Naključja se dogajajo. Ko sem se z urednikom domenil, da bomo v tej rubriki objavili album Jeffa Becka iz leta 1980, sem se lotil pisanja.
In glej ga vraga – sredi dela sem izvedel, da je legendarni kitarist umrl.
Genialni glasbenik, ki ni slovel po ekscesih. Njegov največji eksces je bil, da je briljantno igral kitaro.
Tudi umrl ni v avtomobilski nesreči (čeprav so bili avtomobili njegova druga ljubezen), zaradi preveč popite pijače ali prevelikega odmerka mamil. Umrl je mirno, v spanju v svoji postelji, na svojem domu.
Zelo »nepopularno«, če se lahko tako izrazim. Prav nič primerno za objave v družbenih (in ne socialnih!) omrežjih. Poročen je bil samo dvakrat. Od zadnje žene Sandre Cash je bil starejši dvajset let, z nobeno ženo pa ni imel otrok, tako da svoje genialnosti ni prenesel na nikogar. V bistvu dolgočasen človek. Hm.
Beckovo igranje in glasbeno ustvarjanje je bilo »evolucijsko« – se pravi, da je svoj način igranja od začetkov leta 1963 do konca venomer izpopolnjeval in s temi premiki inspiriral na tisoče mladih kitaristov po vsem svetu.
Mamo sem kar naprej gnjavil okrog tega, zato mi je kupila kitaro. Akustično seveda, katere zvok pa ni bil tisti, kot je bila na radiu.
Pridno sem vadil in težil staršem, da so mi kupili električno.
Šele takrat sem bil nekako zadovoljen, kajti električna me je popolnoma fascinirala.
Vpisal se je v srednjo umetniško šolo, kjer je spoznal kitarista po imenu Jimmy Page.
To je bilo hudo usodno za oba. Pozneje je Page ustanovil eno izmed najbolj znanih skupin na svetu, Led Zeppelin, z Beckom pa sta kar precej časa igrala v skupini Yardbirds in bila prvi znameniti kitarski dvojec na svetu.
Njuno skupno igranje lahko vidite v znamenitem filmu Blow up (Povečava) Michelangela Antonionija iz leta 1966. Sledili so prvi hiti in turneje.
Zanimivo je bilo, da so ga po ameriški turneji leta 1967 Yardbirds odslovili, ker je bil »preveč natančen in perfekcionističen«!
Kakorkoli že, leta 1967 je bil že veliko ime in kitarist, ki so ga vsi spoštovali.
Ko je pri Pink Floyd prišlo do prve menjave – kitarist Syd Barret jih je zapustil, so iskali novega. Bobnar Nick Mason v svojih spominih piše:
Takrat je ustanovil Jeff Beck Group, kjer je bil pevec še neznani Rod Stewart, drugo kitaro pa je igral Ron Wood (pozneje pri the Rolling Stones).
In ko smo ravno pri Stonesih – bil je prva izbira za nadomestilo pokojnega Briana Jonesa. Po pogovorih pa je Jagger izjavil, da je Beck preveč samosvoj, da bi se vklopil v veliki bend in sledil tistemu, kar sta narekovala Jagger in Richards.
Bilo je sredi poletja in močno sonce je dodobra zagrelo vse inštrumente. Znano je, da se strune na kitarah v višji toploti raztegnejo in inštrument se razglasi.
No, tehniki so te težave odpravili, Beck pa je takrat prvič na turneji preizkušal t. i. kitarski sintetizator, ki se mu je zaradi vročine »utrgalo« in zvoki, spuščeni skozi ta procesor so bili milo rečeno vesoljski.
Vendar se veliki kitarist ni pustil motiti in je kmalu pogruntal, kako reč deluje.
To, kar smo poslušali, ni bilo s tega planeta in na koncu koncerta se je duhovito zahvalil soncu, ki mu je obnorel inštrument, z besedami: »Tole je bilo tudi za mene nepozabno in vsekakor bom v prihodnjih letih delal, da te zvoke ohranim!«
Torej – poudarek je bil na letih in ne mesecih ali dnevih.
To kaže na njegovo vztrajnost pri pridobivanju zvokov. Druga njegova odlika je bila seveda izjemna tehnika, kjer z desno roko skoraj ni igral in je izkoriščal moč magnetov na kitari.
Zato je veliko skladb slišati nekitarsko, saj udarcev ob strune skoraj ni bilo slišati. Tretja, najbolj pomembna lastnost pa je bilo njegovo poznavanje tonskih lestvic, saj je predvsem v zadnjih letih snemal skladbe, v katerih je odločno nadgradil klasične lestvice v nekaj novega. V nekaj med durom in molom.
Solo in sodelovanja
Beck ni pel; njegova glasba je inštrumentalna, ki je variirala od rocka do jazza z vsemi odlikami, ki sem jih opisal v prejšnjem odstavku. Prvi albumi so bili velikanski uspeh, saj je glasba v tistem času dopuščala vse mogoče izraze in občinstvo je to hvaležno konzumiralo.
Postal je prva svetovna inštrumentalna rock zvezda, katere velik uspeh je bil leta 1985 s hitom People Get Ready, ki ga je zapel njegov stari prijatelj Rod Stewart.
Albumov ni snemal redno, ko pa so se pojavili, je bila svetovna glasbena scena vzhičena. Tudi na turneje ni hodil kot njegovi prijatelji, ampak se je na odre spravil, ko se mu je pač zazdelo.
Avti in dom
Tisti, ki so ga dobro poznali, vedo povedati, da je bil neke vrste zapečkar, zaradi česar ga je njegova žena Sandra Cash tudi oboževala.
Beck je namreč imel vrhunsko opremljeno avto delavnico, kjer je letno usposobil po en avto in iz starine naredil zverino, ki je lahko dirkala vsepovsod.
Poznal je vsak vijak in vsako žico, ki jih je preuredil tako, kot da je od leta izdelave do njegovega popravila minilo vsaj sto let.
Time and Back
Ta album je nastal zelo hitro – v nasprotju z drugimi. Temu je botrovalo iskreno prijateljstvo s češkim klaviaturistom Janom Hammerjem, ki je v češki pomladi prebegnil na Zahod in si v ZDA ustvaril zvezdniški status.
Skladbe so hitre, melodične in sekajoče. Za drugi, bolj romantični pol pa je poskrbel še ameriški klaviaturist Peter Hyams in nam Becka pokaže v popolnoma drugačni luči.
V vsakem primeru pa je na plošči zvrhana mera občutenega in virtuoznega igranja.
Najbolj v nebo vpijoča skladba je prva, The Star Cycle, ki jo začne Hammer z virtuoznim »loopom« (frazo), potem pa vleti Beck in s kitarskimi vložki zaokroži melodije. Yoo Much to Loose s Hymasom v drugi vlogi je bolj lirična, kitare pa so skladno lepe.
You Never Know in The Golden Road sta jazzovsko začarani, medtem ko je El Becko tista, ki pokaže, kje je v osemdesetih obtičal – do naslednjega albuma seveda.
Beck je bil mojster visokih tonov, ki jih je vedno odigral perfektno in zelo precizno. Tako, kot znajo le najboljši na svetu.
In Jeff Beck je bil za mene eden od petih najboljših kitaristov v zgodovini glasbe na tem planetu.
Besedilo: Matjaž Medved