V primeru kleti Marinič gre vsekakor za odkritje prejšnjega leta. Še sam dobro ne vem, ali sem jaz odkril njih, ali so oni odkrili mene.
V bistvu pa sploh ni pomembno. Pomembno je zgolj to, da smo se našli in še enkrat več dokazali, da se tiste prave stvari in ljudje slej ko prej vedno najdejo.
Pri njihovem vinu Erigone Zala gre za 100 odstotno malvazijo. Grozdje prihaja iz vipavskega vinograda Loke, ki je bil zasajen daljnega leta 1979 in gre za t.i. single vineyard. Fermentacija je pričela spontano s pomočjo njihovih lastnih, avtohtonih kvasovk, 70 odstotkov v inoks posodah in 30 odstotkov v 500 litrskih lesenih sodih, kjer je vino tudi zorelo. Za nadaljne enoletno zorenje so vino pretočili v inoks cisterne.
Zala je svetlikajoče zlatorumene barve z zeliščnimi, cvetnimi, sadnimi, mineralnimi in medenimi notami v nosu. V ustih suho, s fino oljnato teksturo, note se iz nosu ponovijo, mineralnost pa se še intenzivira. Nekje med srednjim in polnim telesom. Okusno, razmerje med sadnostjo in dobesedno slanostjo je čudovito uravnoteženo. Vino je intenzivno, bogato, hkrati pa umirjeno, lahko bi napisal premišljeno, kot kakšen modrec. Hkrati lahko občudujemo intenziteto, napetost tekočine, na drugi strani pa eleganco, fineso, fokus v maniri kleti Marinič. Čeprav ne gre za lahkotno, enoletno vino, ki igra predvsem na pitnost in svežino, pa nam tudi Zala postreže z obilo sočnosti in poželjivosti kljub že omenjenemu kompleksnejšemu karakterju. Napisal bi, da gre za zahtevnejši tip te mediteranske sorte. Neizkušeni jo bodo težje razumeli, tisti z malce več kilometrine pa bodo v njej neskončno uživali. Občudovali bodo njeno večplastnost, harmonijo, brezhibno pridelavo, ki meji na tehnično perfekcijo. Lupili jo bodo plast za plastjo, pa še ne bodo prišli do konca, saj je za moj okus ta Zala neskončna in brezčasna.