Če bi me nekdo vprašal, katero vino bi v vsej zgodovini slovenskega vinarstva najraje okusil, bi mu brez razmišljanja, kot iz topa odgovoril, da Mlečnikovega Angela 1999. Angela pa nisem zgolj okusil, imel sem to čast, da sem ga doživel v vsej njegovi veličini z njegovim avtorjem, Valterjem Mlečnikom. Izpolnile so se mi sanje, ki jih ne bom pozabil do konca svojega življenja.
Ne bi bilo prav …
Do mojega prvega stika z vinom Angel je prišlo pred tremi leti. Veliko sem prebral in slišal o tem čudovitem napoju, vendar do takrat v živo nisem videl niti steklenice, kaj šele, da bi ga okusil. To vino je bilo zame ves čas ovito v nekakšno tančico skrivnosti. Bilo je kot gozdna vila, ki so jo imeli priložnost srečati le redki srečneži, zares posebni izbranci pa so se je celo dotaknili. Ker je moja zgodba, povezana s tem vinom, prav posebno doživetje, je prav, da se skupaj vrnemo v leto 2016.
Slavnostni špalir tekočih mojstrovin.
Nono Angel in mladi Valter.
Takrat sem kmetijo Mlečnik prvič obiskal »uradno«, kot predstavnik revije Dolce Vita. Ob obisku je nastal eden izmed mojih prvih člankov za omenjeno revijo. Poleg napisanega in objavljenega članka, pa sem tisti dan doživel še mnogo, mnogo več. Če se ob obisku za pripravo članka pri večini drugih vinarjev zamudim kakšni dve do tri ure, sem v Bukovici prebil celih osem ur. Ja, na kmetiji v spodnji Vipavski dolini sem dobesedno naredil cel šiht.
V življenju je pač tako, da se z nekom nikakor ne ujameš, pa se lahko še tako trudiš. Na drugi strani pa se z neko drugo osebo takoj začutiš. Takoj začutiš pravo, pozitivno energijo sogovornika ter enake poglede na svet okoli sebe. In natanko to se mi je zgodilo ob srečanju s tem velikanom slovenskega vinarstva. Zato je tistih osem ur minilo, kot bi mignil. Kot povsem izsušena goba sem srkal energijo in pripovedovanja izjemno zanimivega sogovornika. Še zdaj večkrat poslušam za več kot štiri ure posnetkov najinih pogovorov in debat. Še vedno najdem kaj novega v teh posnetkih, kajti vsaka Valterjeva izrečena beseda ima težo. Nikoli ne govori zato, da bi govoril, on govori zato, da bi nekaj konstruktivnega povedal. Nekaj, kar pije vodo, kar ima smisel, kar ima rep in glavo. Tudi in predvsem zato se vam lahko, dragi prijatelj Valter, na tem mestu še enkrat zahvalim za vse izkušnje, ki ste mi jih dali. Dobesedno ste bili moj mentor na mojih prvih resnejših vinskih korakih.
Poleg vsega vinarskega in vinogradniškega znanja ter osebnostnih lastnosti, od katerih se lahko še danes učim, pa sem prejel v dar še nekaj. Prejel sem steklenico Angel 1999! Prejel sem steklenico, ki je prej sploh še nisem videl s svojimi lastnimi očmi. Ne pomnim, kdaj mi je nazadnje tako močno razbijalo srce, ko sem jo prvič držal v svojih rokah. Kljub temu da je imel v svoji arhivi zgolj še nekaj steklenic vina, na katerega je bil najbolj ponosen in navezan, je podaril eno steklenico meni. A lahko iskrenega ljubitelja vina doleti še večja čast? To vino je tako zelo posebno, da mu je ob njegovi poti v svet avtor napisal tudi prav posebno pismo, ki so ga prejeli njegovi najzvestejši klienti in zastopniki. Priznam, da sem se takrat iz Vipavske doline tako počasi in previdno peljal proti domu, kot še nikoli prej in nikoli pozneje. Pa ne toliko zaradi svoje varnosti, kot zaradi varnosti neprecenljivega zaklada, ki sem ga peljal v svoj dom. Zaklada po imenu Angel.
Ko je bila steklenica varno doma, je zavzela prav posebno in vidno mesto v moji zbirki. Občudoval sem jo z vseh strani, z zanimanjem skozi steklo gledal čaroben napoj, se z njo hvalil pred prijatelji. V vsej evforiji sem bil prepričan, da te steklenice ne bom nikoli odprl. Preveliko spoštovanje sem gojil do tako izjemnega darila, da bi ga razdevičil. Ne, nikakor, to steklenico bom celo življenje zgolj občudoval in sanjaril o tem, kakšna je njena vsebina. Tako je minilo kar nekaj časa, preden sem na zadevo začel gledati drugače. Tudi moja prehojena kilometrina na vinski poti mi je pomagala do novega spoznanja. Neko vino dobi smisel, ko ga odpreš, ob njem uživaš in ga spiješ. Le takrat osmisliš trud in delo vinarja, ki je to vino pridelal. Tako je padla odločitev, da bom prav letos odprl steklenico Angela 1999, ko le-ta praznuje 20 let. Ker je vino tako zelo posebno, ker sem jo dobil v dar od tako posebne osebe, ne bi bilo prav, da bi v njegovih sladkostih užival sam. Ne bi bilo prav, če vina ne bi delil še s kom. V hipu se mi ji je utrnila zamisel, ki sem jo enostavno moral udejanjiti. Steklenico tega vina bom peljal nazaj tja, kamor spada. Peljal jo bom nazaj k njenemu očetu, k njenemu avtorju. Peljal jo bom nazaj k Valterju. Ne bi bilo prav, da uživam ob njenih sladkostih brez svojega prvega mentorja. Ne, to nikakor ne bi bilo prav. Angela bom srkal v družbi Valterja in njegovega sina Klemna.
Vertikala
Zadeve pa so se zasukale malce drugače. Zgoraj omenjena korenjaka sta moj podrobno izdelan načrt malce prikrojila. Mogoče je bolj pravilno, če napišem, da sta ga nadgradila. Porodila se jima je zamisel, da ne bi uživali zgolj v sladkostih Angela 1999, ampak da bi izvedli vertikalo različnih letnikov. Seveda sem bil takoj za akcijo, takšna priložnost se človeku pač ne ponudi vsak dan. Ko je svoj del pristavila še Valterjeva žena, gospa Ines, ki nas je ob degustaciji podkrepila s svojimi kuharskimi veščinami, je bilo to zares nepozabno doživetje.
Skratka, v degustacijski sobi je potekal koncert, kakršnega doživiš le enkrat, morda dvakrat v življenju. Moški dvojec je v posvečeno sobo izmenjaje prinašal steklenice največjih kalibrov in Valterjeva žena Ines je popolnoma obvladovala dogajanje s svojimi kulinaričnimi specialitetami. Jaz sem kot tisti trenutek najbolj srečen človek na planetu Zemlja samo godel, predel in žvrgolel ob vsem dogajanju. Na nepozabnem koncertu arijam ni bilo videti konca. En napev je bil boljši in lepši od drugega. Ekstaza je bila popolna.
Verjetno ste ob prebranem že lahko ugotovili, da smo izvedli vertikalo Mlečnikovih vin sorte furlanski tokaj oziroma sauvignonasse. Številnim se zdi to ime zelo neposrečeno. Nekateri imenujejo sorto tudi zeleni sauvignon, še več pa je tistih, ki ji pridajo takšno ali drugačno »fantazijsko« ime. Jakot je najbolj pogosto tovrstno ime, saj pomeni tokaj, če ga preberemo nazaj. Kakorkoli, pri Mlečnikovih so se z letom 2005 odločili za uradno poimenovanje sauvignonasse. Tega leta so Madžari dosegli, da smo morali skupaj z Italijani in Francozi spremeniti ime za sorto tokaj. Ko je Slovenija vstopila v EU, so se začele težave s poimenovanjem te sorte. Madžari so zahtevali, da Slovenci, Italijani in Francozi prenehamo s poimenovanjem sorte tokaj, in pri tem uspeli. Tokaj je eno izmed najbolj znanih in priznanih sladkih vin na svetu. Pridelujejo ga v istoimenski pokrajini na severu Madžarske. Osnova za sladka vina tokaj je sorta furmint, ki v Sloveniji sliši na ime šipon.
Avtorja besedila in vin.
Klemen in Valter Mlečnik.
Sauvignonasse je torej bela sorta vinske trte z malce višjo alkoholno stopnjo in zmernimi kislinami. Sorta v nasprotju z npr. rebulo dopušča malce večje obremenitve na trto. Iz izkušenj sogovornika dopušča daljše maceracije kot rebula. Je veliko bolj aromatična sorta, v ustih ni tako trpka, ampak je bolj mehka na okusu. Skratka, sauvignonasse je popolnoma drugačno vino od rebule, je njegovo popolno nasprotje. Dovolil sem si primerjavo ravno z rebulo zato, ker sta Valterju obe sorti najbolj ljubi. Ravno ti sorti pa sta na drugi strani tudi najbolj značilni za območje, kjer prideluje svoja vina.
Tako, dovolj je bilo teorije, preidimo k bistvu. Kot sem že omenil, smo si privoščili devet vin sorte furlanski tokaj oziroma sauvignonasse različnih letnikov in jih primerjali med sabo. Zaradi vsega navedenega bom vina pred letom 2005 imenoval furlanski tokaj, po tem letu pa sauvignonasse. Družbo so nam delali letniki 2017, 2015, 2013, 2012, Angel Hereditas 2007, 2000, Angel 1999, 1994 in 1989. Prav vsaka odprta steklenica je pripovedovala svojo zgodbo. Na nas pa je bilo, da poskušamo to zgodbo čim bolje razumeti in posamezne zgodbe med seboj povezati in primerjati. Vina so si bila po eni strani tako zelo podobna, po drugi strani pa tako zelo različna. Naj omenim zgolj nekaj tistih, ki so še posebej izstopala.
Začel bom z obema najstarejšima letnikoma, 1994 in 1989. Izmed vseh vin, ti dve vini nista bili macerirani, za razliko od drugih pa sta bili filtrirani. Obe vini potrebujeta v kozarcu nekaj časa, da se prezračita, odpreta in razkažeta vse svoje čare.
Letnik 1994 navduši s svojo mladostjo glede na svoja leta. Barva je zlatorumena, še najbolj se mu poznajo leta v nosu, saj imamo na začetku občutek, kot bi vonjali kakšen izjemen primerek arhivskega renskega rizlinga. V ustih je vino zares neverjetno sočno, sveže in pitno. Še ta trenutek kar ne morem verjeti, da je lahko četrt stoletja »staro« vino tako zelo mladostno. Mislim, da ga ni korenjaka, ki bi temu vinu pripisal njegova leta, saj jih zares odlično skriva. Izjemno!
Letnik 1989 je bil prvi letnik, ki so ga na kmetiji stekleničili. Steklenica je nosila številko 12. Zaupano mi je bilo, da je pri hiši le še nekaj steklenic tega vina. Že več kot deset let niso odprli nobene steklenice, zdaj pa mi je bilo dano, da so jo odprli v moji navzočnosti. Kako velika čast. Podobno kot prejšnji letnik, tudi ta furlanski tokaj, svoja leta zelo dobro skriva. Predvsem jih skriva v barvi in v ustih, mogoče ga še najbolj spet izdajo v nosu. Spet prevzameta sočnost in svežina. Kislina dobesedno obnori brbončice. Ob tako izjemnem primerku človek resnično podvomi o zmernih, nekateri celo pravijo, nizkih kislinah te sorte. Ravno briljantne kisline dajejo temu vinu hrbtenico in trdoživost.
In že smo pri Angelu Hereditas 2007. Takoj pritegne s svojo izjemno barvo jantarja. Ekstremno fin in eleganten v nosu, navdušujejo zgolj terciarne note. V ustih je ta Angel mehak, lepo zaokrožen, enostavno čudovit. Tudi tu so kisline lepo izražene in skupaj s še vedno navzočo trpkostjo dajejo slutiti, da bo vino med nami še oho-ho let. Veliko vino za posebne priložnosti in posebne ljudi. Esenca narave v svoji najlepši podobi.
Naredimo preskok na sauvignonasse, ki še ni na trgu, luč sveta bo ugledal prihodnje leto, gre pa za letnik 2015. S tem letnikom so se na kmetiji zahvalili pnevmatski preši in v kleti pozdravili mehansko, ročno prešo za grozdje. Starejši in mlajši Mlečnik sta mi zagotovila, da so vina s to prešo še boljša, še lepša, s še manjšimi oksidacijami. Vse to pa na najboljši možen način demonstrira samo vino. Mladostna, zlatorumena barva, izjemno fine in elegantne primarne vonjave v nosu. To vino pooseblja eleganco, fineso in zopet eleganco. Vino je zares čudovito izpeljano, natančnost dobesedno osupne. Znova naj napišem, da pride to vino na trg prihodnje leto. Bodite pozorni nanj!
In za konec še zadnje vino v tem sklopu. Petarda, granata, raketa! Brez kančka dvoma in zadržka bom zapisal, da gre za eno izmed najboljših vin, kar sem jih okusil v zadnjem času. Gre za nesojenega Angela letnika 2012, ki zaradi takšnih in drugačnih naključij nikoli ni ugledal luči sveta. Napolnili so zgolj 200 steklenic tega izjemnega napoja. Vino je tako perfektno, da človeku vzame sapo. Najprej mi ni bilo prav nič jasno, pred mojimi očmi se je stemnilo, na moje oči je padel mrak. Ko sem se vsaj za silo spet zavedel, sem se na glas zadrl, da to vino ne sme iti na trg! Tega vina je tako malo, da ga bomo spili sami! Najprej občudujemo barvo, ki je nekje med barvo starega zlata in barvo jantarja. Hip nato skoraj pademo v nezavest ob čistih in preciznih notah, ki nam jih vino pošlje v nosna prekata. Zares neverjetne medene zaznave, smola iglavcev, borovi vršički, sladica karamele in kave … V ustih je vino enostavno popolno. Temu se enostavno reče perfekcija. Mehko, zaokroženo, ravno prav trpko, z ravno pravšnjim kislinskim oprijemom, medeno, s čudovito oljnato teksturo. Na eni strani bogato, mogočno, pa na drugi strani sočno, pitno, poželjivo. Ne vem, če mi boste verjeli, vendar sem okus po tem vinu imel v ustih še več kot dve uri po zadnjem požirku. Zares neverjetno, kaj nam je zmožna ponuditi narava ob umnem posredovanju človeka. Najlepša hvala, Klemen! Ti že veš, za kaj.
ANGEL 1999
Povsem svoje poglavje pa si zasluži vino po imenu Angel 1999. Kot sem že opisal, se je vsa zadeva malce drugače zasukala in smo okusili še veliko drugih odličnih sauvignonassejev in furlanskih tokajev. Kljub vsemu pa je Angel tisti, ki ima to čast, da nastopi povsem sam, saj je v tej avanturi kot diamant na zlati kroni.
Grozdje za to vino so potrgali iz vinograda, ki ga je zasadil Valterjev nono Angel leta 1947 in v njegov spomin nosi vino tudi ime. Se pravi, da so bile trte ob trgatvi stare 52 let. Pri tem vinu gre za igro številk s kar nekaj zares izjemnimi naključji. Vino je letnika 1999. To leto pomeni stoto obletnico Angelovega rojstva (1899), deseto obletnico njegove smrti (1989), deseto obletnico rojstva Valterjevega sina Klemna (1989) in deseto obletnico od prvega stekleničenja njihovih vin (1989), grozdje za vino pa so trgali 19. 9. 1999. Ravno v vinogradu iz leta 1947 je Valter lastnoročno narezal cepiče, iz katerih so bile vzgojene mlade trte za nov vinograd furlanskega tokaja, ki so ga zasadili leta 1999.
Ta letnik je bil zelo lep, praktično vse se je sestavilo tako, da je bilo vsega ravno prav, nobene stvari ni bilo pretirane. Dež je prišel ravno ob pravem času, ravno takrat, ko je bil za trte potreben, kot bi pritisnil na gumb. Ves čas so bile normalne temperature, brez ekstremnih nihanj. Sladkor je ob trgatvi znašal 96 oekslov. Maceracija je potekala 36 ur brez kontrole temperature. Vino je najprej eno leto zorelo v dveh rabljenih lesenih sodih. Nato je bilo še za leto dni pretočeno v cisterne inox, preden je bilo stekleničeno. Ko je bilo vino že ustekleničeno, ko so videli, kako zelo lepo se razvija, so prišli na idejo, da bo to vino posvečeno nonu Angelu. Tudi etiketa za steklenice tega vina je zato prav posebna, nastajala je več kot leto dni. Napolnjenih je bilo 640 steklenic. Steklenice so bile dobesedno razgrabljene. Največ so jih dobili najbolj zvesti klienti njihovih vin, kar nekaj steklenic pa je romalo na Japonsko.
Zdaj pa končno sledi tisto, za kar sem se v Bukovico v Vipavski dolini sploh pripeljal. Vino sem najprej dekantiral in prezračil za nekaj ur. Že v samem dekanterju so se naše oči spočile ob čudoviti barvi jantarja. Vonji so na eni strani intenzivni, na drugi strani pa izjemno fini in precizni. Terciarne note so seveda prevladale. Zaznamo medene vonje, pa vonje rozin, kompota jabolk in hrušk, karamele … V ustih je vino polno, bogato, ekstraktno. Vino usta dobesedno napolni s svojo teksturo in energijo. Zrela kislina poskrbi za izločanje sline v ustni votlini. Na drugi strani imamo pravšnjo trpkost. Za dobesedno tridimenzionalno sliko tega vina pa so zaslužne natančnost, mehkoba, eleganca napoja. Pookus je v maniri celotne kompozicije natančen in fin, meri pa se v minutah, za tiste najbolj romantične in dojemljive pa v urah. Ta Angel je brezčasen. Tako, kot prija sedaj, bi prijal tudi pred 500 leti in bi prijal čez 500 let. Težko opišem takšna občutenja z besedami, ampak človek dobi občutek, da je vino glavni protagonist tega trenutka. Vino je tisto, okrog katerega se vse vrti. Navzoči za mizo smo pač imeli to srečo, da smo ga ujeli na njegovi nesmrtni poti skozi vesolje. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi ob Angelu razmišljal o tem, s katero hrano bi se ujel. Tako brezčasno vino se uživa samo, uživa se zgolj v spoštljivem tonu nam dragih ljudi. Ob takšnem vinu v tistem trenutku svet okoli nas obstane. Vino nas popelje v druge dimenzije in v drugačen čas. Ob tako popolni esenci sem lahko avtorju vina zgolj segel v roko in mu iz srca čestital. Za konec naj napišem še komentar na to vino s strani njegovega avtorja. Dejal je, da je to vino kot najlepša ženska, pri kateri čutiš in vidiš toplino tudi v njenih očeh, kar je v današnjih časih zelo velika redkost.
To je bilo moje snidenje z enim izmed največjih vin v vsej zgodovini slovenskega vinarstva. Prav sem storil, da sem steklenico tega vina odpeljal nazaj v njegov dom. Prav sem storil, da sem užival v njegovih čarih z njegovim avtorjem – očetom ter njegovo družino. Angel vsekakor pomeni nov mejnik na moji poti ljubezni do vina. Čeprav v življenju ne bi več spil niti kozarca katerega vina, ne bi bil za prav nič prikrajšan. Zavedam se, da sem se z Angelom dotaknil tako svetlih zvezd, da bodo le-te v meni svetile za vekomaj. Najlepša hvala družini Mlečnik. Prepričan sem, da nas je to vino povezalo za večno.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
