Povsem slučajno sem imel priložnost okusiti vino z imenom Hurlo, italijanske kleti Garbole. Čeprav bi glede na način pridelave in stil vina mislil, da nad njim ne bom pretirano navdušen, me je dobesedno odpihnil.
Brata Filippo in Ettore Finetto pridelujeta zares impozantna vina. Še več, s svojo znamko Garbole želita postati številka ena v Italiji. Ker sem bil nad Hurlom tako navdušen, sem želel o tej vinski kleti in ljudeh izvedeti čim več. Ni preteklo veliko časa, ko me je Ettore obiskal v mojem domu in razkril projekt po imenu Garbole.
Garbole
Garbole se je rodil iz sanj obeh bratov Finetto, saj njihova družina pred tem ni pridelovala vina. Pričeli so leta 1994 kot hobi, kot njihov prvi eksperiment. Naslednja leta so nato začeli s prodajo vina drugim podjetjem, ki so ga stekleničila pod svojo etiketo. Leto 2000 pa je naslednji, največji mejnik v njihovi zgodbi, saj so takrat prodrli na tržišče s svojo blagovno znamko Garbole.
V začetku so pridelovali vina Valpolicella, Valpolicella Superiore in zgolj nekaj steklenic Ripasso della Valpolicella, ki je pridelano iz delno sušenega grozdja v okolici Verone. Ampak njihovi apetiti so segali višje, mnogo višje. Pričeli so z obnavljanjem starih vinogradov lokalnih sort grozdja. Po skoraj petnajstih letih naprezanj so pridelali prvi letnik (2008) svojega največjega ponosa, vina Hurlo, kar pomeni krik, njihov krik sreče.
Ob tako impozantnem vinu so pričeli z investiranjem v svojo zgodbo, svoje ime, ne pa v sklopu DOCG. Poleg vina Hurlo, v njihovem naboru najdemo še Heletto in Hatteso, v vseh treh primerih gre za vina amarone. Pridelujejo pa tudi sladko verzijo amarone po imenu Hestremo.
Njihova glavna sorta je Corvina, kraljica grozdja Valpolicella, poleg nje pa še nekaj lokalnih sort iz okolice Verone severovzhodno od gardskega jezera. Za njihovo »osnovno« vino Heletto po trgatvi sušijo grozdje mesec dni, nato ga sprešajo, fermentacija poteka v inoks cisternah, zorenje pa minimalno sedem let v novih ameriških barik sodčkih. Na začetku so uporabljali francoski in slovenski hrast. Nato so pa povsem slučajno zoreli nekaj svojega vina v sodih ameriškega hrasta in bili že po nekaj mesecih navdušeni nad okušenim. Od takrat naprej se v njihovi kleti bohotijo zgolj bariki ameriškega hrasta. Za etiketo Hatteso je pridelava zelo podobna kot pri Helettu. Sušenje grozdja podaljšajo na tri mesece, zorenje vina pa na minimalno devet let v novih barikih. Zgodba njihovega paradnega konja po imenu Hurlo se pa zgodi zgolj ob najboljših letnikih in je podobna pridelavi Hattesa, kjer najboljše grozdje sušijo štiri mesece. Hurlo velja za eno najbolj interesantnih in vrhunskih italijanskih vin. Gre za ekstremno limitirano serijo, kjer je vsaka steklenica posebej oštevilčena in nosi certifikat avtentičnosti. Leta 2019 so ga izbrali za najboljše vino v Italiji. Ko je Finetto videl moje začudenje ob tako dolgem zorenju v lesu, mi je razložil, da največ taninov iz soda vino nase pritegne v prvem letu in pol do dveh letih. Po tem času se pričnejo tanini lepše »integrirati« v vino, saj le to zaokrožijo in ga dobesedno osladijo. To sem zelo dobro okusil tudi sam, saj so bili tanini v vseh vinih Garbole čudovito oslajeni in so tvorili čvrsto, kompaktno celoto, ki niti slučajno v ustih ni razgrajala ali sušila dlesni.
Vseh svojih 15 hektarjev vinogradov obdelujejo v območju Valpolicelle. Kot sem že omenil, nimajo zasajenih mednarodnih sort, ampak samo njihove lokalne. Na leto pridelajo, pač odvisno od letine, od 25.000 do 30.000 steklenic vina. Gre za butično pridelavo v pravem pomenu besede. Ne žene jih količina, oz. kvantiteta, ampak izključno in zgolj kvaliteta. Njihov edini fokus je pridelava zares izjemnega vina. Lahko zapišem, da pridelujejo vina sonaravno, vendar ne iz komercialnih razlogov, ampak zato, ker sami tako mislijo, da je prav. Zato na svojih etiketah ne omenjajo tovrstne pridelave. Vsak ljubitelj njihovih vin jih lahko kadarkoli obišče, z veseljem mu pokažejo, kako delajo v vinogradih in kako v kleti. Vsa dela v vinogradih opravljajo ročno, ne uporabljajo kemičnih pripravkov. Gre pač za njihovo osebno filozofijo, in ne komercialno floskulo. Tako tudi Ettore rad poseže po t.i. naravnih vinih, ampak seveda ne vseh, ker so marsikatera res preveč ekstremna, kar pa zanj nikakor ne more biti izgovor za ekološko. Mi je pa sogovornik potarnal, da se tudi sami soočajo z vedno bolj ekstremnimi letinami kot posledico globalnega segrevanja. Praktično vsaka nova letina je po svoje zelo zahtevna. Enostavno ni več konstantnega vremena, ampak se pojavljajo ekstremi. Tako npr. po izraziti suši nastopi močno deževje, kjer v dnevu ali dveh pade mesečna ali še večja količina dežja. Da raznih neurij, toče, pozebe, ožigov ne omenjam. Vinogradništvo je tudi v Italiji vsekakor pred zahtevnimi izzivi.
Trenutno izvozijo 60 odstotkov svojega vina v države po celem svetu. Azija je njihovo prvo, najbolj pomembno tuje tržišče. Tako je le en dan pred obiskom Laškega, Etorre priletel iz gostovanja v Singapurju. V Evropi največ izvozijo v Švico, na Dansko, v Švedsko, Nemčijo, Belgijo… V njihovih vinih uživa tudi veliko ljudi z rdečih preprog in jet-seta po celem svetu. Vendar je Etorre izrazil željo, da o teh imenih ne pišem, saj spoštuje njihovo zasebnost, hkrati pa ne želi graditi prepoznavnosti imena Garbole z VIP sceno.
Heletto, Hatteso, Hurlo
Kot ste že lahko razbrali iz zapisanega, gre pri znamki Garbole za vina amarone. Vina amarone pridelujejo v mejah okrožja Valpolicella, Venezia, ki je eno izmed dvajsetih vinskih pokrajin v Italiji. Vinske sorte, ki jih uporabljajo pri pridelavi, so lokalne, zato so širšemu krogu ljudi praktično neznane. Verjamem, da večina za sorte corvina, corvinone, rondinella, molinara, oseleta še ni slišala. Poleg sort, je glavna značilnost stila amarone, da po ročnem trganju grozdja, le to pred nadaljnimi postopki v kleti sušijo v prepišnih prostorih od nekaj tednov do nekaj mesecev. Ob sušenju grozdje izgubi 30 – 40 odstotkov svoje teže zaradi izhlapevanja vode. Ker na eni strani voda izhlapi, se na drugi strani grozdni sladkor skoncentrira. Zato so ta vina dobesedno gosta, z navadno višjimi stopnjami alkohola, ki lahko segajo tudi nad 15 odstotkov. Ob takšnem stilu, tudi če gre za suho vino, dobimo občutek sladkosti vina, za kar so zaslužni že omenjeni višji alkoholi, gliceroli in koncentracije. Vina so polna, bogata, potentna in kot takšna najbolj primerna za uživanje ravno v tem, zimskem času. Prav lahko si predstavljam zimski večer ob kaminu, kozarcu tovrstnega vina in prižgani cigari. Ja, amarone je samozadostno vino, ne potrebuje abinacije s hrano, da bi ob njem brezskrbno uživali. Kozarec tega uglajenega mišičnjaka je dovolj, da ob njem meditiramo in odtavamo daleč, daleč stran od vsakdanjih križev in skrbi.
In s prejšnjim odstavkom sem praktično že opisal vsa tri vina vinarstva Garbole. Heletto, Hatteso in Hurlo poosebljajo vse to, kar sem se trudil pojasniti zgoraj. Ta trenutek lahko zapišem zgolj še to, da gre za vina tovrstnega stila, ki so povsem v špici piramide in na najboljši možen način demonstrirajo amarone. Samo pridelavo sem opisal že v prvem delu. Ker so vse tri etikete pridelane na zelo podoben način, se vina med seboj logično dopolnjujejo in nadgrajujejo. V vseh je zaznati enake note, le da so npr. pri Hurlu bolj skoncentrirane in fokusirane kot pri Helettu. Vedno gre za zelo globoko, neprosojno barvo rubina. Vonjamo note zrele češnje in slive, likviricije, usnja, tobaka. V ustih sledi šok moči in potentnosti. Pa hip nato olajšanje, saj fenomenalne kisline kljub polnosti naredijo tekočino sočno, pitno, poželjivo. Res neverjetno, kako je lahko vino tako harmonično, uglajeno, dobesedno svileno, ob takšni koncentraciji in mišicah. Z vini Garbole se mi je odprl povsem nov svet. Še vedno dobesedno padam na fineso, izpiljenost in eleganco Burgundije, ampak če mi bo kdo ponudil kozarec vina, ki sliši na ime Garbole, mu bom zelo hvaležen in ga bom z največjim veseljem izpraznil. Tako za moj okus leti Heletto od 95 – 96 točk, Hatteso od 97 – 98 točk in nadzemeljski Hurlo od 99 – 100 točk.
