To vino mi je pa dalo vetra. Bolj sem ga poskušal razgaliti, bolj se mi je skrivalo in bežalo.
Niti slučajno ne morem napisati, da sem ob njem užival, saj sem bil preveč zaposlen z vsem, kar mi je hote ali nehote »želel« pokazati. Globoke barve rubina z dominanco zelo zrelih, celo prezrelih rdečih sadežev, čez čas si svoj prostor v nosu izborijo še zrele note katrana, dima, likviricije. V ustih zelo suho, zelo polno, zelo bogato, dobesedno potentno. Na srečo premore vino tudi visoke kisline, ki kljub mišicam naredijo tekočino zelo sočno in pitno. Zaznave lepo sledijo vonjalnim, strukturo nadgradi še temna čokolada. Vem, da gre za zvrst dveh bordojskih sort, ne poznam pa deleža. Po okušanem špekuliram, da ima tu glavno besedo cabernet sauvignon pred merlotom. Tanini še vedno zelo pošteno grabijo in skupaj v navezi s kislinami dajo vedeti, da bo ta Cuvee zdržal še ohoho let.
Bogat, kompleksen, ukročen divjak, kateremu sem se z vsakim požirkom bolj čudil.
Kljub letom še ekstremno mlad. Spomni na najbolj žlahtne bordojce levega brega, katerih se ne smemo dotikati prvih 10 – 15 let. Sam bog ve, kam ga bo neslo in kako dolgo ter visoko bo letel. Nastavek je dobesedno izjemen, po osmih letih vino še vedno zelo, zelo počasi zori in se pripravlja na veliki pok. Ma ni šans, da bi ga na slepi degustaciji umestil v zgornjo Vipavsko dolino. Ma ni šans! Ustrelil bi v Bordeaux ali pa bi pametoval o kakšnem super Toskancu. Da mi je imeti še kakšno flaško v svoji zbiri in se znova pogovoriti s tem vinom čez 7 – 8 let…
