Mlado in navihano angleško prestolonaslednico – princeso, so ugrabili, ko je zvečer ušla svojim varnostnikom na neko zabavo.
Ne glede na to, da se kraljeva družina in vlada trudita, da to ne bi izcurljalo v javnost, za to poskrbijo ugrabitelji, ker vse skupaj objavijo na Facebooku z ihtečo smrkljo v glavni vlogi. Dogajanje okrog ugrabitve v hipu postane najbolj vroča tema na svetu.
Na veliko presenečenje vseh pa ugrabitelji ne zahtevajo denarja za odkupnino ali kaj povezanega s tem. Ne – zahtevajo, da angleški ministrski predsednik v živo – pred svetovnim občinstvom izvede spolni odnos s svinjo …
To je osnovni zaplet prve epizode z naslovom National Anthem (Državna himna) ene izmed najbolj popularnih televizijskih serij na svetu Black Mirror, in nič čudnega ni, da se je serija takoj prebila v ospredje.
Povsem jasno je tudi, da je idejni tvorec te nanizanke Charlie Brooker izmed vseh idej, katerih večina je bila takrat še na papirju oziroma jih še sploh ni bilo, izbral to. Kajti zaradi zelo neodvisne produkcije je potreboval takojšen uspeh. In jasno, da ga je dobil, kajti ta, prva epizoda te serije je tlakovala dobro pot za vse preostale.
Koliko smo mi sploh še – mi?
Vsebina te epizode je res šokantna in po svoje vprašljiva, drugo pa je milo rečeno – pretresljivo.
Rdeča nit vseh Brookerjevih zgodb je naša obsedenost z vsemi družbenimi mediji in našim vojerstvom, da gledamo, kako drugi delajo stvari, ki jih sicer mi tudi.
Najboljše pa je, ko v tem še aktivno sodelujemo, se navdušujemo nad stisko drugih in kar je najhujše – postajamo neprizivni sužnji tehnologije.
Prvi film tovrstne vsebine je bil pred dvema desetletjema posneti Trumanov show, kje sta v glavnih vlogah briljirala Ed Harris in Jim Carrey.
Gre za zgodbo o Trumanu, prebivalcu izmišljenega mesta, ki živi z igralci, ki igrajo svoje vloge. Pravzaprav je vse lažno, le on ni.
Da je mera polna in da so ljudje zadovoljni, prav vse, tudi najmanjše podrobnosti snemajo skrbno postavljene televizijske kamere in njegovo življenje na ta način podajajo širnemu televizijskemu občinstvu.
Kar je bilo pred dvajsetimi leti še fantazija, je zdaj resnica. Najbolj gledane stvari na televiziji so resničnostni showi in kamere podrobnosti, tudi tiste najbolj pikantne, prav nič ne skrivajo.
Black Mirror pa je projekcija teh misli v bližnji ali malce bolj oddaljeni prihodnosti.
Charlie Brooker je kot idejni oče nanizanke v epizode, ki so si popolnoma različne – tudi glavne igralce menjajo – postavil številne popolnoma nenavadne in bizarne situacije, ki jim je skupni imenovalec obsedenost z mediji in predvsem s telefoni kot video aparati.
Na koncu se ozaveščeni in kritični gledalec (takšnim je nanizanka tudi namenjena) večkrat vpraša o smiselnosti vsega tega.
Brooker neusmiljeno biča našo samovšečnost in napuh, naša vojerstva in več kot radovednost glede tragedij bližnjih. In to tako, da nam vse to prinese na pladnju, velikokrat skozi oči in občutke tistih, ki jih opazujemo iz varnega mehkega fotelja.
Brooker pravi, da je imel osnovno idejo pripravljeno že vrsto let.
Charlie
Charlie Brooker je svojevrsten patron. Rojen je bil leta 1971 v angleškem kraju Reading v kvekerski družini (kvekerji so protestantska ločina, ki ne priznava nasilja, orožja, vojn ter spopadov). Kot otrok se za šolo ni kaj prida brigal, je pa ogromno bral in risal.
Študiral je vizualne komunikacije, vendar jih nikoli ni končal, kajti po njegovih besedah po šestih letih kajenja marihuane in igranja računalniških igric res ne moreš biti dober v ničemer. No, kljub vsemu je imel srečo: trendovska striparska revija Ooink! mu je ponudila delo – vsak teden je moral zrisati nekaj satiričnih in družbeno angažiranih stripov.
To pa je že razumel in predvsem znal! Ker je bil obseden z video igricami, so mu ponudili delo recenzenta igric v reviji PC Zone. Kmalu je začel z risanjem stripov in reviji prinesel še veliko druge publike, ki niso bili računalnikarji, ampak oboževalci stripov.
Kmalu je začel pisati razne humoristične scenarije za potrebe angleške komercialne televizije Channel 4. Slavo sta mu prinesli seriji Wipe in Dead Set, ki sta obe neke vrste zombijevski grozljivki s humornim dodatkom. Jaz si tega ne znam predstavljati; kaj pa vi? (op. p.)
In tako je ravno prav »ogret« prišel do obdobja, ko je začel razmišljati o Črnem ogledalu.
Po dveh kratkih sezonah je zanimanje v Veliki Britaniji tako naraslo, da je mreža Netflix pokupila vse doslej posnete, se dogovorila s Brookerjem in pod denarnim pokroviteljstvom stricev iz Amerike so začele nastajati odlične, ostre nove zgodbe.
Scenarije za večino epizod je napisal Brooker sam in v nekaterih tudi igral stranske vloge. Nekaj epizod je režiral sam, več pa je zelo znanih imen, ki jih je zamisel močno pritegnila in so jih odlično izpeljali.
Zavoji, odboji in preboji
V epizodi Angel varuh (Arcangel; režija Jodie Foster) spremljamo mlado mamo samohranilko, ki se strašno boji za svojo malo hčer.
Zato se poveže s skupino znanstvenikov, ki so razvili »osebno sledenje oseb«, ne samo preko lokacijskega satelita, ampak tudi preko možganskega implanta, ki na ekranu sledilca pokaže situacijo skozi oči subjekta.
Mama je več kot zadovoljna in hči nevede z njo deli svoje intime. Tega je ob odraščanju vedno več in med materjo in hčerjo ob razkritju resnice pride do konflikta, kjer mati obljubi, da je ne bo več sledila. Po nekaj letih miru hči izgine brez sledu in se ne javlja na telefon.
Mati pa se v paniki spet poveže z njenim »sledilcem« ter z veliko grozo ugotovi, da njena petnajstletna hči že veselo seksa. Novi konflikt je spet tukaj in zgodba pripelje tako daleč, da si hči implant izreže in zaživi od mame neodvisno svobodno življenje.
Nekaj podobnega, samo na malce drugačen način, vidimo v epizodi The Entire History of You (Tvoja kompletna zgodovina).
V tem svetu ljudje za ušesom nosijo implante, ki snemajo vse njihove dogodke. Glavni junak je odvetnik in ta napravica mu zelo pomaga pri njegovem poslu, saj si avdiovizualno do zadnje potankosti zapisuje vse, kar se je zgodilo in kaj je kdo povedal.
Če mu kaj ni jasno, se ustavi in »zavrti« svoj spomin nazaj. Živi z mlado privlačno ženo in je zelo ljubosumen. Kmalu opazi, da se njegova žena prav bučno smeji precej neokusnim šalam njunega znanca in ženo sprašuje o tem, kako se poznata.
Za vsak odgovor on želi, da žena zavrti posnetke o sebi in znancu nazaj. Do takrat, da mož ugotovi, da je žena pred njunim zakonom s tem znancem imela afero, kar je zanj preveč. Ženo odslovi in v trenutku obupa si v kopalnici z nožem odstranjuje implant.
Ena najbolj grozljivih je Metalhead, ki je vsa posneta v črno-beli tehniki.
Dogajanje je postavljeno v bližnjo distopično (negativno) prihodnost, po neke vrste velikem spopadu, kjer so skoraj vsi ljudje ubiti. Trojica, ki jih vodi Bella, se vozi skozi uničeno pokrajino, polno opustelih hiš in razbitin do nekega skladišča, kjer naj bi našli nekaj, kar bi pomagalo njihovemu kolegu ostati pri življenju.
Ko skoraj najdejo pravo škatlo, nekaj podrejo in mehanski, kovinski »pes« jih začne preganjati. Ker gre za avtonomnega robota s strelskim orožjem, hitro ubije enega člana odprave in lovi druga dva.
Tudi drugi je kmalu njegova žrtev in brezkompromisna Bella mu komaj uide. Ampak zgolj začasno, saj jih je pes vse takoj poškropil z močnim sprejem, po katerem jih sledi. Bella to ve in skoči v reko, da se opere, šrapnel od prve eksplozije, ki se ji je zaril v nogo, pa spravi v plastenko, ki jo vrže v vodo.
Pes gre za šrapnelom in Bella kmalu pride do samotne vile, kjer sta dve trupli, žrtvi morilskih psov. Njen sledilec kmalu odkrije prevaro in ji sledi v hišo, kjer ga Bella prelisiči in pošprica z barvo in mu tako onesposobi sicer tudi nočni vid.
Ko se mu približa, pes eksplodira in jo zasuje z množico sledljivih šrapnelov. V kopalnici si jih začenja odstranjevati, ko pa enega najde blizu vratne žile, po radiu sporoči, da je ne bo več nazaj. Zadnji posnetek je usmerjen v skladišče in pokaže, kaj so trije iskali – medvedke … Epizoda je briljantno režirana in sivi obup intenzivno preveva gledalca.
Hang the DJ (Obesi disc-jockeyja) nas popelje v svet iskanja partnerjev.
Zdaj to počnemo preko raznih spletnih platform, v prihodnosti pa bo računalnik glede na želje stranke kar izbral partnerja, izbral kraj za večerjo in spanje in po prvem seksu določil čas bivanja skupaj.
Tako se srečata tudi Frank in Amy, ki preživita čudovito noč, vendar brez seksa. Računalnik jima je dal le 12 ur skupnega časa. Njune kasnejše zveze so vedno bolj zgrešene in Frank mora z eno od njih preživeti vse leto. Vsak po svoje svojemu »čuvaju« sporoča, da bi se rad še enkrat srečal z drugim in želja se jima uresniči, saj se res ljubita.
Odločita se, da sploh ne bosta gledala na uro, ki meri njun skupni čas in več kot leto dni živita prelepo življenje. Radovednost Franku ne da miru in vseeno pogleda na uro, ki mu da pet let, potem pa začne bliskovito odštevati.
Ostane jima ena ura in splezata na vrh visokega zidu, ki obkroža njun »Sistem«, kjer so doslej živeli vsi. Tam najdeta 998 svojih kopij, ki se ob številki 1000 razblinijo, prav tako pa tudi Sistem pod njimi.
Shut Up and Dance – je verjetno najbolj kruta od vseh.
Prikazuje življenje sramežljivega mladostnika, ki dela v lokalu s hitro prehrano, spolno slo pa si tolaži z ogledom pornografskih filmov na spletu. Ko se samozadovoljuje, se na ekranu računalnika nekontrolirano vklopi kamera – nekdo ga je opazoval in to posnel – in v hipu dobi mail, da so ga posneli in bodo dejanje objavili, če jih ne uboga.
Naslednji dan ga »aktivirajo« sredi njegove službe, od koder mora na vrat na nos oditi in na strehi parkirišča prevzeti paket in ga odnesti nekomu v hotelsko sobo. Tisti, ki mu je izročil paket, je jokajoč povedal, da je tudi on prisiljen v to, ker ga izsiljujejo.
V hotelski sobi ga zelo prestrašeno sprejme gospod srednjih let, s katerim morata opraviti nalogo. V paketu je torta in v njej je skrita pištola in navodila, ki jih dobivata preko telefona, so, da morata oropati banko.
Med vožnjo do banke gospod mladeniču zaupa, da si je v sobi zgolj zaželel spremstva mlajšega dekleta in da ga zato izsiljujejo. Drugače je poročen, oče dveh otrok in spoštovan član skupnosti. Izsiljevalci hočejo, da mladenič oropa banko, kar stori z veliko muko, vendar mu uspe.
Naslednja navodila so, da denar odnese na neko jaso sredi gozda, kjer se sreča z na smrt prestrašenim temnopoltim moškim, ki se kar trese od strahu. Ko prebirata zadnja navodila, skoraj znorita od groze, kajti sporočilo se glasi: »Borita se do smrti in zmagovalec pobere denar.«
Boja ne kaže, ampak popolnoma nepričakovano iz gozda ves krvav odšepa mladenič z denarjem. Ko je končno odrešen in misleč, da je njegovega prekletstva konec, pokliče mamo domov, ga ta vsa objokana nažene rekoč: »Danes se je razkrila največja pedofilska druščina v državi in ti si v njej, ker te kaže, kako masturbiraš na tovrstni seks.«
Gledalec je na koncu razdeljen, saj nekako navija za mladeniča, da bo opravil vse naloge, na koncu pa se izkaže, da so vsi udeleženci pedofili, ki jih neka organizacija trpinči in na koncu vseeno uniči. Kdo je zdaj žrtev?
Nosedive – verjetno do največjega ekstrema pripeljana zgodba Facebooka.
Smo v svetu, kjer so ocene neke vrste Facebooka vse. Bližje si oceni 5, več veljaš, bolj si pomemben in sploh si car. Glavna junakinja je prijetna avša, ki živi pač samo za svoj spletni profil in se prav nič ne razlikuje od drugih.
V tej družbi so vsi zelo prijazni in ustrežljivi, saj s svojim delovanjem dobivajo dobre ocene. Ko je povabljena na poroko svoje mladostne prijateljice kot njena priča, se zelo razveseli, kajti na poroki bodo samo takšni z oceno 5 ali malce manj.
Ona pa dobre ocene takšnih ljudi krvavo potrebuje, saj si bo potem lažje kupila novo kuhinjo! Po spletu zares nesrečnih okoliščin pa zamudi na poroko, se sporeče, preklinja in se sploh grdo obnaša. Njena ocena s 4,1 pade na 1,4!
Ko prijateljica vidi, kako ji pada ocena, sredi poti odpove njeno povabilo, kar je čista tragedija. No, glavna junakinja se vseeno nekako prebije na poroko, naredi sceno in dober govor o zlaganosti tega sistema vrednotenja.
Povabljeni se ne strinjajo in varnostniki jo vržejo ven. Ker ji je ocena padla na nulo, jo odpeljejo na policijo in zaprejo. V sosednji celici je moški s prav tako nizko oceno in začneta se prepirati in nadirati, vendar na koncu oba, osvobojena, odkrijeta, da lahko zelo lepo živita tudi brez teh ocen.
USS Calister – je verjetno najboljša do vseh.
Je neke vrste parodija na legendarne ameriške serije Zvezdne steze in vesoljsko ladjo USS Enterprise. Prvih nekaj minut te epizode je strahotno podobnih Zvezdnim stezam, vendar kmalu ugotovimo, da nekaj ni v redu.
In to je kapitan sam – Robert Daly – ki se do svojih podrejenih obnaša tiransko in zelo sadistično. A glej ga zlomka – vsi ga ubogajo brez pripomb.
V naslednjem prizoru vidimo Dalya v vsakodnevni službi kot nepomembnega programerja v kompjuterskem podjetju, ki ga nadrejeni šikanirajo.
In glej ga zlomka; 2. del – vsi so liki iz USS Calistra, vesoljske ladje, ki ji poveljuje on.
Zgodba se kmalu razjasni – Daly je vsem svojim sodelavcem pobral DNK in jih preko tega nekako zasužnjil v spletni podobi, kjer jim dominira. Zato so do njega v realnem življenju tako nesramni, on pa jim v spletni verziji vrača. Uiti pa mu ne morejo, vse dokler v službo ne pride mlada praktikantka, ki jo rad videva.
Tudi njo »zasužnji« in ona je tista, ki med posadko zaneti upor in da idejo, kako uiti iz igrice. Po dolgotrajnih in spektakularnih obratih jim to vseeno uspe in Dayl ostane brez svoje vesoljske ladje.
Te zgoraj opisane epizode so le moj izbor in lahko bi dodal še vsaj tri, po krajšem premišljevanju pa kar vse.
Doslej so posneli štiri sezone Temnega ogledala in vse so dobre. Pravzaprav je težko izdvojiti eno, ki bi se zelo razlikovala, so samo različne zgodbe v sezonah.
Prvi dve sezoni sta bili v letih 2011 in 2012. V vsaki so bile po tri epizode. Leta 2014 je bila samo ena (White Christmas), zato pa jih je bilo leta 2016 več – šest. Prav toliko jih je bilo leta 2017, letos pa jih še snemajo in prve bodo na sporedu ob koncu tega leta in prihodnje leto.
In kaj se je zgodilo z angleškim ministrskim predsednikom iz uvoda tega besedila?
Nepremagljivemu Scotland Yardu izsiljevalcev ni uspelo ujeti in predsednik je moral svojo (svinjsko) nalogo opraviti pred očmi vse nacije. Pojedel je dve viagri in se po moško lotil svinje. Princeso so izpustili, ugrabitelj pa se je ubil.
Predsednikova popularnost se je močno dvignila, v srcu kraljeve družine pa si je našel poseben prostor. Le žena ga je grdo gledala in ni več hotela spati z njim, sicer pa so lestvice popularnosti kazale, da je najbolj popularen angleški ministrski predsednik vseh časov …
Besedilo: Jernej Omahen