Nekaj mističnega je v tej vasi. V vasi, po imenu Oslavje, ki leži nad italijansko Gorico, le streljaj od meje s Slovenijo. Vsak pravi vinski ljubitelj ve, kaj se je začelo na tem območju dogajati konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Renesansa, ki se je tu zgodila, bo za vedno zapisana v vinskem učbeniku. Imena prvih protagonistov na novo obujene smeri bodo živela večno. Dario Prinčič, o katerem bo tokrat tekla beseda, sicer ni bil v prvih bojnih vrstah, saj takrat še ni prideloval svojega vina. Vsekakor pa si s svojimi čudovitimi vini zasluži vso našo pozornost. Gremo znova na potep v Oslavje.

Oslavje
Oranžno, ki te ljubim, oranžno
Čeprav spoštujem sleherno korektno pridelano vino in ga z veseljem uživam, pa so vendarle oranžna vina tista, ki me vedno znova še prav posebej nagovorijo. To so vina za moje telo in dušo, to so vina za moj okus. Ob srkanju teh vin se moje telo počuti lepo, ob srkanju teh vin moja duša še posebej vztrepeta. Nagovori in osupne me že barva samega vina. Globoke zlatorumene barve, oranžne in jantarne zaznave pač pritegnejo. Pa nato povsem drugačni vonji in cvetice, da o okusu sploh ne izgubljam besed. To je svet zase, to človeka posrka v samo vino ali pa ga popolnoma odvrne, srednja pot je tu praktično nemogoča. Oranžno ali jantarno, jantarno ali oranžno. Sam menim, da poimenovanje ni toliko pomembno, pomembno je predvsem to, da vemo, s kakšnim vinom imamo opravka. Maestro Joško Gravner za svoja vina sicer uporablja izraz jantarna. Če je vino oranžno, je že oksidirano, pravi. Zaradi globokega spoštovanja, ki ga gojim do vinskega velikana, tudi sam večkrat uporabljam vzdevek jantarna vina. Prav tako pa uporabljam vzdevek oranžna, ker še vedno večina ljudi s to barvo poveže ta stil vina.
Kakorkoli, oranžna ali jantarna vina imajo v sebi tisto nevidno komponento, ki po eni strani tako zelo močno, po drugi strani pa tako zelo nežno pobožajo mojo celotno osebnost. Da sem se popolnoma odklopil in pozabil na vsakdanji nori svet, je največkrat poskrbel ravno ta stil vina. Toliko snovi, kot je dobim v teh vinih, toliko neštetih možnosti za razmišljanje, za meditiranje, mi ne ponudi noben drug stil vina. Še enkrat, vsa pridelana vina vseh stilov zelo spoštujem, pa vendar se mi je že zgodilo, da sem ob sicer tehnično perfektno konvencionalno pridelanem vinu ostal prazen. Kljub nesporni tehnični perfekciji, ki sem jo priznaval vinu in vinarju, samo vino ni prodrlo dovolj globoko vame, moje duše se ni dotaknilo v tolikšni meri, kot se jo je zmožno dotakniti jantarno vino.
Da pa doživljam največje občutke notranje sreče ob srkanju vina s podaljšano maceracijo, mora biti izpolnjen predpogoj o tehnični brezhibnosti samega oranžnega napitka. Čeprav se je v nekaj zadnjih letih stanje na tej sceni močno popravilo in se še popravlja, je še vedno kar nekaj oranžnih vin na sceni polno pomanjkljivosti, da ne napišem napak. Še bolj bizarno se mi zdi dejstvo, da nevešči vinarji te pomanjkljivosti in napake opravičujejo s samim stilom vina. Če sem na začetku svoje vinske poti še kdaj klecnil in padel na to poceni finto neveščega vinarja, sem v zadnjih nekaj letih temu naredil konec. Če po eni strani glasno zagovarjam in občudujem oranžen stil vina, pa po drugi strani tudi jasno in glasno dajem vedeti, kdaj je neko vino pridelano nekorektno, da ne napišem, da je pridelano za v odtok. Praktično vsi najbolj vešči in najboljši vinarji tovrstnega stila tudi sami to priznavajo ter opozarjajo na ta problem. Zavedajo se, da lahko marsikateri pivec ob okušanju jantarnega vina z napakami, poveže vzporednico tudi z njihovimi, tehnično brezhibnimi, zares vrhunskimi vini. Že Joško Gravner mi je pritrdil, da je danes veliko vin na trgu pod pretvezo naravnega vina dobesedno zanič. Tudi Dario Prinčič me je opozoril na isti problem. Najprej mora biti v steklenici tehnična brezhibnost, neoporečnost in kakovost, šele nato se lahko nekdo kiti z oranžnim, jantarnim, naravnim, ekološkim … vinom.
No, kar se tiče vina, pod katerim se podpisuje današnji portretiranec, ni dvoma. Njegova vina stojijo, njegova vina so brezhibna. To so vsekakor vina za moj okus. Zato vas zdaj vabim, da skupaj pogledamo, kaj in kako to počne Dario, da s svojimi vini zadene v črno. Ups, pardon, v oranžno.
Vsega je kriva rebula
Povsem po naključju sem ob svojem prvem obisku Oslavja ob cesti zagledal napis Prinčič. Ker vsak, ki me vsaj za silo pozna, ve, da sem vinski obsedenec, sem z avtom takoj zavil na dvorišče. Zavil sem zgolj, da pozdravim in stisnem roko enemu izmed največjih imen jantarne vinske scene. Dario mi je na hitro razkazal svojo klet in vinograde ob hiši. Za po poti, kakor se temu pravi, pa mi je dal še steklenico svoje rebule 2016. Ko sem potem čez nekaj dni doma odprl in okusil to rebulo, sem s prvim požirkom ugotovil, da se s Prinčičem nisva videla zadnjič. S prvim požirkom svoje rebule me je dobesedno kupil. S prvim požirkom njegove rebule sem vedel, da bo v naši reviji nastal nov članek. Vino je bilo prečudovite barve jantarja. Vonjal sem zrelo rumeno in belo sadje, kompot, balzamične note … Pritegnili sta me neverjetna svežina in sočnost samega vina. Čeprav sem okusil že kar nekaj vin tega stila, sem bil zares dobesedno šokiran nad tem, kako je bilo to vino poželjivo in pitno. To je bila zares čudovito, tehnično perfektno pridelana rebula, ki me je osvojila na mah. Ni kaj, spet je bilo treba v Oslavje.
Prvo vino so pridelali leta 1993, ko so zgradili klet in hišo. Prej so prodajali grozdje lokalnim vinskim kletem. Z letom 1988 so prenehali uporabljati sistemična in kemična gnojila, herbicidov pa tako ali tako niso nikoli uporabljali. Svoja prva vina so pridelovali na klasičen način, brez maceracije. Prve izkušnje z maceriranimi vini je Dario dobil leta 1995 od Joška Gravnerja in predvsem žal že pokojnega Stanka Radikona. Z letnikom 1999 se je tako tudi sam lotil pridelave vin s podaljšanim stikom jagodne kožice z moštom. Najprej so bili koraki počasnejši, previdnejši, maceracije pa na ta račun krajše. Ko so bili dovolj pogumni, lahko bi se izrazil prepogumni, so ušle zadeve kdaj tudi malce čez rob. Ko se danes ozre nazaj, je bila to vse lepa šola, da so sami spoznali, do kod lahko gredo. Tako danes macerirajo sivi pinot 8–10 dni, sauvignonasse 20–22 dni, rebulo 35 dni, chardonnay in sauvignon 18 dni. V kleti uporabljajo zgolj žveplo, ki ga dodajo pri stekleničenju. Skupnega žvepla je v steklenici zgolj 14–15 mg. Pri stekleničenju vina ne filtrirajo. Dario je prepričan, da bi s filtracijo odvzel vse tisto, kar je vino prej pridobilo s podaljšano maceracijo. Vinu bi odvzel dušo, odvzel bi mu vso dodano vrednost, ki se je izlužila iz jagodne kožice. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da za alkoholno vrenje uporabljajo zgolj svoje, naravne kvasovke, ki jih grozdje prinese iz vinograda. Tudi kvasnega nastavka s prej pobranega grozdja ne uporabljajo. Z začetkom fermentacije nimajo nikoli problemov, vedno lepo steče po naravni poti, kar je odraz zdravega, naravnega grozdja in njegove mikroflore. Trenutno obdelujejo 10 hektarjev vinogradov, na katerih je 70 tisoč trsov, iz katerih na leto pridelajo približno 35 tisoč steklenic vina. Večina trt je obrnjenih na vzhod. Trte s tem užijejo prvo vzhajajoče sonce, nato pa tudi občutijo hlad in svežino, kar se lepo zazna tudi v samih vinih. Vino tako ni kuhano, ampak v vsakem požirku čutiš svežino in sočnost. Obremenitev je ekstremno majhna, do enega kilograma na trs. V vinogradih uporabljajo zgolj minimalne količine modre galice, največ škropijo z izvlečki pomarančne lupine in izvlečki iz kopriv. Zasajene imajo sorte chardonnay, sauvignon, sivi pinot, sauvignonasse in rebula, od rdečih pa zgolj merlot. Do letnika 2011 so imeli v svojem trsnem naboru tudi cabernet sauvignon, katerega lege so nato zamenjali z rebulo. Grozdje ob trgatvi potrgajo popolnoma zrelo. Trgatev ob normalni letini začnejo sredi meseca septembra in končajo z rebulo sredi meseca oktobra.
Posebno pozornost zaslužijo tudi leseni sodi, v katerih zorijo svoja vina. Sode je izdelal mojster Kuzma iz Beltincev. Izdelal jih je iz lesa hrasta, akacije in kostanja našega vinarja, Daria Prinčiča. Pred tem so preizkusili kar nekaj sodov različnih sodarjev iz različnih držav in lesa. Z rezultati niso bili najbolj zadovoljni. Tanini teh sodov so se večkrat dobesedno tepli s tanini njihovih vin, iz njihovih grozdnih pešk in kožic. Odkar uporabljajo svoj les, iz svoje zemlje, na kateri raste tudi njihova trta, so nad rezultati navdušeni. Tanini v njihovih vinih niso več agresivni, izstopajoči, lesa se v vinu ne čuti. Vina tako niso trda, lesena, temveč prekipevajo od svežine in življenja. V njihovih vinih tako človek čuti in doživi predvsem grozdje in rastišče, kjer se je rodilo. Uporabljajo zgolj velike sode velikosti 1000–3000 litrov, katerih les ni bil ožgan. Njihovi sodi so tudi praktično ves čas polni. Ko iz njega odtočijo dozorelo vino, ne mine več kot teden dni in v sodu se že znajde novo vino, ki začne svoj proces zorenja.
Tekst se do tu zelo lepo bere, vendar so bili začetki pridelave tovrstnih vin zelo težki. Ljudje oranžnih, motnih, krepkejših belih vin praktično niso poznali. Tudi in predvsem zato so na domu odprli osmico. Da bi ljudem predstavili in približali svoja drugačna vina. Zelo počasi se je nato scena začela prebujati, se spoznavati in uživati ob tovrstnih vinih. Kot prvi so se zbudili in sprejeli njihova vina Japonci. Še danes je dežela vzhajajočega sonca najpomembnejše tržišče za praktično vsa vina iz Oslavja. Trenutno svoja vina prodajajo v več kot 35 držav po vsem svetu. Pokrito imajo praktično celo Evropo, pa Azijo in celo Južno Ameriko. Zelo so ponosni, da je njihovo zelo uspešno tržišče tudi Francija, saj še vedno velja za številko ena na svetu. Veliko francoskih vinarjev se pride tudi učit v njihovo klet. Z zanimanjem pridejo po nova znanja in spoznanja, osvajat tehnike tople maceracije oziroma nekontrolirane temperature fermentacije. Osvajajo tehniko potapljanja klobuka v odprtih kadeh tudi 6–7-krat na dan prvih nekaj dni.
Vsi člani družine delajo na kmetiji in živijo za poslanstvo pridelovanja vina. Poleg Daria in njegove žene, pogumno stopata po očetovi poti že oba sinova. Zaposlena pa je tudi nečakinja. Moški trio pridno dela v vinogradih in v kleti, ženski dvojec pa je odgovoren za prodajo in knjigovodske zadeve.
Dvojec iz Oslavja
Poleg rebule letnika 2016, ki sem jo že na kratko opisal, sva se tokrat s Prinčičem odločila, da se podrobneje posvetim in opišem njihov sivi pinot in belo zvrst po imenu Trebež. Sivi pinot 2016 so macerirali 10 dni, vino je nato dve leti zorelo v že opisanih velikih lesenih sodih. Po zorenju v lesenih sodih so vino za tri mesece pretočili v inoks cisterne, da se je pred stekleničenjem naravno dekantiralo, umirilo in stabiliziralo. Kot že omenjeno, vina pri stekleničenju niso filtrirali. Barva tega vina je povsem nora, sploh ne vem, kako bi jo opisal, še najbližje je kakšnemu zrelemu modremu pinotu. V nos dobimo natančne vonje po suhem cvetju, beli čokoladi, suhi pomaranči, zeliščih, balzamičnih notah. Podobno kot se mi je zgodilo pri rebuli, sem tudi tu s prvim požirkom doživel neverjetno sočnost in svežino vina. Kar ne morem verjeti, da je lahko tako kompleksno vino, tako neverjetno pitno. Kakšne kisline, majko mila, popoln odklop. Celotna kompozicija vina je brezhibna. Vse je na svojem mestu, vse dobesedno štima. Iz vina vejeta harmonija in vsesplošna urejenost. Čudovit taninski dotik, eleganca in finesa, ta sivi pinot je dobesedno okusen. Ne vem, kako bi drugače opisal, vendar vino je zares okusno, samo srkal bi ga in srkal in srkal. Ničesar ni preveč, ničesar ni premalo, spreminjal ga ne bi niti za milimeter, točno takšno, kot je, je najboljše. Vino, ob katerem človek obnemi. Bravo, Dario! S tem vinom me je kupil že drugič.
Trebež 2015 je zvrst, ki jo sestavljajo sorte chardonnay, sauvignon in sauvignonasse. Chardonnay in sauvignon so macerirali 18 dni, sauvignonasse pa 22 dni. Vsaka sorta je macerirana posebej, fermentacija pa je skupna. Vse tri sorte zorijo skupaj v istem sodu. Tako je vino veliko bolj zaokroženo in harmonično, kot pa če bi sorte zorele vsaka posebej in bi bile združene pred stekleničenjem. Vino je nekje med oranžno in barvo jantarja. V nos dobimo predvsem balzamične, dimne in zemeljske note, suho pomarančo ter marelico. V ustih znova udari zrela in sočna kislina. Uporaba lesa je zares umno izpeljana, tanini, kakor tudi hlapne kisline, so povsem pod nadzorom. Vino je zelo lepo uravnoteženo, harmonično, mineralno. Iz njega dobesedno vejeta življenje in radost. O brezhibno izpeljanem vinu na koncu pritrdi tudi precizen, fin ter dolg pookus. Kljub vsemu je za moj okus Trebež dosti bolj resno vino od rebule ali sivega pinota. Če bodo ob rebuli, ki sem jo na kratko opisal na začetku, uživali tudi manj izkušeni, pa to vino vidim predvsem kot izbiro tistih, ki imajo za sabo že določeno vinsko kilometrino. Pa daleč od tega, da bi koga ustrašil s tem vinom. Nikakor ne, toplo ga priporočam slehernemu ljubitelju vrhunske vinske kapljice. Trebež je zgolj malo bolj resno vino. Potrebuje malce več ukvarjanja z njim, malce več zavzetosti pivca. Kar pa je ne nazadnje povsem prav. Če imamo v kozarcu takšen kaliber vina, je dobesedno nujno, da se mu brezpogojno povsem posvetimo. Tako vrhunski pridelek si to nedvomno zasluži.
Pri vseh vinih sem ravnal, kot bi šlo za rdeče vino. Vino sem najprej dekantiral in zračil kar nekaj ur v karafi, da se je odprlo in zadihalo s polnimi pljuči. Iz karafe sem nato vino nalil v največje kelihe in ga srkal pri temperaturi okrog 20 stopinj Celzija. Šele takrat je vino pridelano na tovrsten način sposobno pokazati vse svoje čare. Šele takrat okusimo in doživimo svet oranžnih oziroma jantarnih vin v vsem njihovem sijaju.
Vina Daria Prinčiča lahko kupite na samem posestvu, Via Ossario 15/A, Oslavia in pri Ines Markič, ki je zastopnica v Sloveniji, 041/393-412.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič