Po navadi na teh straneh predstavljamo zgodovinske albume iz še bolj bogate zgodovine rock glasbe.
Tokrat pa sem se usmeril v hitri pregled inštrumentalne glasbe, ki je izšla na singlih (malih ploščah) in je postala velika uspešnica.
Zanimivo je, da je večina te glasbe nastajala v sedemdesetih letih, ko glasba še ni bila takšna industrija in je bolj svobodomiselno občinstvo takšno glasbo sprejemalo in kupovalo.
Hot Butter – Popcorn (1972)
Ta skladba je tesno povezana z razvojem elektronske glasbe in prvega inštrumenta – sintetizatorja. Najprej so to bili monofoni (igral se je lahko samo en ton), tisti s sposobnostjo igranja akordov pa so prišli kakšno desetletje pozneje. Skladbo je leta 1969 napisal Gershon Kingsley, ki je bil po rodu Avstrijec. V začetku ni dvignila prahu, ko pa so jo malce priredili Hot Butter, pa je postala globalni hit. Tudi pri nas.
Focus – Hocus Pocus (1971)
Focus so bili nizozemski progresivni rock band, ki so v sedemdesetih letih prodajali na milijone plošč in polnili dvorane po vsej Evropi – za okus Američanov so bili preveč posebni. Avtorja skladbe sta bila vodilna člana – kitarist Jan Akkerman in pevec, klaviaturist in flavtist Thjis Van Leer. Gre za skladbo, ki leži na težki rokerski frazi, preko katere Van Leer jodla, žvižga, kriči in NE poje. Bil je veliki hit in ljudje mu še zdaj radi prisluhnejo.
Cozy Powell – Dance With the Devil (1973)
Cozy je bil eden izmed najboljših bobnarjev svojega časa in ta skladba temelji prav na tem njegovem inštrumentu. Odlična fraza, »loop« v glasbenem žargonu, je fina podlaga za lepo, počasno melodijo, ki se vije nad energičnim bobnanjem. Leta 1973 je celo zasedla prvo mesto v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Nizozemskem. Pozneje je Powell igral z rokerji Rainbow, ki jih je vodil bivši član Deep Purplov, Ritchie Blackmoore. Poleg tega je igral še z Jeffom Beckom, Black Sabbath, Emerson, Lake and Powell, Whitesnake in Garyem Moorom. Ubil se je v avtomobilski nesreči leta 1998.
Edgar Winter Group – Frankenstein (1972)
Johnny in Edgar Winter sta brata, ki sta oba albina – se pravi, da imata popolnoma belo kožo, rdeče oči in bele lase. Oba sta hitro prišla na glasbeno sceno in zaslovela. Johnny je bil bolj predan bluzu, Edgar pa eksperimentalni glasbi. Razen na nekaj koncertih nikoli nista igrala skupaj, očividci pa vedo povedati, da so bili njuni skupni koncerti popolna norišnica. Frankenstein se nahaja na Edgarjevem albumu They Only Come Out At Night, kjer je v studiu igral tako sintetizator kot kitaro.
Emerson, Lake and Palmer – Fanfare for the Common Man (1977)
Največji simfo rock bend je bil trio! Kot pove ime žanra, kamor so se uvrstili, so igrali daljše simfonično obarvane skladbe, pri katerih petja ni bilo veliko, čeprav je bil Greg Lake tudi odličen pevec. Vse je bilo podrejeno klaviaturskim virtuoznostim Keitha Emersona, ki je bil prvi človek skupine. Leta 1977 so po nekajletnem premoru izdali dvojni album Works 1, na katerem je tudi ta skladba. Zanimivo je, da je niso napisali člani benda, pač pa klasični skladatelj Aaron Copeland.
Fleetwood Mac – Albatross (1968)
V zlatih časih hipijevstva je bil ta britanski bend eden izmed najbolj popularnih. Ustanovni član je bil kitarist Peter Green, ki je pozneje končal v umobolnici zaradi prekomerne uporabe psihedeličnih drog. Kljub temu pa je ta skladba eden izmed najboljših inštrumentalov sodobne glasbe, saj njegova kitara nežno poje nad bobni Micka Fleetwooda, ki zvenijo kot valovi. Ko sta Mick Fleetwood in basist John McVie odšla v ZDA in tam ustanovila novo inkarnacijo skupine, so prišli veliki uspehi in milijoni dolarjev.
Mark Knopfler – Going Home (1983)
Mark Knopfler je kitarist, skladatelj, pevec in producent, ki stoji za vsemi albumi skupine Dire Straits in devetimi solo albumi. Ta skladba, ki je bila v osemdesetih in devetdesetih vedno glasbena podlaga nočnega programa na Radiu Slovenija, je na njegovem prvem solo albumu Local Hero iz leta 1983. Mark je glasbo naredil za istoimenski film, ki je bil tudi velik uspeh. Seveda gre za kitarski inštrumental, ki je tako uspel, da so jo Dire Straits vedno igrali kot zadnjo skladbo na koncertih.
Besedilo: Matjaž Medved