Da si turistični promotorji neke zimsko-športne regije nadenejo naziv Mi smo sneg, pomeni samo eno: da imajo zares toliko snega, da ga nikoli ne zmanjka.
V Obertauernu, enem izmed najbolj razvpitih zimskih središč pri naših severnih sosedih snega res ne manjka. Zapade že zelo zgodaj (nekje v začetku novembra), skopni pa enkrat proti koncu maja. In te padavine niso simbolične. Vsaj dva do tri metre ga namede! Popolnoma noro bi bilo, če tukaj podjetni Avstrijci ne bi naredili pravega raja za smučarje.
Po dolgih letih sva se z Alešem spet odpravila tja.
Prvi prebivalci „Gornjih Tur“, kakor slovenimo to regijo, so bili Kelti, nasledili pa so jih Rimljani, ki so preko strmih in vijugastih poti pred približno 2000 leti speljali svojo cesto, ki je povezovala severne, germanske province in Rim na jugu, kajti vse poti so tako ali tako vodile v Rim.
Prav to gorovje je čisto nič praktično presekalo pot iz recimo Slovenije ali avstrijske Koroške do Solnega grada (Salzburga) in jo podaljšalo za kakšen dan ali dva, pozimi pa je bil prehod nemogoč zaradi obilice snega.
In v starih časih so bili prebivalci, ki so se na teh planinah naselili po umiku Rimljanov, pozimi odrezani od sveta. Razvijalo se je kmetijstvo in dobra stoterica kmetov se je preživljala na gorskih pašnikih, kjer so pasli živino.
Ko so Angleži pred dobrimi stotimi leti kot prvi turisti prišli na to, od boga pozabljeno območje, so se vanj zaljubili in zametki turizma so bili tukaj. Kmetje so stare hiše nadgradili v nekaj hotelom podobnega in ugotovili so, da čudni tujci radodarno nosijo denar, jim plačujejo za bivanje in hrano in da pozimi smučajo; kakorkoli so temu takrat že pravili.
Drugega v Obertauernu ni. Samo – turizem in lahko rečemo, da prav vsi prebivalci živijo od tega.
Največ je sicer sezonskih delavcev, ki so tam od novembra do maja, stalni prebivalci pa so v manjšini. V veliki večini gre za družine lastnikov hotelov, ki jih je tam nekaj desetin! Na ta način se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, po veliki vojni začela velika turistična zgodba.
In to ne samo v Obertauernu, pač pa v celotni Avstriji na splošno, ki je ekonomsko ena od najbolj razvitih turističnih držav. Letno to deželo obišče okrog 40 milijonov turistov, kar Avstrijo uvršča na 12. mesto po turistični popularnosti na svetu. Če pa pogledamo, da je Avstrijcev samo 8,8 milijona in nimajo morja, je ta številka ogromna!
In potem so prišli The Beatles
Ne glede na to, da so bili prvi svetovni turisti povsod pred dobrimi stotimi leti Angleži, so bili člani legendarne skupine tisti, ki so bili tudi najbolj zaslužni za postavitev Obertauerna na smučarski turistični zemljevid.
Richard Lester, znani angleški režiser je tudi drugi film o „liverpoolski četverici“ snemal z veliko mero humorja in veselja. Paul McCartney se snemanja spominja skozi „Oblak marihuane“. Čeprav so večino filmskega dogajanja snemali v londonskih studiih, je bilo treba vseeno precej scen narediti na snegu.
Producenti so iskali lokacije po raznih zimskih središčih tistega časa in so ugotovili, da je povsod preveč Angležev, zato bi ob prisotnosti Beatlesov to povzročilo precej nemira. Ker Obertauren leta 1965 še ni bilo znano središče, so se odločili za celotedensko snemanje v tej vasici.
Sam film je seveda komedija, ki sicer ima neko bizarno vsebino, v bistvu pa je sestavljen iz vrste humornih skečev. Beatlesi so bili sicer mojstri svojih inštrumentov, o smučanju pa (kot večina Angležev) niso imeli pojma.
Zato so jim organizatorji našli štiri dvojnike, ki so jim ustrezali glede na postave in velikosti, z dodatkom takratnih smučarskih oblačil pa nihče sploh ni opazil razlike. Spali so v takrat najboljšem hotelu Edelweiss, preostali del ekipe pa v hotelu Marieta.
Po snemalnih dnevih zabave ni manjkalo in ko je imel pomočnik režiserja rojstni dan, so John, Paul, George in Ringo priredili več kot pol ure dolg koncert, kar ostaja tudi njihov edini nastop, ki so ga kadarkoli imeli v Avstriji. Album je bil izredna uspešnica, saj vsebuje nekatere od njihovih najbolj znanih pesmi: Help, Ticket to Ride, You’ve Got to Hide Your Love Away in Yesterday …
To je bil ključni trenutek, da je Obertauern prišel na veliki zemljevid najbolj popularnih avstrijskih zimskih središč, saj so ga od leta 1965 do 1970 obiskovali skoraj izključno njihovi oboževalci.
Ker pa so Avstrijci zelo podjetni ljudje, so od producentov filma odkupili množico rekvizitov, ki so jih uporabljali v filmu. Nekateri še danes stojijo na smučišču – na primer njihov kovinski model klavirja, kjer lahko pozira vsakdo, ali kovinski okvir slavne četverice. In logično – tisti, ki jim je kaj do njihove glasbe (in teh je še dandanašnji veliko), pozirajo s tem!
Obertauern sedaj
Da je Obertauren zdaj med najbolj popularnimi smučarskimi središči pri naših severnih sosedih, priča dejstvo, da je v vasi kar 167 lokacij, kjer gosti lahko spijo; nastanitve variirajo od apartmajev do vrhunskih hotelov.
Res je, da tukaj kilometri smučarskih prog niso tako impresivni kot tisti v Franciji ali kje drugje, kjer se hvalijo s 600 in več kilometri smučišč.
Konec koncev človek pri najboljši volji in formi vsega tega v tednu dni, kolikor trajajo zimske počitnice, tudi približno ne more presmučati. Obertauern ima dobrih 100 km urejenih smučarskih prog, ki se dvigajo 1630 do 2313 metrov nadmorske višine.
To smučišče ima zelo zanimivo in edinstveno obliko, saj je videti kot neke vrste vulkan na planoti, ki je iz vseh strani obkrožen z zmerno položnimi gorami, kjer so skoraj povsod žičnice. Težavnost prog je primerna za vse. Je pa res, da sta črni (težki) samo dve, druge so primerne za lahkotno in ne preveč naporno smuko.
Ne smemo pozabiti tudi na tiste, ki ne smučajo po strminah, pač pa uživajo v smučarskem teku. Za njih je vedno pripravljenih 26 km prog, ki so tudi vedno urejene in zasnežene.
Ne pozabite – Obertauern je eno redkih smučišč, kjer je snega skozi vso sezono na pretek in nima zastonj turističnega gesla – Mi smo sneg!
Slovencev, ki delajo na Obertauernu, je veliko. Od smučarskih učiteljev do kuharjev, natakarjev in tistih, ki delajo na žičnicah.
Za žejne, lačne in užitkarje
Ker se sodobno smučanje vedno bolj približuje hedonističnim potrebam obiskovalcev, je povsem jasno, da je tudi kulinarična ponudba tukaj (in tudi drugje) vedno na višjem nivoju.
Na avstrijskih smučiščih so zelo popularne njihove kočice (Hütte), kjer strežejo v glavnem preproste jedi, ki pa so prilagojene sodobnemu in zahtevnemu gostu. Na pobočjih Obertauerna jih je kar 26!
Najbolj znamenita se imenuje Kringsalm, vodi pa jo nekdanja svetovna prvakinja v deskanju na snegu iz leta 2007, Doresia Krings. Družinsko podjetje ima kar tri tovrstne restavracije, ki so delovale dolgo pred tem, ko je Doresia postala prvakinja. To pa jim je dodalo novo moč in promocijsko orodje s pomočjo svetovne prvakinje je bilo zagotovljeno.
Strežejo alpske nadstandarde: razne zrezke, bifteke in nadgradnje tradicionalnih jedi, kot je recimo kozji sir z medom in solato, kozji sir s praženo čebulo ter zrezke s pečeno čebulo.
Pravzaprav imajo kozjega sira veliko, saj se poleti te živalce poleg ovac množično pasejo po pobočjih, ki jih pozimi prekriva sneg.
Druga najbolj znana Hütte je Gamsmilchbar, kot se imenuje njihova največja kulinarična posebnost.
Gre za pijačo na mlečni osnovi, notri pa je vroč rum s cimetom. Za nizke temperature v hribih je to ravno pravšnja stvar, ki je tudi zelo nasitna.
Okrog te pijače delajo velik cirkus, kajti recept naj bi bil velika skrivnost. No, midva z Alešem sva ga takoj razkrila. Druga njihova posebnost, ki je zelo okusna in spominja na našo „postržjačo“ iz Prlekije, se imenuje „Flamkuchen“ – tenko testo, pečeno v pečici s kislo smetano in slanino. Hrustljavo, ravno prav aromatično in zelo slastno.
Prav vsaka kočica ima svoje posebnosti, glavni skupni imenovalec pa je strežba močnih in beljakovinsko polnih jedi, kakršne potrebuje mladi smučar. Če pa zraven popije še vrček piva ali kozarec izbranega vina (ja, teh ponujajo mnogo), pa je obrok (po)poln.
Zato ni čudno, da so kočice po 12. uri več kot polne, saj mnogo smučarjev čaka na „apres–ski party“, ki utegne trajati pozno v noč. No, potem nihče več ne smuča v dolino, ampak se vozijo z gondolo.
V vasi sami pa je nekaj nadstandardnih hotelov z odličnimi restavracijami. Prednjači hotel Panorama, ki ima dve Gault – Millau kuharski kapi in izvrstnega kuharja. Ponudba je precej široka in niti ne tako lokalno obarvana. Nas sta najbolj navdušila odličen biftek ter izbrana vinska karta, ki vsebuje okrog sto različnih etiket. Za restavracijo na 1.600 metrih nadmorske višine je to odlično!
Bogata po-sezona
Tudi pozimi Obertauern slovi kot mesto za zabavo. Določeni lokali obratujejo pozno v noč, vendar kakšnega pretiranega hrupa ni. Povsem drugače pa je marca in aprila, ko je topleje in na „smučanje“ hodi povsem drugačna struktura gostov.
Pravega smučanja je v tem obdobju bore malo – morda samo zgodaj zjutraj, saj sonce do poldneva že precej stali sneg, ki je potem le za tiste, ki ga obvladajo.
Drugi se zabavajo s smuki v snežne bazene, skoki v njih in na vse druge načine. To je tudi čas, ko ženske postanejo lovke. Množice žensk srednjih in zrelih let; v glavnem iz Nemčije, Nizozemske in Velike Britanije same pridejo na počitnice.
Ne glede na njihov družinski in zakonski status si tukaj veliko privoščijo. Moški – predvsem Avstrijci iz okoliških mest in vasi jim množično sledijo v ta drstitveni ples in sezono aktivno zelo podaljšajo. Zato so sedeži na žičnicah v zgodnjih urah v glavnem prazni …
Zanimivo je, da tukaj ni enega podjetja, ki bi upravljalo žičnice. To dela vsakdo na pašniku, prek katerega teče smučarska proga in žičnica. Zato ni čudno, da so vse proge skrbno urejene, lepo steptane in žičnice udobne. Tu imajo že vrsto let poseben sistem označevanja prog in žičnic, saj vsakdo s svojo karto, s katero se dotakne naprave pri vstopu na žičnico, centralnemu računalniku posreduje podatke, kolikokrat se je po tisti progi peljal.
Na koncu dneva (tedna, meseca ali sezone) pa se dohodek od prodaje smučarskih vozovnic temu primerno razdeli in vsakdo pač zasluži toliko, kolikor voženj so v tistem času na njegovi progi opravili smučarji. Z Alešem sva bila zelo pozitivno navdušena nad tem sistemom, zraven pa sva se pridušala, da kaj takšnega pri nas ne bi bilo mogoče.
Dodatki
Seveda se vse ne začne in konča s samim smučanjem. Zelo popularno je neke vrste sankanje, ki je križanec med sedečim smučanjem in sankanjem.
Glavni za ta šport je Hermann Koch. Nekdanji alpski smučar, sedaj pa gorski kolesar in maratonec, je prava korenina!
V svojem podjetju pozimi sicer nudi učenje in vodene izlete po smučiščih z našima voditeljicama Urško Curk in Ireno Ciglič, ki pri Kochu uživata in dolgčas jima ni nikoli. Drugače pa Koch tudi piše knjige in kolesari – pravkar je izšla njegova knjiga o 2.000 km dolgi vožnji po kavkaških divjinah Od Črnega morja do Kaspijskega jezera.
V hotelu Tauernherz sva srečala še dva slovenska smučarska učitelja, ki sta prišla na degustacijo destilatov, ki slovijo daleč naokrog.
Za ljubitelje pravega sankanja pa priporočajo skok do malce nižje ležeče vasice Gnadenalm, kjer se boste ob 20-minutni adrenalinski vožnji s sanmi sanjsko zabavali. Steza je dolga skoraj dva kilometra, sani so zavarovane in varne, prav tako tudi proga.
V primeru, da ga polomite, se boste znašli v mehki ograji, ki je kombinacija tiste, ki jih vidite na svetovnih smučarskih pokalih, slame in snega.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Aleš Fevžer