Pozna pomlad je ravno pravšnja za obisk Španije, dežele izjemne kulture in kulinarike. V svoj španski potovalni itinerar pa le vključite kastiljski Toledo, mesto na vzpetini ob reki Tajo, severovzhodno od Madrida. Poleg bogate zgodovine boste spoznali tudi El Greca.
Pogled na Toledo skozi oči El Greca
Zgoraj zapisano vabilo v Toledo najbrž ne bo padlo na plodna tla, ko vidite podobo mesta, sicer iz okoli leta 1597. Grozeče temno nebo, ki je s svojimi oblaki obdalo utrjeno mesto, ne vabi obiskovalca z odprtimi rokami. Sončni žarki se sicer trudijo obrobiti vogale hiš, mostov, stolnice in slavne vladarske utrdbe Alcázar, a vse skupaj učinkuje še bolj hladno. Nekaj človeških postav na levi strani slike se že počasi vzpenja in približuje mestnim vratom, spet drugi pa v tolmunu reke Tajo, na spodnji strani podobe, opravljajo nujna opravila, se umivajo in perejo perilo. Povsem običajen dan tega najbolj temačnega koščka planeta.
El Greco
Končna postaja ustvarjalne poti El Greca
Slikarja El Greca poznamo po vzdevku, ki v prevodu pomeni Grk. Njegovo polno ime je bilo Doménikos Theotokópoulos (z grškimi črkami se je s polnim imenom podpisoval na svoja dela). Rodil se je leta 1541 na Kreti, ki je bila pod oblastjo Beneške republike, kar je tudi vzrok, da je svojo ustvarjalno pot kot mladenič nadaljeval v Benetke. »Razuzdana« Italija 16. stoletja je bila za umetnika, ki je bil vajen strogih bizantinskih ikonskih podob Grčije, nekaj povsem neznanega, a svojih domačih znanj se seveda ni nikoli znebil. El Greco je bil umetnik, ki je iskal položaj v intelektualni družbi Italije, katere središče je bilo v baročnem Rimu. Ekscentrik in vizionar, kakršen je bil, je pogosto trčil v konflikte z različnimi vladarskimi družinami. Na koncu svojo grško-bizantinsko-beneško-rimsko-prtljago prinese s seboj v Toledo.
Novo okolje sredi inkvizicijskega gnezda
Precej nenavadno je, da je El Greco svoj mir našel v središču inkvizicije. Toledo je ob koncu 16. stoletja že v zatonu. Kralj Filip II. je mestu odvzel blišč, ko je prenesel vladarski sedež v Madrid in ostala je le cerkev, sedež nadškofa, ki se je kruto trudil postaviti mesto za vzor španske cerkve. Z inkvizicijo, ki je nekdaj multikulturno-intelektualni Toledo, kjer se je prepisovalo arabska in grška besedila, krvavo očistila.
El Greco
Grozeče hladna božja veličina
Zakaj je El Greco tako naslikal mesto, tega najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Toledo mu je ponudilo zavetje in veliko število naročil. Sicer ne kraljevih, kot si je želel, je bilo pa število cerkvenih naročil zato toliko bolj zavidljivo. Svojemu zadnjemu domu se torej ni prav prijazno oddolžil. Grozeča hladnost, ki odbija in je pravzaprav nedosegljiva. Nevihta, ki prihaja ali odhaja, ponudi trenutek osvetlitve delov pokrajine s sončno svetlobo, ki na hitro poudari prevladujoče vertikale objektov. Ali gledamo krajino ali mesto? Nekje vmes morda je meja, reka, ki jo prestopimo v hladno mesto duhov, prežeto s svetlobo božje veličine. In v vsem El Grecovem opusu jo bomo, svetlobo namreč kot takšno, tudi srečevali. Svetloba je za El Greca simbol božjega. In seveda se da njegov Pogled na Toledo razumeti tudi drugače, kot ne le prijazen poklon mestu. Toledo je center božjega, ožarjeno osamljen sredi kastiljske pokrajine, tako versko čist in nedotakljiv, nadzemski.
Vizionarski slikar manierizma
Slog El Greca je danes všečen tudi širši publiki. Bil je predvsem slikar cerkvenih naročil, ki so razstavljena širom po svetu. Eni ga postavljajo v špansko renesanso, spet drugi v manierizem. Česar se je naučil doma, na Kreti, in pozneje v Italiji, ni nikoli pozabil. Preproste ljudi, polne karizme in značaja, je dodajal svetniškim osebam, njegovi portreti so neverjeten prikaz osebnosti naročnika. Manj je slikal krajine (ohranjeni sta le dve), ki so vsota vsakodnevnega žanra in simbolike. Samozavest manierističnega umetnika začetka 17. stoletja pa je jasna v hladno bleščečih se barvah, hitrih potezah čopiča, prevladujočih vertikalah ali podaljšavah človeških delov telesa, in poudarjeni, skoraj gledališki dramatiki. El Greco je bil vizionar modernizmov 19. in 20. stoletja. Pogled na Toledo je le izsek mesta, ki ga precej manjka na desni strani platna, ter hipna predstava igre svetlobe in sence, kar bi čisto brez težav postavili poleg Francozov in njihovega izuma impresionizma. El Greca je zgodovina umetnosti »odkrila« šele pred dobrimi stotimi leti s pomočjo slikarjev modernizma, ki so Grka postavili za vzor njihovih, na primer kubističnih izumov.
Toledo in El Greco danes
El Greco je umrl 7. aprila 1614 v Toledu. Mesto danes obhaja častitljivo 400. obletnico smrti z različnimi prireditvami, predvsem pa s prvo retrospektivno razstavo El Grecovih slik in kiparskih stvaritev nasploh, ki so prišla iz celotnega sveta. Videli boste tudi Pogled na Toledo, olje na platnu, ki ga je posodil Metropolitanski muzej v New Yorku, in vsa El Grecova znamenita platna, ki so nastala za različne cerkve Toleda. Torej, če boste Toledo obiskali do sredine junija, se El Grecu preprosto ne boste mogli izogniti.
Besedilo: Tina Ponebšek
