Trte z že obarvanim jesenskim listjem segajo do horizonta, vmes pa le vrhovi pastelnih cerkvenih zvonikov dokazujejo, da tu v stoletja starih vaseh živijo tudi ljudje. Neskončen mir, katerega le občasno zmoti brnenje dizelskih motorjev traktorja, človeku hitro zleze pod kožo. In ko z pogledom zaobjamemo še ozadje, kjer s severa pokrajino pred vetrovi Biskajskega zaliva omejujejo cantabrijske gore, je navdušenje še večje. Zelene parcele visoko ležečih vinogradov ob vznožju teh gora pričajo o izbranih legah starih rdečih trt, ki so tam že stoletja; nekatere celo od začetka časa moderne Rioje, ki traja dobrih dvesto let.
Španija s svojimi vini hitro ‘okuži’ tako običajne pivce kot velike poznavalce. Nihče ne ostane ravnodušen. Lahko se navdušujete nad sočnimi rdečaki iz Ribere del Duero, ki leži na visoki planoti in prav zaradi tega je dodana sadnost mogočnosti taninov lokalnega klona tempranilla (tinto del pais). Lahko občudujete rdeče gigante iz katalonskega Priorata na vzhodu, ki rastejo na črnem kamnitem skalovju v visokih, težko dostopnih hribih. Morda vas bodo prevzele vse različice svetovno znanega sherrya iz Andaluzije, kjer se na oceanih trte palomino pozibavajo beli grozdi svoje čase najbolj priljubljenega vina tega planeta. Ampak nič, prav nič se ne more primerjati z Riojo, ki z raznovrstnostjo pokrajine odpira nova in nova poglavja, kjer vinarji vsak po svoje skrbno negujejo tudi najmanjše parcele ob senci velikanskih posestev, ki brez težav napolnijo tudi do 20 milijonov steklenic letno. Množica vasic živi za vino. In od vina. To je tukaj najpogostejša in najdonosnejša gospodarska dejavnost. Ko se človek pripelje v mesto Haro, ki velja za vinski center, so v vsakem središču krožnega središča kipi in inštalacije, ki pričajo o vinu: stare preše, sodi, kipi grozdnih jagod, fontane, ki ponazarjajo vino, in še in še.
Površina vinogradov: 65.000 ha (Slovenija 20.000 ha)
Število vinarjev, od katerih jih večina dela kot kooperanti večjih kleti: 18.260 Število individualnih vinskih kleti, ki na trgu nastopajo s svojimi etiketami: 1.220
Letna pridelava vina: 275 milijonov litrov (Slovenija pribl. 100 milijonov litrov)
Prodaja: Španija 60 odstotkov, izvoz 40 odstotkov
Letni povprečni iztržek od prodaje vina: pribl. ena milijarda EUR (brez vinskega turizma!)
Klet Finca Allende in Miguel Angel de Gregorio
Klasiki
Tako kot pri vseh stvareh na tem planetu tudi pri vinih pridelovalce delimo na tiste, ki se držijo tradicionalnih, klasičnih prijemov pridelave, in tiste, ki so tovrstne zakonodajne okvire spoznali za preozke in so jih prerasli. Rioja je odličen primer preproste, toda striktne španske vinske zakonodaje – oznake: crianza, reserva in grand reserva lahko nosijo le zvrsti treh do štirih značilnih vin iz regije: tempranillo (kraj španskega vinogradništva), garnacha (ali za nekatere sadna bomba), graciano (zeliščno-mineralna začimba) in mazuelo (na vzhodu poznan kot carignena, v Franciji pa je to carignan). In seveda – vina iz te regije so bila pred stotimi leti precej drugačna in mednarodni vplivi in predvsem tehnologija sta jim dodala množico prednosti, s katerimi brez težav konkurirajo na svetovni vinski sceni. Vsekakor pa gre za odlična sočna rdeča vina, ki so znana po dolgoživosti. Tisti bralci, ki imate doma še naše stare izvode, za šalo poglejte številko 28 iz lanskega leta, v kateri sem na dolgo in široko razglabljal o fenomenu staranja teh vin. Pod drobnogled smo vzeli vino iz kleti Martinez Lacuesta, letnik 1922, ki je v slepi degustaciji razorožilo vse najbolj skeptične in pikolovske degustatorje. Se pravi – vina iz Rioje znajo zdržati vsaj toliko kot recimo razvpiti bordojci, za katere človek v tem primeru plača vsaj desetkrat več …
Večina Rioje je tradicionalna, saj se držijo zakonskih predpisov o mešanju in staranju vina. Največje zvezde tradicionalistov so Lopez de Heredia, ki domujejo v vinski prestolnici, v Haru. Čeprav smo v deželi mačizma, klet vodita dve sestri, Mercedes (glavna enologinja) in Maria, ki je odgovorna za marketing. Njun praded Rafael je ob koncu 19. stoletja ustanovil klet, ki se sedaj ponaša s kar 20.000 sodi iz francoskega hrasta (barrique) in je nekako utemeljil vinski stil regije. Zanimivo je, da je v tej kleti odstotek belih vin kar precej visok (približno 40 odstotkov): Gre za zvrst malvazije (da, tudi tukaj raste) in lokalne viure, ki je izredno trdoživa, saj recimo njihov letnik 1978 kotira najvišje med španskimi belimi vini v vrhunskih restavracijah. Pri rdečih vinih te kleti pa je treba malce zamižati na eno oko, predvsem tisto, ki zagovarja višje stopnje alkohola in tanine, kar je skupno novejšim rdečim vinom iz te regije, prijetno nizkoalkoholno sadno eleganco pa so malce pozabili. In vse to imajo (poleg manj intenzivne barve) vina kleti Lopez de Heredia, ki so živi ‘fosil’ tistega, kar je bila Rioja včasih. In kar je najpomembnejše – vina so hudo nadpovprečna!
Vina iz kleti Finca Allende
Mercedes Lopez de Heredia
Bordeaux Rioja Lastnosti
merlot garnacha sadnost
cabernet franc graciano zelišča in mineralnost
petit verdot mazuelo (carignena) pikantna sadnost, temna barva
Španske različice zvrsti (mešanice) so se izkazale za zelo simpatične in cenovno več kot sprejemljive ter so v nekaj letih prikazale svojo moč takratnemu vinskemu svetu. V hipu so osvojile Evropo, odlično pa so se predstavile tudi v bivših španskih kolonijah na drugi strani Atlantika, ki so še zdaj eno od njihovih glavnih izvoznih tržišč.
Predstavnika »velikih klasicistov« sta tudi oba ‘markiza’ – dve velike kleti, poimenovane po dveh markizih, ki sta v drugi polovici 19. stoletja pričela vinsko zgodbo te regije: Marques de Riscal (ena največjih kleti v regiji, ustanovljena leta 1858, v kateri letno pridelajo približno devet milijonov steklenic), in Marques de Murrieta, ki jo je istoimenski markiz ustanovil leta 1852 po vrnitvi iz Francije in je sedaj (tudi s produkcijo 15 milijonov steklenic) med največjimi v regiji. Kljub enormni količini pa je ta klet uspela ohraniti vrh svoje produkcije, iz njega narediti izjemna vina (Dalmau) in pokazati vsej Španiji, da so pravila za to, da se lahko kršijo. Kaj so naredili? Pred dvajsetimi leti so pričeli polniti posebne sode iz posebnih vinogradov, ki niso spadali v nobeno od doslej znanih označb. Naredili so sodobna, polna, nabita vina, ki navdušujejo sodobne pivce; predvsem Američane in velikega guruja med ocenjevalci, Roberta Parkerja. Dalmau (klasična mešanica iz Rioje; brez mazuela), ki so jo starali 21 mesecev v francoskih sodih, je po vseh klasifikacijah postalo najboljše špansko vino, ki je odprlo vrata novim in sodobnim pristopom. Je moderno, polno vsega, kar sodoben pivec išče v velikih vinih, ima kompleksnost vonjav in okusov, je harmonično, dobro se stara in je predvsem zelo okusno in pitno. To vino je s svojim stilom potegnilo za seboj množico drugače mislečih vinarjev in posestev in začela se je nova španska vinska zgodba, ki uspešno traja še sedaj in žanje bogate sadove.
Pomembne oznake na etiketah rdečih španskih vin
- Crianza – vino mora biti staro najmanj dve leti, preden gre na trg; od tega mora v hrastovem sodu zoreti najmanj pol leta.
- Reserva – vino mora biti staro najmanj tri leta, preden gre v prodajo; od tega mora v hrastovih sodih zoreti najmanj eno leto.
- Grand reserva – vino mora biti staro najmanj pet let, preden pride v prodajo; od tega mora v hrastovih sodih zoreti najmanj leto dni in pol. Kleti po navadi vina te oznake ne polnijo vsako leto, saj mora biti letnik res odličen, pomembna je tudi selekcija grozdja, lega vinograda in starost trt.
- Avtorska vina – te oznake sicer ni na etiketi, vendar gre za zares posebna vina, pri katerih vinogradniki več ne upoštevajo zakonodaje in delajo butične vrhunske mojstrovine, ki so seveda lahko precej dražje od zgodaj opisanih. Po navadi ne gre več za mešanice, pač pa za sortna vina iz posebnih leg, ki jih starajo dlje časa in na drugačne načine.
Castillo de Sajazara
Degustacijska soba v Castillo de Sajazara
Novovalovci
In jasno, novovalovci so tisti, ki stojijo za zgoraj opisano kategorijo ‘avtorska vina’. Sicer imajo ti vinarji del svoje vinske zgodbe v okviru klasičnih klasifikacij, vendar vina, ki Španiji na mednarodnih trgih prinašajo največ prestiža, spadajo v to kategorijo. V večini primerov so to mlajši vinarji z manjšimi posestvi (od 20 do 60 ha), ki so pokupili največje bogastvo španskih vinogradov po načelu izjemne lege in stare trte! Tako imajo lahko po nekdaj deset različnih manjših parcel na nekem območju, na katerem izjemnost trte že v osnovi zagotavlja izjemna vina.
V začetku devetdesetih let sta to zgodbo zakoličila Fernando Remirez (klet Remirez de Ganuza) in Miguel Angel de Gregorio iz kleti Finca Allende. Osnova je seveda čista tradicija z nekaterimi dodatki, ki šokirajo. Pa ne z mednarodnimi sortami, pač pa s pridelavo v vinogradih in posegi v kleti. Remirez ima 50 ha veliko posestvo, pridela pa 150.000 steklenic vina. Selekcija grozdov je morilska, material, ki pride v klet, pa vrhunski! »Poskušal sem narediti vino s čim manj nasilnimi posegi,« pojasnjuje Fernando. Možakar ne uporablja modernih, pnevmatičnih preš, pač pa stare, mehanske. Za svoja najuspešnejša vina pa se je domislil posega, ki s svojo preprostostjo naravnost osupne. Ko je maceracija (zorenje rdečih grozdnih jagod na kožicah) v velikih betonskih tankih pri koncu, notri spusti velikansko gumijasto vrečo, ki je na prvi pogled podobna uplahnjenemu otroškemu balonu. Potem v ta ‘balon’ počasi nataka vodo. Ko se polni, robovi nežno pritiskajo grozde ob steno tanka in tako stiskajo vino. »Čim manj posegov, čim bolj nežno,« pravi. Vina so seveda fenomenalna. Glavni izvozni trg te kleti so ZDA – nekaj podobnega bi lahko rekel tudi za klet Finca Allende, ki domuje v starodavni vasici Briones. Ko je njihovo vino Aurus 2002 pri slovitem Robertu Parkerju dobilo 98 točk, se je sprožil plaz. Klet je (za španske pojme) majhna, saj imajo ‘le’ 22 ha vinogradov, je pa res, da od pogodbenih kooperantov kupujejo precej grozdja. Večina večina tega gre v zelo spodobna vina nižje kakovosti, kar pa ne pomeni, da so slaba! ‘Težava’ je samo v tem, da je lastnik, Miguel Angel de Gregorio, z Aurusom postavil izjemno visoke standarde, saj pridela le nekaj tisoč steklenic, cena v maloprodaji je približno 150 EUR.
Vasica Elciego s kletjo Marquiz de Riscal in njihovim prestižnim hotelom iz drugega vesolja
Nekaj podobnega je naredil tudi Benjamin Romero, lastnik in glavni enolog na svojem posestvu, ki ga imenuje Contador. Ima 32 ha vinogradov, ki so na 46 različnih lokacijah! Gre za izbor izbora lokacij in starih trt, ki je njegovemu vinu Contador 2005 prineslo 100 točk pri Robertu Parkerju. Seveda gre tudi tukaj za veliko redkost, ki jo napolnijo v sedem tisoč steklenic, maloprodajna cena steklenice vina pa je več kot 600 EUR!
V gradovih; takšnih in drugačnih
Ena najlepših starodavnih vasic v Rioji se imenuje Sajazara (izg: Sahazara). Pravzaprav smo si jo ogledali na hitro v času, ko smo iskali vhod v prestižno vinarijo z imenom Bodega de Castillo de Sajazara. Kot smo videli z njihove spletne strani, kleti res ni težko najti, saj je v sklopu veličastne, skoraj tisoč let stare graščine sredi vasice. Toda okovana vrata med štirimi stolpi so kljub našemu trkanju in zvonjenju ostala nema. „Hm, le kje je Jabier Marquinez, enolog te kleti, ki bi nas moral sprejeti?“ smo se spraševali, ko smo oprezali za živo osebo na popolnoma praznem trgu pred grajskimi vrati. Pravzaprav ni opustelost španskega podeželja v času sieste nič nenavadnega. Njihov življenjski ritem je pač takšen, da se, ko je najbolj vroče, ljudje umaknejo v hladne domove in delo pričnejo pozneje. Zato pa so takrat kraji idealni za vsakršne fotografske odvisnike, saj jih kamera lahko do popolnosti zajame v svoj elektronski spomin. Sajazara je čarobno čista in prisrčno rjava – v glavnem zaradi peščenjaka, ki je osnova okoliških vinogradov, in seveda so takšne barve tudi kamni, iz katerih so zgrajene starodavne stavbe iz te kamnine. Prav zaradi navideznega popolnega pomanjkanja sodobnih civilizacijskih dobrin je videti, kot da se je čas v tem kraju ustavil. Kraljuje le velikanski grad, ki je takšen kot pred mnogimi stoletji, ko so ga ustvarili. Vendar je zgodba današnjih lastnikov, družine Libano, precej drugačna, saj so grad kupili leta 1960, oče te rodbine pa je edini, ki poleg služabnikov še živi v njem. Družina nima niti plemiških niti španskih korenin, saj gre za eno najmočnejših libanonskih trgovskih družin, ki z brezalkoholnimi pijačami zalaga vso Afriko! „Stari gospod Libano, ki jih šteje več kot osemdeset, gradu skorajda ne zapusti in v njem je z njim le še nekaj služabnikov, ki mu strežejo, on pa bere in bere,“ je pojasnil enolog Jabier, ko nas je našel pred grajskimi vrati. „Samo zanj moram vsako leto narediti en sod belega vina, ki je klasična zvrst iz Rioje, narejena iz malvazije in viure. Rdečih ne pije!“
Žganje barrique sodov na posestvu Muga
Sicer na grajsko dvorišče nismo mogli, ogledali pa smo si številne prostore, ki so nekakšen muzej, saj tam kar mrgoli unikatnih slik, kipov, starih pištol, pohištva in celo okovi, v katere so okovali starodavne prestopnike, krasijo zidove. „V dveh letih bomo obnovili vse grajske sobe med seboj in jih zvezali z moderno vinsko kletjo na drugi strani, kjer je srce naših vin!“ je bil navdušen energični enolog. Marquinez za razliko od Ganuze, Romera in de Gregoria zastopa diametralno nasprotno politiko vinogradništva in vinarstva. Medtem ko prej omenjeni trdijo, da je starost trte zelo pomembna za kvaliteto vina, Marquinez pravi, da je treba trte po štiridesetem letu starosti menjati in saditi nove. Podobno meni o strojem obiranju: “Stroji gredo lahko v vinograd ponoči, ko so grozdi hladni in jih lahko obirajo brez nevarnosti prehitre in nenadzorovane fermentacije, kar se v trenutku nepazljivosti lahko zgodi med dnevnim obiranjem. Ni vse samo črno-belo, treba je razmisliti in ugotoviti, kaj je zares dobro.“
Vina te kleti so bila odlična in se zlahka kosajo z večino prej opevanih. Povprečje ocenjenih je 91 točk, medtem ko jih je zmagovalni Digma prinesel kar 93! Imajo 49 hektarov vinogradov in letno napolnijo 200.000 steklenic. Še eni butičneži torej!
Malce drugačni graščaki pa so v kleti Muga v mestu Haro. Čeprav letno napolnijo 1,5 milijona steklenic, pravijo, da so majhni. V primeri z na začetku besedila opisanimi Markizi res so. Tako kot velika večina velikih španskih vinskih kleti je tudi ta že več kot sto let v družinski lasti. Člani družine Muga so lastniki in zasedajo najpomembnejše položaje v podjetju. Med degustacijo se nam je pridružil še direktor izvoza, Manuel Muga. Okušanje smo pričeli zelo klasično, potem pa smo ob našem vidnem navdušenju ob grand reservah in še starejših vinih prišli do prestižnega Torre Muga 2009, ki je že v vodah novovalovskega vinarstva. V sodih in steklenicah je preživel natanko štiri leta in ravno so ga dali na trg. Nato pa je možakar z nami kot nekakšnimi poskusnimi kunci izvedel hudo ‘neprijeten’ poskus – z raznimi letniki tovrstnega vina smo potovali v preteklost; tja do leta 1989. To je sicer velik privilegij, vendar so vedno odpirali po dve steklenici – normalno buteljko in t. i. magnum; dvojno buteljko! Znano je, da se vina dosti počasneje in bolj plemenito starajo v večjih steklenicah – in ta preizkus je dokazal prav to. Medtem ko je bil letnik 1989 iz navadne steklenice sicer še vedno čisto soliden, je magnum razbijal! Bil je še svež, z lepo svežino, tanini so ravno prav ‘grizli’, aromatika je bila še deloma sadna, in to ne samo v kvartarnih aromah, kot se to po navadi dogaja pri tako starih vinih. Poskus je uspel in tudi mi smo skupno pritrdili tej teoriji.
Kako je butik lahko množičen ali obisk pri legendi
Luis Canas je ena od velikih legend španskega vinarstva. Možakar bo v teh dneh praznoval 85 let in še vedno zelo suvereno vodi svojo klet z istoimensko blagovno znamko. Posestvo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja podedoval od očeta in ga razširil na desetkratno (!) velikost. Pravo revolucijo pa je sprožil njegov sin, Juan Luis, ki sedaj podjetje vodi kot direktor. Zdaj polnijo kar tri milijone steklenic letno, vsa vina pa so deležna odličnih ocen, saj so Canasi v zadnjem stoletju sistematično kupovali nadstandardne vinograde na odličnih legah. Kot pravijo poznavalci, so edini v Rioji, ki lahko s takšno količino vedno dosegajo vse vrhove. Leta 1995 so premaknili mejnike, saj so zgradili novo klet in zares povečali pridelavo, žal pa je takrat tudi umrla Luisova žena Amaren, po kateri so poimenovali prestižno linijo vina, saj sta s sinom že prej razmišljala v vzpostavitvi takšne linije, v kateri bi polnili posamezne sorte, ki sicer sestavljajo klasična vina iz pokrajine (tempranillo, garnacha, mazuelo in graciano), ki so zrasla na najstarejših trtah in v zelo visokih in izpostavljenih vinogradih. Linija Amaren pa je tisti butik butika, o katerem sanja vsak vinogradnik. S pomočjo in razlago njihovega enologa smo dojeli ekskluzivnost projekta, saj je selekcija grozdnih jagod iz sicer tako ali tako izpostavljenih vinogradov morilska, vina pa so na robu dojemanja tistega, kar lahko sprejmejo tudi izkušeni pivci. Na kratko – popolno; sicer pa njihove ocene tako v španskem vodiču Penin, Wine Spectatorju in pri Robertu Parkerju ne padejo pod 92 točk. Od vseh pa nas je najbolj navdušila sorta z imenom graciano. Je klasika iz Rioje, ki pa je do izpred nekaj let nikoli niso polnili ločeno od ostalih štirih, s katerimi so skupaj zgradili osnovno tipiko vin te regije. Med degustacijo nas je pozdravil sam Luis, ki j prišel na vsakodnevno kosilo – kozarec oliv in steklenica vina.
Luis Canas
Odličen animirani film o nastanku vina v muzeju
Ob okušanju graciana iz linije Amaren me je – tako kot so vonjave piškotkov magdalenc pred sto in več leti navdušile enega najbolj znanih francoskih pisateljev, Marcela Prousta, in ga popeljale v mladost, da je lahko napisal svetovno znani roman V Swannovem svetu – odpeljalo v spomine na eno od prejšnjih potovanj v to regijo, na katerem smo vsi udeleženci skorajda zavpili od navdušenja, ko smo v neki kleti pili čisti graciano iz soda. Vino sicer ni bilo mišljeno za samostojno polnjenje, vendar takšno intenzivnost zelišč, začimb in gozdnih sadežev vinar težko zadrži samo kot del celote. Zanimivo je, da daje graciano ob polni zrelosti brez težav 15 odstotkov alkohola, kar je za veliko večino ostalih sort odločno preveč, saj se na račun visokih stopenj alkoholov zmanjšajo kisline in posledično tudi pitnost. No, pri gracianu pa je pitnost še vedno osupljiva, saj ima sorta lepe kisline, ki botrujejo sočnosti. Žal so čisti graciani še vedno precej redki, vendar povpraševanje po posebnostih že spreminja ponudbo.
Pri dinastiji v muzeju
Drugi graciano, ki nas je s svojo zeliščnostjo še bolj pretresel, smo poskusili v kleti Dinastije Vivanco. Klet te družine (zdaj jo vodi šesta generacija) je prav tako kot Finca Allende iz Brionesa, le da je na obrobju te vasice. Sam kompleks je več kot presunljiv, saj so poleg velikanske in popolno oblikovane kleti (letno napolnijo približno dva milijona steklenic različnih blagovnih in cenovnih znamk) s pomočjo evropskih sredstev zgradili tudi največji vinski muzej na svetu! Dve generaciji Vivancov sta najprej iz čistega veselja do zbirateljstva, potem pa že zelo odločeno zbirali vse, kar jima je prišlo pod roke iz vinskih zgodb tega sveta. Sedaj imajo muzej na 2.000 kvadratnih metrih, ki vsebuje množico izvirnih predmetov, povezanih z vini – od izvirnih predgrških posod za vino, rimskih amfor do srednjeveških vinskih preš iz Nemčije. Imajo množico slik znanih avtorjev na vinsko tematiko (med drugim je tudi izvirni Picasso!), pribl. 3.000 različnih vinskih odpiračev, zemljevide starih vinskih poti in razlage o vplivih vina na razne civilizacije in še in še. Krona vsega je odličen polanimiran film o tem, kako nastaja vino. Avtorji so v dobro minuto dogajanja sestavili zgodbo od trgatve naprej, procese v sodih pa so lepo animirali s podobami mikroskopskega sveta kvasovk in lepo prikazanimi procesi spreminjanja sladkorja v alkohol (fermentacija), delovanje maceracije (zorenje grozdov na kožicah) s poudarkom na kemijskih reakcijah. Zares poučno in preprosto, tako da lahko vsakdo hitro usvoji skrivnosti nastajanja vina.
V Vivancu seveda ne manjkata restavracija in trgovina, v kateri prodajajo vse, kar si zaželi ljubitelj vina. Lep primer prepleta množične pridelave vina z butičnimi dodatki, ki lahko navdušijo tudi zahtevnejše obiskovalce!
Pred vhodom v muzej dinastije Vivanco
Valle de San Millán
Briones
Turizem
Rioja je del španske pokrajine Aragonija, ki ima pomembno zgodovinsko vlogo, saj je – namesto tako kot pri nas cerkvica – tam na vsakem hribu lepo ohranjen grad. Seveda je mogoče videti množico kulturno zgodovinskih znamenitosti, obiskati razna mesta ali enostavno odkrivati še precej neokrnjeno naravo. Čez Riojo poteka velik del znamenite in vedno bolj priljubljene poti Camino de Santiago, nujno si je treba ogledati čudovita mesta in mesteca (Calahorra, Arnedo in Laguardia), medtem ko si rojstni mesti španskega knjižnega jezika, samostana San Millan de la Cogolla in Santo Domingo de la Calzada, v katerih so menihi pred več kot tisoč leti napisali prva besedila v španščini, zaslužijo skoraj ves dan.
Hotel Marquiz de Riscal, ki ga je projektiral Frank Gehry
Bodegas Ysios
Španci so odlični arhitekti in med drugim oblikujejo dizajne za posebne vinke kleti. Legendarni Santiago Calatrava je naredil revolucijo pri postavitvi kleti Bodegas Ysios, ki leži ob enem najbolj slikovitih mestec, ob srednjeveški Laguardii. Poleg muzeja družine Vivanco petične goste vabi eden najbolj luksuznih hotelov na svetu, ki deluje v okviru velikanske vinarije Marquez de Riscal. Stavbo je projektiral kanadski arhitekt Frank Gehry (med drugim je tudi avtor Guggenheimovega muzeja v Bilbau). Zaradi ekskluzivnosti hotela (je edini iz Sheratonove linije, ki ima oznako ‘De Luxe’) se v Riojo stekajo petičneži z vsega sveta, ki potem uživajo v prestižnih vinih, vinskih kopelih in izletih v više ležečo Baskijo, ki je dom najboljših svetovnih kuharjev.
San Vincente
Zgodba, ki se nikoli ne konča
V Rioji sem bil petkrat in sem v tem zapisu zgolj ošvrknil vse tiste, ki so name naredili največji vtis. Pa so bili res samo omenjeni tisti pravi? Seveda ne, kajti človek bi tam lahko bival dva meseca, pa bi komaj pogledal pod tančico! Zato sem se držal starega angleškega pregovora – Save the best for the last – prihrani najboljše za konec. Lani, natanko ob tem času nas je bilo nekaj Slovencev v Rioji, potovanje pa smo končali v Baskiji. In obiski v Rioji so bili izmed zares nepozabnih.
Miguel in Marcos Eguren
Sierra Cantabria – je blagovna znamka bratov Eguren – Miguela in Marcosa, ki obsega kar šest različnih kleti, od katerih jih je pet v Rioji in ena v pokrajini Toro. Sama klet Eguren pa obstaja od leta 1870 in je ena najbolj cenjenih v regiji. Po slikovitem in poučnem ogledu kleti, ki so jo ravno takrat prenavljali, smo se ob vzorcih njihovih vin udobno namestili v degustacijski sobi in se prepustili razlagam…
Artadi – degustacijska soba
Tukaj pojma ekološko skoraj ne poznajo, saj vse, kar delajo že 150 let, delajo na stari način, ki bi zdaj dobil naziv „ekološko“. Zaradi ugodnega podnebja relativno malo škropijo, najstarejše vinograde pa obdelujejo s plugi. Zakaj? Pravijo, da konj nikoli ne bo na isto mesto stopil dvakrat in da tako vse tiste mikro – koreninice v zemlji ne bo poškodoval. Traktor dela drugače.
Zakaj imajo pet kleti v regiji, čeprav bi lahko imeli le eno? Ideja je povsem privržena terroirju, mikroklimam in kvasovkam iz določenih vinogradov. Pravijo, da vina posameznih vinogradov ne bi bila tako dobra, če bi še mikrobiološki elementi mešali med seboj.
Absolutni zmagovalec.jpg
Vina pa so bila nadzvočna! Prav vsa so letela krepko nad 90 točk, cene pa so zmerne. Zelo zmerne. Zmagovalec je bil Señorio di San Vincente, ki prihaja iz najstarejših vinogradov (več kot 120 let). To vino je legenda španskih vin in po okušanju (tokrat nismo pljuvali ali odlivali) nam je to bilo kristalno jasno. Elegantne in opojne večplastne vonjave (zrelo rdeče sadje, zrele višnje, sladki koren) se v ustih razvijejo naprej, saj brbončice nežno trepetajo ob vseh možnih aromatikah, ki jih takšno zrelo vino daje – dimljena slanina, usnje, kava, zelišča in cigare. Pa še bi lahko naštevali…
Artadi – Zaradi izjemno dobrih ocen v Parkerjevem Wine Advocatu jih prijatelji malce hecajo, da so tako ali tako ameriško podjetje. No, veliko večino za velike denarje izvažajo v ZDA, a v njih bije špansko srce. Podjetje je pričelo delovati leta 1985, ko so se razni vinogradniki iz okolice mesta Laguarida organizirali kot neke vrste zadruga. Skoraj vsi so imeli stare vinograde, na katerih so pridelovali odlično grozdje in uspeh je bil popoln. Celo tako velik, da se jih je večina odločila vinograde kar prodati. Kupec pa je bil eden od njih; Juan Carlos Lopez, ki sedaj s sinom vodi posel. Juana smo čisto slučajno srečali pred kletjo, od koder je šel v bližnjo vas na kosilo in smo se prav lepo podružili.
Del kleti Artadi
Artadi – El Pison
Artadi ima kar tri kleti – prva je matična blizu slikovitega mesteca Laguardia, kamor smo odšli mi, potem pa ima še eno v okrožju Navarra in še eno globoko na jugu, v Alicanteju. Njihova vina so – da uporabim ta izraz – parkerjevska. Robert Parker jr. je tekom svoje dolgoletne kariere in podobe, ki si jo je ustvaril kot najbolj vpliven svetovni vinski ocenjevalec, svoj okus in preference (pač – vsakdo ima svoje) to podal vinskemu svetu, ki pa je to hvalevredno in odprtih rok sprejel. V to podobo so Artadijeva vina padla nehote in zato je njihov uspeh v ZDA pojem vrhunskih španskih vin.
Tudi tukaj v starih vinogradih človek lahko vidi obdelavo s konjskimi plugi, vina pa so izjemna. Najbolj cenjeno vino z najvišjimi ocenami (med 97 in 100 točk) je El Pison, 100% tempranillo, ki raste v istoimenskem vinogradu, posajenem leta 1945. Vino je briljantno, še vedno bogato sadno z vsemi presenečenji, ki jih nudijo španska vina iz starih vinogradov. V ustih je pravi „vlakec smrti“ s to razliko, da pivec na koncu ne umre, ampak se s pomočjo nosu in brbončic izstreli na rob vesolja.
Juan Carlos Lopez, vodja kleti Artadi s svojim naslednikom
Osli v vinogradih posestva Sierra Cantabria
La Rioja Alta je sicer neke vrste zadruga, ki jo je leta 1890 ustanovila vrsta družin iz bližnje Baskije in Rioje. Zdaj imajo v Rioji 425 ha vinogradov, z dobički pa so kupili še posestva in vinograde v Riberi del Duero, v Baskiji in Alicateju na jugu države. Domujejo v mestu Haro, ki je vinska prestolnica regije, na nasprotni strani ceste izjemno cenjenih Lopez de Heredia. Da bi bilo vse skupaj še bolj prijetno, sem ob izstopu iz avtobusa skoraj trčil v šarmantno Mercedes Lopez de Heredia, ki je enologinja v kleti svoje družine. Presenečeno sva se pogledala in zadihano je rekla:“A greste k nam? Žal nima časa, moram iti!“ Pomiril sem jo z odgovorom, da gremo na obisk k njihovim sosedom.
Klet Sierra Cantabria
Vina Real – skladovnice sodov z bombami v sebi
Rioja Alta svoja vina stara v sodih in steklenicah do trenutka, ko so pripravljena za pitje. To pa pomeni ogromna skladišča. V glavni zorilnici imajo kar 40.000 sodov iz ameriškega hrasta. Pogled na skladovnice sodov nam je kar malo zameglil um. Še bolj pa so bili naši umi zamegljeni med degustacijo. Ocene vin, ki smo jih okušali, so bile že od začetka zelo visoke, na polovici pa smo preskočili na 90+. In cene – najbolj zmerne in včasih celo presenetljive! Viña Ardanza 2012 je Grand Reserva in jo ob oceni 97 točk pri Parkerju cenijo na 22 €!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
