je iz njihove besede blauburgunder pač nastalo ime, ki je v uporabi še danes. Tudi sam sem mnenja, da bi bilo bolje, če bi mu rekli črni. Pravilno bi bilo, da bi ime prevedli iz njegovega rojstnega domovanja, tam pa ga naslavljajo s pinot noir. Njegovo grozdje je zbito, podobno je obliki borovega storža, ki mu v latinici pravimo pinus, od tod tudi ime pinot. Torej črni pinot in ne modri pinot. Tudi samo grozdje je ob polni zrelosti, ob času trgatve črne in ne modre barve. Ker je napačna barva tako globoko zakoreninjena na naših tleh, bo verjetno preteklo še kar nekaj vode in vina, preden bomo to plemenito vinsko sorto začeli naslavljati z njenim pravim, rojstnim imenom. Ob tej priložnosti že drugič javno odpiram debato in pozivam vse za to pristojne, da končno začnemo na preimenovanju delati tudi v praksi.
Naš današnji elegantnež je vsekakor kralj med vini s severnejšega podnebja. Če se za prevlado med sredozemskimi vini za naklonjenost pivcev bori bordojska sveta trojica merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc, pa pri burgundcu ni nikakršne dileme. Modri pinot je trdno zasidran na samem vrhu. Še celo več. Za večino največjih ljubiteljev in poznavalcev ni zgolj prvi v svoji rodni Burgundiji, ampak si podredi tudi veliko trojico iz Bordeauxa. Tudi po ceni mu noben bordojec ne seže do kolen. Steklenica kultnega vina Domaine de la Romanee-Conti dosega tako vrtoglavo nesramne cene, da bi tokrat to preskočil in o njih ne bi pisal. Ne nazadnje pa je nepogrešljiv tudi v Šampanji in slavnih šampanjcih. Največkrat skupaj v navezi s chardonnayjem poskrbi, da se zašibijo kolena slehernemu ljubitelju opojnih mehurčkov.
Tipična barva modrega pinota – čebulno rdeča.
Ampak, kaj je tisto, kar ga dela tako velikega, tako poželjivega, tako mističnega? Zakaj je to tako fascinantna vinska sorta? Zanimivo je, da nima ne barve ne telesa, niti bogatih taninov. V bistvu nima nič, kar imajo že omenjene bordojske sorte. Kljub vsemu pa je vendar najbolj čislana sorta na svetu. V samem bistvu je na eni strani oče belih vin, saj iz njega izhajajo sivi pinot, beli pinot in pinot menuier, na drugi strani pa ga imamo za kralja rdečih vin. Svojo mistično podobo si gradi tudi s tem, ker velja za izjemno zahtevno in muhasto sorto. Preseneti lahko dobesedno čez noč tako v vinogradu kot pozneje v kleti. Ne pusti se kar tako krotiti, zase zahteva izkušenega in izurjenega vinogradnika in vinarja. Le najbolj vešči in pogumni se bodo lotili pridelave vina iz te sorte. Samo največji izbranci pa bodo dosegli takšne rezultate, da se jim bomo ob srkanju tega opojnega vina klanjali do tal. Nasprotno pa Matjaž Lemut – Tilia Estate, ki ga sam kličem kar slovenski dr. modri pinot trdi, da ni toliko težavna sorta, kot je to kreativna sorta. A ni nekaj najlepšega, a lahko vinarju sploh še kaj predstavlja večji izziv kot to, da lahko iz grozdja, iz katerega v osnovi ni možno pridelati nič večjega kot malo boljši rose, pridela nekaj, kar postane predmet največjega občudovanja.
V Sloveniji imamo modrega pinota zasajenega na nekaj več kot 200 hektarih, kar predstavlja malo več kot en odstotek celotnega sortnega nabora. Dovoljena je pridelava v vseh devetih vinorodnih okoliših. Glede na to, da ljubi hladnejšo klimo, bi pričakovali, da bodo pri nas prevladovala vina iz vinorodne dežele Podravje in Posavje. Pa ni tako. Čeprav prihaja nekaj čudovitih modrih pinotov iz Podravja, pa sta še vedno predvsem Goriška brda in Vipavska dolina tista okoliša v vinorodni deželi Primorska, ki nam ponudita najboljše primerke vina te sorte.
KAKO SEM SE SAM OKUŽIL?
Bilo je pred kakšnimi dvanajstimi, trinajstimi leti, praktično povsem na začetku moje vinske zgodbe. Čeprav večina ljubiteljev na začetku svoje poti poseže po drugih sortah, je v moje roke povsem po naključju prišla steklenica modrega pinota Selekcija, vinarja Marjana Simčiča. Bil sem še povsem zelen, praktično brez prave vinske kilometrine, pa sem kljub temu v tem vinu takoj začutil nekaj izjemnega. Barva, vse note in zaznave so bile tako zelo drugačne od vsega, kar sem okusil do takrat. Takoj sem začutil, da gre pri tej sorti za ljubezen na prvi požirek. Vino je bilo fascinantno, mistično, zagonetno. Ko sem si nato privoščil isto sorto še iz kleti Movia, sem bil zaznamovan za vse svoje življenje. Postal sem okužen, nazaj več ni bilo poti. Če sem bil ob Simčičevem modrem pinotu navdušen, se mi je od modrem iz kleti Movia povsem odpeljalo. Moram tudi povsem iskreno priznati, da ob prvih stikih s to sorto ni bilo vse tako idilično. Na svoji raziskovalni poti sem trčil ob marsikatero čer in že takoj na začetku tudi sam dobil potrditev, da gre res za zelo zahtevno sorto, ki jo krotijo zgolj največji in najboljši mojstri svoje obrti. Na tej poti je bilo zelo veliko vin te sorte, ki enostavno niso bila zgled tako čislanemu vinu. Že omenjenima vinarjema niso segla do kolen, vmes je bilo tudi kar nekaj modrih iz rodne Burgundije. Kljub prenekateremu razočaranju sem na srečo vztrajal in tako je še danes modri pinot moja najljubša sorta. Na srečo se je tudi slovenska scena modrih pinotov v teh letih izjemno spremenila in obrnila precej na bolje. Tako imamo danes pri nas kar nekaj zares izjemnih pridelovalcev te čudovite sorte. Leta 2021 pač ni več noben problem uživati v odličnem slovenskem modrem pinotu.
Kaj je tisto, kar me pri njem tako zelo privlači in vedno znova navdušuje? Vse skupaj in vsaka zaznava posebej. Mlajši primerki te sorte me asociirajo na pomlad, ki se preveša v poletje. Svetlejša barva rubina, vonji po jagodičju in češnji, lep okus sadnosti in neverjetna sočnost. Bolj je vino zrelo, bolj se preveša in spominja na jesen. Predvsem ob takšnih arhivskih primerkih začne moje srce še bolj pospešeno utripati. Na te korenjake pravi ljubitelji gledamo s prav posebnim žarom. Ko v jesenskem času kolo obsedi v kleti in namesto njega obujem pohodne čevlje ter začnem s svojimi pohajkovanji skozi gozd. Na tej gozdni poti vonjam razmočeno suho listje, mah, zemljo, gobe. Na poti se ustavim pri kmetiji in v moja nosna prekata prodre vonj po konjskem znoju, dimu, kavi … Vse to nam ponudi zrel modri pinot. Ponudi nam nepozabne terciarne, animalične note, ki se tako lepo povežejo z neprekosljivo eleganco in fineso v ustih. Če bom imel na svoji smrtni postelji priložnost za svojo zadnjo željo, bom prosil za kozarec prav takšnega modrega pinota, in potem bom pomirjen zaspal.
Če črni pinot direktno primerjam z merlotom in cabernet sauvignonom, ki sta pri nas najbolj popularna, lahko ugotovim naslednje. Cabernet sauvignon takoj poklekne, saj je večina naših primerkov preveč razgrajaških, z neotesanimi, zelenimi tanini. Na drugi strani nam marsikateri merlot ponudi žametnost, uglajenost, mehkobo. Ni kaj, lepo pridelan merlot je zares gosposko vino, ki ga je užitek srkati, pa vendar … Pa vendar se tudi tu hudič skriva v podrobnostih. Merlot v vsej svoji ukročenosti prevečkrat na koncu izzveni preveč predvidljivo in dolgočasno. Je kot zares lepa ženska, ki njeni zunanjosti nihče ne more nič očitati. Hkrati pa njena notranjost ni dovolj ekspresivna, nima tistega žara in karizme v sebi, kot jo ima neka druga ženska, ki sicer ne bi mogla postati miss, vendar oddaja prav posebno energijo, prvinskost, zapeljivost. Enostavno premore dovolj naboja v sebi, da bi lahko z njo debatiral, užival, čutil, ljubil do konca svojega življenja. In točno takšen je pinot noir. Večkrat zna biti na zunaj, na prvi stik malce grob, pa vendar ima toliko za povedati, je tako ekspresiven, tako zapeljiv, tako seksi, da ga vedno znova z največjim žarom in veseljem razgaljaš.
Matjaž Lemut – Tilia.
Zdaj, ko sem se na svoji vinski avanturi spoprijateljil že s kar nekaj vinarji, pa doživljam občutke blaženosti, ko jih lahko obiščem na njihovem domu. Tako imava z že omenjenih Matjažem Lemutom redne seanse v njegovi kleti v Vipavski dolini. Gre za človeka, ki se je v Sloveniji vsekakor najbolj studiozno posvetil tej sorti. Lahko bi celo zapisal, da je svoje življenje posvetil modremu pinotu. Nekaj nepozabnega je, ko mu lahko dobesedno iz roke pijem vzorce, ki še zorijo v lesenih sodih. Ko skupaj iz kakšnih 80 barikov okušava in spremljava razvoj vina iz različnih vinogradov, leg, klonov … Pa ko se nato preseliva nadstropje više in dobrohotni Matjaž začne z odpiranjem arhiv svojih modrih ljubljencev. Ah, življenje zna biti res zelo lepo … Večkrat se tudi odpravim na povsem drug konec naše prelepe domovine. Pot me zanese v Loče, na Klokočovnik, kjer me pričaka Jurij Brumec. Tudi njegova glavna sorta je črni pinot. Tudi Jurij si največ dela naprti ravno s to sorto. Tako kot Matjaž, tudi sam vidi v tem početju neverjeten izziv in možnost neskončnega ustvarjanja. Seveda brez okušanja vzorcev iz prenekaterega soda tudi na Klokočovniku ne gre. Prav poseben izziv pa mi predstavlja, ko me Jurij povabi na dokončno finalizacijo oziroma spajanje različnih sodov svojih pinotov za klasično in Prestige linijo svojih vin, ki slišijo na ime Meum Wines. Takrat se na degustaciji zvrsti nekaj čez dvajset vzorcev, ki se jim je treba vsem po vrsti popolnoma posvetiti in jih združiti v kralja rdečih vin. Tudi na tem mestu se moram zahvaliti tako Matjažu kot Juriju za vse skrivnosti, ki sta mi jih skozi leta razkrila o moji najljubši vinski sorti. Hvala, in še kdaj.
KRALJEVSKIH SEDEM
Odločil sem se za sedem vin znamke črni pinot. Takoj na začetku se moram zahvaliti vsem vinarjem, ki so prisluhnili moji prošnji in prispevali svoje steklenice. Prav tako pa se moram zahvaliti odgovornemu uredniku revije, Tomažu Sršenu, bratu Dejanu ter prijateljema Andreju in še enemu Tomažu, da so mi priskočili na pomoč pri degustaciji. Pet glav pač več ve in več zazna, zato je bila tovrstna pomoč več kot dobrodošla. Vse vzorce smo degustirali iz kozarcev znamke Riedel Grape@, ki so še enkrat več brezhibno odigrali svojo vlogo.
Brut Rose kleti Dveri-Pax je bila penina, s katero smo začeli degustacijo. Svoje poslanstvo aperitivnega vina je več kot korektno opravila. Seveda gre pri tej penini za 100-odstotni modri pinot. Nekje med čebulno in barvo lososa, s finimi in drobnimi mehurčki. Note jagodičevja, cvetja, toasta se lepo prepletajo in dopolnjujejo tako v nosu kot v ustih. Na eni strani resna ter bogata in na drugi strani živahna ter poskočna penina, ki bo zadovoljila tako občasne pivce kot tiste izkušenejše.
Tilia Estate modri pinot 2017 bela etiketa je bilo prvo od mirnih vin. Srednje intenzivne barve rubina z zrelimi vonji sliv, češenj, gozdnega jagodičevja, podrastja, dima … V ustih bogat, razkošen, z zaznavnimi tanini. Kljub strukturi je vseeno bolj umirjen od svojih predhodnih letnikov. Pripravljen za uživanje že sedaj, vendar njegov pravi čas šele prihaja. Deset, petnajst let bo ta korenjak prenesel kot za šalo. Na njegovi poti ga bo zelo zanimivo spremljati, kako se bo razvijal.
S Prinčičevim Mihaelom Noir 2016 smo prvič zavili v Goriška brda. Podobno kot prejšnji modri od Tilie tudi na krepkejši strani s to razliko, da se bo po mojem prepričanju prej razvil in ne bo trajal tako dolgo. Kakorkoli, spet barva rubina s svetlejšim robom. Z vonji po čokoladi, marmeladi, kavi. V ustih je zelo zanimiv preplet med sadnimi in zorjenimi notami. Pozna se mu, da prihaja iz toplejših krajev, saj deluje toplo, z nižjimi kislinami, vendar sorto vseeno z lahkoto razberemo.
Z Jakončičevo Carolino Noir 2016 ostajamo v Brdih. Do zdaj najbolj nežno pinotovska barva, ki takoj razkrije sorto. V nosu je ta Carolina zelo elegantna, s finimi vonji jagod, drobnega gozdnega jagodičevja ter malce dima in podrasti. Tudi v ustih igra na fineso in eleganco. Srednjega telesa, deluje toplo, okusno, dobesedno sladko. Modri pinot v stilu celotne linije Carolina, kjer je vse tako, kot mora biti. Sam ne bi predolgo odlašal z odprtjem steklenice, saj nam v tem trenutku ponuja vse zaznave, ki jih pričakujemo od te sorte.
Kraški modri pinot 2011 kleti Renčel nas je zadel naslednji. Kljub desetletju ga še vedno razganja od energije in moči. Nikoli mu ne bi pripisal njegovih let. Spet smo zapluli v robustnejše vode. Tako v nosu kot v ustih prevladujejo note zorenja v lesu. Rumov lonec, dim, katran … Kot sem že omenil, bodo s tem modrim prišli na račun ljubitelji močnejših, korpulentnejših vin. Pred samo sorto so pač v stilu, ki ga goji Joško Renčel, v ospredju mišice in potentnost. Ker je tako samosvoj, si ne znam predstavljati, do kod bo šel, do kod ga bo neslo. Še vsaj deset let mu zagotovo ne uide.
Meum modri pinot Prestige 2009 je bilo protokolarno vino ruskega predsednika vlade Dimitrija Medvedjeva. Po vseh letih še vedno poskočen, iskriv in svež, z nobenimi znaki pešanja. Nasprotno, v nosu je še vedno nekaj zrelega sadja poleg dominance praženih not. Na eni strani občudujemo že omenjeno svežino, na drugi strani pa eleganco in fineso. Na eni strani so naša čutila polno obremenjena, na drugi strani pa povsem sproščena, saj je vse tako, kot mora biti. Ne vem, ali sem ga ujel na vrhuncu, vendar nič ne zmoti, nič ne sili iz svileno uglajenih okvirjev.
Povsem za konec pa še modri pinot 2002 vinarstva Movia. Ko je vino prišlo na trg, ga je znamenita Jancis Robinson – Master of Wine, razglasila za enega izmed najboljših modrih pinotov na svetu. Pa poglejmo, kaj nam lahko ponudi skoraj dve desetletji staro vino. Od barve, preko vonja, do okusa, smo bili povsem v sekundarnih, terciarnih zaznavah. Glavno vlogo so imeli kava, podrast, gobe, mokro jesensko listje … Tukaj smo lahko doživeli, kako človeka nagradi sorta modri pinot, če je dovolj potrpežljiv. Gre za gospoda v zrelih letih, ki ima ogromno zanimivega za povedati. Na nas je zgolj to, da smo sproščeno pripravljeni prisluhniti njegovi zgodbi. Veliko, zelo veliko se bomo od njega naučili in to znanje implementirali v svojih naslednjih vinskih doživetjih in podvigih.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
