Vedno se nasmehnem, ko prebiram neštete biografije in špekulacije o njegovem življenju. Si je odrezal uho, je morda to storil prijatelj, slikar Paul Gauguin, je storil samomor ali so ga ubili?
Zanimivo, vsekakor. In kje izmed poplave zgodb o Vincentu van Goghu lahko še naredim zapis zanimiv? V risbi z naslovom Sorrow (Žalost), morda edini svetli točki njegovega temnega življenja, pa še ta ima pomenljiv naslov.
Vincent van Gogh – Sorrow (1882)
Sorrow, 1882
Žalost, trpljenje bi se glasil prevod naslova risbe, ki se mu bom izognila in uporabila rajši izvirnik.
Pa sploh potrebujemo naslov?
Stanje narisane ženske je dovolj zgovorno. Trde in hitre poteze oglene paličice izrisujejo napeto izmučeno telo sedeče ženske z razpuščenimi lasmi, ki je v obupu sklonila glavo in si zakrila obraz. Ženska je gola in noseča. Sedi na skali, morda na nekem robu travnika, polnega rastlinja in dreves.
Na spodnjem desnem robu risbe preberemo naslov, in če dobro vidimo, tudi napis v francoskem jeziku: »Comment se fait-il qu’il y ait sur la terre une femme seule?« Michelet in dodano »Délaissée«.
V traktatu »O ženski« znanega francoskega zgodovinarja Julesa Micheleta bi se v prevodu lahko spraševali, kot je počel tudi Vincent,
Clasina Maria Hoornik, z vzdevkom Sien
Kdor koli bi bila lahko upodobljena, morda boste rekli – lahko tudi novodobna emancipirana ženska …
V vlogi akta nastopa prostitutka Clasina »Sien« Maria Hoornik, ki jo je Vincent srečal konec januarja 1882. Podoba je nastala aprila istega leta, ko sta že živela skupaj v tesnem stanovanju. V zameno za njeno poziranje ji je umetnik nudil streho nad glavo in hrano.
Oče še nerojenega otroka jo je zapustil, imela je še eno hčerko, dva otroka pa sta žal umrla. Družbeno dno, ki ga dekle pri 32 letih izpričuje, se je dotaknilo tudi van Gogha in ji je pomagal. Življenje z njo, navkljub zgražanju njegovih finančnih podpornikov (tudi slavnega brata Thea), je bila verjetno ena izmed edinih resničnih in svetlih točk njegovega življenja.
Ko se je rodil deček Willem, je bila družinska idila popolna, kot nikoli poprej. Duševno ravnovesje slikarja se je umirilo, kar kažejo tudi številne odlične risarske podobe tega nizozemskega, zgodnjega obdobja ustvarjanja. Toda na žalost se je tudi ta zgodba po posredovanju van Goghovega očeta, duhovnika, hitro končala, ko je moral Haag zapustiti in oditi ustvarjat v Drenthe.
Verjetni ključni razlog za njun razhod tiči v vrnitvi Sien k prijateljicam noči. Van Gogh jo je pred ulico želel obvarovati, a je v zahvalo dobil tudi sam gonorejo, spolno bolezen, ki ga je za nekaj časa prikovala na bolniško posteljo. Življenje Sien se leta 1904 tragično zaključi, ko se utopi v reki Scheldt.
Temne podobe družbenega dna
Motivi, kot so javna kuhinja, vsakodnevno opravilo kmeta, služkinje, gospodinje, so v osemdesetih letih značilni za Vincenta.
Njegova Sien in otroka so bili hvaležen motiv za upodobitev preprostega življenja v trdih in robustnih potezah. Delo oblikuje človeka, kot je dejal sam slikar, in preprosto življenje je vse, kar je poznal in kar si je lahko privoščil. Modeli in prizori so bili poceni ali celo zastonj. Le figura je bila tisto, kar ga je zanimalo, šele nato pride vsem znana van Goghova krajina.
Podobe Sien so nastale v serijah, ko šiva, ko doji novorojenega dečka in ko poseda ob kaminu v njuni mali sobi. In tako mu je tudi največkrat pozirala, ozadja so velikokrat stvar umetnikove domišljije. Čas življenja s Sien med 1882 in 1883 je bil najsrečnejši, končno družinski, zgodbe, ki jih je upodabljal na papir ali platno, pa povzetek umirjenega občutja in realnega opazovanja dogodkov.
Avtoportet z odrezanim uhljem.
Nizozemska tema in francoska svetloba
Če potrebujemo sonce in svetlobo, ga vedno najdemo pri van Goghu. Tako ga verjetno večina ljudi tudi pozna. Njegove sončne podobe provansalske pokrajine Arlesa, kjer je po letu 1888 prebival skupaj s svojim umetniškim prijateljem Paulom Gauguinom, so najbolj znana dela. Pariz mu po odhodu iz Nizozemske ni nudil duševnega zadovoljstva, zadušljivo mesto, polno kaotičnosti …
Mesto mu da številne tekmece sodobne umetnosti, Emila Bernarda, Toulouse-Lautreca, Signaca in Seurata. Razvijal se je impresionizem in derivati smeri, ki jih je tudi van Gogh sešteval v svojem poznem opusu.
Podobe pokrajine, prežete z močno svetlobo podeželja Arlesa, polja, vinogradi, kmečka opravila, nam pripovedujejo o močni življenjski sli, ki ga vodi iz teme proti smislu, ženski, ki jo je oboževal, Sien. Postal je slikarski stroj, vsak dan ena podoba, nastalo jih je več kot 900, in to samo v zadnjem obdobju.
Toda absint je tekel v potokih, halucinacije so naredile svoje. Po hospitalizaciji v Saint-Rémyju je 29. julija 1890, star komaj 37 let, za posledicami usodnega strela tudi umrl. Po vsej verjetnosti je šlo za samomor, nihče pa ne ve, ali je bilo res tako. Pokopan je v preprostem grobu v Auversu.
Theov denar
Življenja Vincenta van Gogha ne bi poznali brez aktivne korespondence z njegovim bratom Theom.
Več kot 800 pisem je ohranjenih. Mimogrede, zbirka je prevedena kot Pisma Theu tudi v slovenščino. Theo je bil predvsem njegov finančni podpornik (kar si je kot uspešen podjetnik lahko privoščil), tudi v času življenja s Sien. Pošiljal mu je denar, da sta lahko preživela. Z razmerjem se ni strinjal, a se je zavedal, če prekine tok denarja, bo prekinil tudi Vincentov tok življenja.
Theo je umrl le 6 mesecev za starejšim bratom Vincentom. Theo je moral imeti jeklene živce, kar nam da misliti, da je bila ljubezen do brata velika. Podpore v starših nikoli nista imela in tako sta ostala odvisna drug od drugega.
Popularizacija mita
Danes je risba Sorrow v lasti britanske galerije Walsall. Redko jo boste tam lahko tudi občudovali.
Dela van Gogha so ena najbolj razstavljanih in prodajanih na svetu. Ironično, kajne, ko pa je slikar uspel prodati za časa svojega življenja le eno sliko za borih 400 frankov. To je bila slika z naslovom Rdeči vinograd.
Slika Portret dr. Gacheta pa je bila po njegovi smrti prodana za vrtoglavih 120 milijonov evrov! O slikarju je bilo posnetih kar nekaj filmov, spisane kar nekaj beletristike (odlična, v slovenščino prevedena Sla po življenju Irvinga Stona) in seveda množica razstav, ki privabljajo milijone.
Že nekaj deset let tudi sama spremljam predvsem pri sosedih pravo van goghovsko manijo raznih tematsko-marketinških pristopov pri izboru naslova predstavitve dela tega velikega umetnika.
Zakaj velikega? Bil je alkoholik, morda tudi v resnici duševno bolan, zagotovo pa velik ekscentrik in nepripravljen na odgovorno in resno življenje. Umetnostnim slogom je sledil z zamikom in se učil pri sodobnikih, prijateljih – torej, nič novega! Je morda njegova zgodba tista, ki ga dela velikega? Seveda, ljudje imamo radi trače.
Vincent van Gogh tudi v tej sezoni ne bo manjkal pri sosedih Italijanih, malo na milanskem Expu in malo v Vicenzi. Če ne morete brez njega, kar pot pod noge, se bo splačalo.
Besedilo: Tina Ponebšek
