Ob tokratnem potepanju po meni ljubi Vipavski dolini sem se ustavil na posestvu Jamšek.
Z Markom, mladim gospodarjem, sva ob obloženi mizi sproščeno kramljala o tej in oni zadevi. Vabljeni v idilično vasico Manče.
Čarobna Vipavska dolina
Priznam, da sem njihovo prvo vino okusil šele pred kratkim.
Zgodilo se je na Festivalu in Master Classu Modri – Les noirs v Kendovem dvorcu, v Spodnji Idriji, ki ga organizira Matjaž Lemut – Tilia Estate.
Njihov modri pinot me je takoj prepričal, saj je bil za moj okus med najboljšimi na dogodku. Takoj sem pristopil do avtorja tega vina, beseda je dala besedo in sledil je dogovorjen obisk v Mančah.
Marko Jamšek
Manče in posestvo Jamšek se nahajajo v zgornji Vipavski dolini.
Prav neverjetno je, koliko izjemnih vinarjev je skoncentrirano na tem majhnem območju. V sosednji vasi Podraga najdemo Lavrenčičevega Sutorja, še malo naprej, v Orehovici, pa njegovega brata z blagovno znamo Burja in Sama Premrna oziroma Pasji rep.
Sicer je Vipavska dolina največji okoliš vinorodne dežele Primorska.
Ime je dobila po reki Vipavi, ki teče skozi dolino. Umeščena je med Trnovskim gozdom na severu in kraško planoto na jugu. Na vzhodu se nad njo bohoti mogočen Nanos, na zahodu pa se spušča proti furlanski nižini in Jadranskem morju.
Od njenega vzhodnega do zahodnega dela meri dobrih 40 kilometrov, v smeri sever–jug pa 10 kilometrov.
Zgornja Vipavska dolina, ki leži na vzhodnem delu, ima močan celinski vpliv, zato so temperaturne razlike med dnevom in nočjo precej višje, kot v spodnji Vipavski dolini, kjer je močan vpliv sredozemskega podnebja.
Tudi povprečna letna temperatura je med obema dolinama, ki ju meji reka Hubelj v Ajdovščini, kar dve stopinji Celzija.
Ker sem že pri Hublju, Rimljani ga niso kar tako poimenovali »Fluvio Frigido« – mrzla reka. Naj omenim, da sem njegovo svežino, ali bolje napisano zmrzal, občutil tudi sam.
Kakšen ljubitelj Vipavske doline bi pa bil, če se ne bi po kolesarski turi na Nanos nato osvežil v tolmunu te prelepe reke.
Nepozabna avantura v hladni reki, ko sem mislil, da mi bodo od mraza popokale kosti. Dolina je znana tudi po močni burji, ki lahko doseže več kot 200 km/h.
Nikakor pa ne morem niti mimo župnika Matije Vertovca, ki je leta 1844 izdal knjigo Vinoreja za Slovence.
V njej vinogradnikom in vinarjem svetuje, katere sorte so primerne za sajenje, kako se izvajajo dela v vinogradih in kleteh. Po vseh teh letih je Vinoreja še vedno aktualna v današnjem času, takrat zapisane trditve Vertovca še vedno, ali bolje zapisano, spet zelo držijo.
Kot sem že sam omenil in kot mi je potrdil Jamšek, imajo zaradi vpliva celinskega podnebja v zgornjem delu doline njihova vina višje kisline od drugih vipavcev.
Pogoji so v tem delu naravnost idealni za gojenje vinske trte in pridelavo vina. Na eni strani imajo zagotovljene kisline, na drugi strani pa z lahkoto dosegajo tudi dozorelost grozdja z lepimi sladkornimi stopnjami.
Zato imajo vina poleg polnega, bogatega telesa tudi svežino, pitnost, življenje.
Mi je pa sogovornik priznal, da se tudi pri njih kaže vpliv globalnega segrevanja z izjemnimi vročinskimi pojavi.
Tako so lani v senci izmerili celo 41 stopinj Celzija, kar za trto predstavlja šok, saj se pri temperaturah nad 35 stopinj Celzija popolnoma ustavi fotosinteza v listih.
Listne reže se zaradi visokih temperatur zaprejo, da omejijo transpiracijo. Kar pa posledično pripelje do počasnejšega pretakanja sokov v vinski trti.
Jamšek 1887
Na kmetiji je vinogradništvo in vinarstvo prisotno že več generacij.
V ponos jim je lesen sod iz leta 1887, v katerem še danes zorijo svoja vina. Hkrati pa so si to letnico izbrali kot nekakšno obeležje, ki je poudarjena na etiketah njihovih vin.
Resneje se je Markov oče Ivan začel ukvarjati s tem poslanstvom konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Najprej je pridelano grozdje vozil v zadrugo, v Klet Vipava.
Času primerno se je nato odločil, da bo začel s samostojno pridelavo. Najprej so začeli z domačo pridelavo odprtih vin.
Leta 2006 je začel zdajšnji gospodar obiskovati visoko šolo za vinogradništvo in vinarstvo, ki je bila takrat še v Italiji, nato je bila v Novi Gorici, zdaj pa se nahaja v Vipavi. Z istim letnikom so na trg prišle tudi prve njegove steklenice.
Čeprav danes morda ni v trendu prevelik sortni nabor, pa sami ne skrivajo, da imajo zasajeno široko paleto Vitis vinifere L.
V bistvu lahko s svojimi vini pokrijejo celoten hod jedi od aperitiva do sladice. Na njihovem posestvu tako najdemo zelen, pinelo, rumeni muškat, rebulo, chardonnay, laški rizling, cabernet sauvignon, merlot, modri pinot in barbero.
Grozdje prihaja iz šestih hektarjev vinogradov, ki se nahajajo v bližnji okolici.
Njihova vizija za prihodnost je, da bodo lege, ki niso optimalne, opustili in zasadili nove vinograde v zemlji, ki so jo že skrbno izbrali in kupili. O širjenju ne razmišljajo, zgolj o že omenjeni preselitvi na primernejše lege, 30.000 trsov je povsem dovolj za zaključeno družinsko zgodbo.
Vsa dela tako v vinogradu kot v kleti opravijo sami.
Tudi ob trgatvi ne najemajo delovne sile, ampak priskočijo na pomoč sosedje, prijatelji in sorodniki. Marko mi je poudaril, da glede na svojo izobrazbo k pridelavi pristopa šolsko in tehnično.
Na eni strani uporabljajo zdravo kmečko pamet, na drugi strani pa želijo pridelati vina, ki bodo najbolj optimalna za njih in seveda za potrošnika.
Pridelujejo v sodelovanju z naravo, vendar uporabljajo sodobno tehnologijo.
Peneča vina pridelujejo z uporabo metode charmat ali tankovske metode, kjer sekundarno zorenje poteka v jeklenih cisternah.
S peninama pinele in rumenega muškata želijo poudariti sadnost in sočnost z dodatkom kvasnih not.
Pinelo pa najemo pridelano tudi po klasični, šampanjski metodi, vibo je sedem let zorelo na kvasovkah v sami steklenici.
Nadaljujemo s svežo linijo brez maceracije in zorenjem v inoks cisternah. Poudarek je na belih sortah, ki morajo izražati sortnost, svežino, sadnost.
Že smo pri belih maceratih, ki jih donegujejo v lesu.
Gre seveda za stil t. i. oranžnih vin, ki pa so še vedno pitna in poželjiva. V liniji rdečih vin pridejo na trg »starejša« vina.
Trenutno sta naprodaj letnika 2017 in 2018.
S tem želijo doseči na eni strani razkošje vina, na drugi strani pa samo pitnost. Vse rdečine zorijo v majhnih sodčkih barik, od katerih je deset odstotkov novih. Klet ponuja tudi različne letnike predikatov in arhiv.
Na vinskih ocenjevanjih trenutno sodelujejo zgolj na tujih tekmovanjih.
Pred dvema letoma je tako kitajski kupec izrazil željo, da bi svoja vina preizkusili na katerem od teh ocenjevanj.
Osem vin so poslali na AWC na Dunaju in za vseh osem prejeli medaljo, hkrati pa še posebno priznanje kot klet vredna pozornosti in obiska.
Na steni v njihovi degustacijski sobi se lesketajo tudi medalje z Decanterja, Amerike, Berlina, Azija trophy …
Tris iz Manč
Najprej se bomo posvetili laškemu rizlingu z letnico 2021.
Čeprav gre za najbolj razširjeno sorto v Sloveniji, številni še vedno na njo gledajo prezirljivo. Ni v nikakršnem sorodu s čislanim renskim rizlingom. Je zelo hvaležna, nezahtevna sorta.
Več kot primerna je za pridelavo vin posebnih kakovosti, tj. predikatov. Raje kot sortnega, ga vinarji zamaskirajo v bele zvrsti. Škoda, velika škoda.
Jamškov korenjak je rumenkaste barve z zelenimi odtenki in vonji citrusov, jabolk, cvetja.
V ustih med lažjim in srednjim telesom, suho, intenzivno, lepo zaokroženo, s čudovito teksturo. Sadno, sočno, pitno, kisline svojo nalogo opravijo brezhibno. Tudi dolg, že kar bahaški pookus nam daje vedeti, da imamo opravka s čudovito vsebino kozarca.
Nezahtevno za uživanje, pa vendar z obilo znanja in občutka pridelano vino, ki se mu bodo klanjali tudi največji poznavalci.
Gre za klasičen, šolski primer vrhunskega laškega rizlinga, pri katerem je vse tako, kot mora biti.
Postregli ga bomo kot aperitiv, zraven lažjih zelenjavnih jedi ali pa si ga bomo privoščili kozarček ali dva za sprostitev po napornem delavniku.
Izjemen poklon sorti, saj gre za enega izmed najboljših laških rizlingov, kar sem jih kdaj srkal.
To, kar bi moral iskati v vinorodni deželi Podravje, sem našel v vinorodni deželi Primorska. Svet vina nas res nikoli ne neha presenečati in navduševati. Kapo dol in še en kozarec, prosim.
Prepih 2017 sem kot stil t. i. oranžnega vina naslednjega natočil v kozarec.
Gre za zvrst treh sort z dominanco rebule ter nekaj zelena in pinele. Vsaka sorta da vinu nekak svoj prepih, od tod tudi ime vina.
Rebulo so leto in pol zoreli v hrastovih sodčkih barik, od katerih je bilo 20 odstotkov novih.
Za večjo pitnost so ji dodali pinelo in zelen iz sveže linije. Prepih navduši že z barvo, ki je nekje med zlato rumeno in jantarno. Pa nato čisti, jasni, fascinantni vonji suhe pomaranče, kamilice, zelišč, medu, voska, smole iglavcev, cvetočega travnika …
Zgodba se iz nosu nadaljuje tudi v ustih.
Spet je vse tako, kot mora biti.
Okusno, ravno prav bogato, sveže, sočno in pitno. Navduši tudi oljnata tekstura in sam otip vina. Harmonično, zaokroženo, malce pikantno, s prelepim zaključkom. Za meditacijo in uživanje življenja. Izjemen, tehnično perfektno pridelan macerat.
Rotim vse ljubitelje tovrstnih vin, da obvezno pokusijo ta Prepih, da se na lasten nos in brbončice prepričajo, kako je vonjati in okušati oranžno barvo, ko je vse na svojem mestu.
Ko ni nobenih čudnih zaznav po izločkih gabonskega gada ali znoju tasmanskega vraga.
Kot zadnji pa še merlot 2016.
Maceracija je potekala s kontrolo temperature 14 dni, dve leti je vino zorelo v hrastovih sodčkih barik, od katerih je bilo 10 odstotkov novih. Srednje intenzivne barve rubina z dominantnimi modrimi in rdečimi malimi sadeži v nosu.
Že v nosu smo lahko predvideli izjemno sočnost, ki jo nato usta dokončno potrdijo.
Sočno, sočno, sočno in sadno, sadno, sadno. Prav neverjetno je, kako lepo se ta merlot srka. Ni nadut potentnež, očara s svojim srednjim telesom in višjimi kislinami. Ne razkazuje mišic, ampak osvaja s fineso in eleganco.
Premore seveda tudi mehkobo in žametnost merlota, ampak njegov glavni adut se skriva v prefinjenosti in pitnosti. Povsem nezahteven, ni se nam treba prebijati skozi nabildano telo, trpkost, tanine, ob tem vinu lahko povsem sproščeno uživamo.
Jamšek namesto nas, svoje tekočine zori tudi v steklenicah.
Na trg tako pridejo povsem pripravljena vina za pitje. Ni nam treba zalagati steklenic za nekaj let, da se vino omehča in ugladi. Lahko se skoncentriramo zgolj na pitje in užitke. Ravno tovrstnih rdečin nam kritično primanjkuje. Ko vino ne teži, ampak predvsem razveseli. Ko postane ena flaška hitro premalo.
Povsem za konec naj napišem, da na posestvu Jamšek ne gre za nebrušen diamant.
Njihovi diamanti, tj. vina, so izbrušeni. Priznam pa, da mi je zares popolna neznanka, da tako dobra vina na trgu ostanejo dobesedno prezrta.
In to ne zgolj pri laični publiki, ampak tudi pri večini strokovne javnosti.
Upam in verjamem, da se bo to po mojem obisku v Mančah spremenilo. Njihova vina si to vsekakor zaslužijo.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
