Odrgnine, praske, udarci, otekline in podplutbe so navzoče na vsaki nogometni tekmi. Huje je, če se lomijo kosti, izpahnejo sklepi, če pride do poškodb glave ali strganih mišic. Takih poškodb si v nogometu ne želi nihče. Grozljivi so posnetki, ko nogometaše z nosili odnesejo z igrišča. Včasih se nogometaši nikoli več ne vrnejo na igrišče. Za klub, državo, grb, dres je vselej treba dati vse od sebe. Nogometne tekme so najboljše, če na igrišču dajejo vsi vse od sebe. Tudi za ceno poškodbe.
Nogomet je najpopularnejši šport na svetu. Igra, gleda in spremlja ga največ ljudi na svetu. Kot tak je magnet za množice. Nogometaši pišejo navdihujoče zgodbe o predanosti, odrekanju, o športu. Poškodbe so sestavni del športa. Nasprotnika si na igrišču zreta iz oči v oči, gledalci na tribunah pričakujejo dober boj za vsako žogo, za vsak zadetek. Vse skupaj je del igre, ki privablja množice. Nogometni stadioni so arene, nogometaši gladiatorji. Pri nogometu je igra okvirjena s pravili, tekmo nadzirajo sodniki. V boju in znoju se zgodi marsikaj. Vse se dogaja hitro, tu so moč, hitrost in talent. Nogometna tekma ni prizorišče nasilja, se pa zgodi, da v tistih devetdesetih minutah in sodnikovem podaljšku pride do neljubih dogodkov. Nalašč ali ne.

Takole je Patrick Bartiston leta 1982 zapustil igrišče
Nogomet je šport, kjer zelo velikokrat pride do poškodb, ki so del tekme, del samega šova, kjer na koncu zmaga tisti, ki da zadetek več. Poškodbe so tista grozeča prikazen, ki lahko v trenutku spreobrne tekmo in kot najhujša posledica konča nogometaševo kariero. Na vsaki nogometni tekmi so navzoče poškodbe. V navalu boja na igrišču pogosto skupaj trčita dve nogometni telesi, ki na sebi nimata, poleg ščitnikov za goleni nobene resne zaščite. Veliko nevarnost nosijo nogometaši na nogah. Kopačke imajo na podplatih prave železne žeblje, ki lahko naredijo na telesu veliko škode. Pri 22 ljudeh na igrišču, ki se borijo za eno samo žogo, je veliko kontakta, prerivanja, suvanja, igre s komolci, koleni, prsti, glavo … v veliki želji doseči gol nogometaši pozabijo na svojo varnost. Najboljši pred seboj vidijo le žogo. Za vsako ceno jo želijo dobiti, ne glede na poškodbe. Najpogosteje gre pri nogometnih poškodbah za odrgnine, praske, udarce, otekline, podplutbe ali pretegnjene mišice in vezi.
Lahko pa se zgodi tudi kaj hujšega. Med nogometno tekmo je velikokrat z igrišča slišati krike groze ob bolečih kontaktih, ko se z veliko hitrostjo in močjo zabijeta skupaj dve glavi. Ali pa žeblji na kopački zarežejo v mehko mišico. Velikokrat so na nogometnem igrišču na udaru tudi sklepi. Ko je telo obrnjeno v eno smer, žoga gre v drugo, koleno ali gleženj pa v tretjo. Ko pri izjemnih bremenitvah na podlago, pri skokih, ki jih je v nogometu nešteto, gleženj ne zdrži pritiska. Ko mišica v šprintu za žogo preprosto poči. Energij v telesu je preveč, sile so prevelike in mišica enostavno podleže pritisku. Potrgane vezi v kolenu in gležnju, natrgane mišice so poškodbe, ki se jih bojijo vsi športniki in so v nogometu zelo pogoste.

David Busst in njegova poškodba
Prizori, ko se nogometaši med tekmo s trpečim izrazom na obrazu valjajo po tleh in se oklepajo poškodovanega uda, so pogosto tudi del igre. Mogoče včasih pomenijo trenutek za zavlačevanje in priložnost za kratek počitek. Pa vendarle je v vsakem primeru stik z drugim nogometašem ali njegovo kopačko zelo boleč. Najslabše je, ko pride na zelenico zdravniška služba. Ko se ustavi tekma in nogometaša odnesejo z igrišča. Od tam gre v dve smeri. Nogometaši se največkrat z nekaj obkladki in hladilnim sprejem vrnejo na igrišče. Vsa nedolžnost nogometa se konča, če so poškodbe prehude in nogometaša odpeljejo v bolnišnico.
Gledalci na tribunah tiste, ki kontakt izkoristijo predvsem zato, da ustavijo tekmo, hitro pospremijo z glasnimi žvižgi. Huje je, ko se začuti, da na igrišču nekaj ni prav. Da je poškodba prehuda in da se je zgodilo res nekaj grozljivega. Ker, včasih se sliši na tribune. Sliši, kako popusti vez, kako poči kost, kako se nekaj zlomi. Takrat za trenutek obstane cel nogomet. Prihiti zdravniška služba in takoj je jasno, da gre za resno poškodbo. V zgodovini nogometa je bilo kar nekaj trenutkov, ko je obnemel cel stadion. Ko se je gledalcem po hrbtu spustila zona, ko je srce začelo biti hitreje, ko so se dlani avtomatično ustavile pred usti, da bi zadušile krik groze.
Petr Čech je nogometaš, ki je svojo nogometno kariero končal letos. Največje uspehe in prepoznavnost je doživel pri Chelsea in bil nepogrešljiv v češki nogometni reprezentanci. Čech je znan po tem, da je večino svoje kariere stal v golu z nekakšno čelado na glavi. Razlog za čelado je bila grozljiva poškodba, ki jo je utrpel 14. oktobra 2006 na tekmi med Chelsea in Readingom. Čech je bil takrat star 24 let in postajal je dober vratar. Neustrašen. Tista tekma ne bi smela biti nič posebnega. Neštetokrat prej in tudi po tem je stekel iz vrat po žogo. Tudi takrat je. Za žogo se je pognal tudi igralec Readinga Stephen Hunt. Zmagala je žoga, nogometaša sta silovito trčila. Huntovo koleno je zadelo Čecha v glavo in vratar je obležal na tleh. Nekaj časa je bilo videti, da poškodba ni huda, a so Čecha kmalu odpeljali z igrišča. Šele med operacijo so ugotovili, da ima zlomljeno lobanjo. Napovedi so bile hude. Zdravnik mu je odsvetoval igranje nogometa, saj bi lahko ob še enem, veliko manjšem trku lahko izgubil življenje. Petr Čech se je leto po poškodbi vrnil z zaščitno čelado. Vrnil se je kljub grozečim napovednim, med dve aluminijasti vratnici, kjer se je še naprej metal za žogo, na glavo, na kopačke, v telesa drugih nogometašev. Od tiste nesreče naprej je nosil zaščitno čelado in z njo postal eden izmed najboljših nogometnih vratarjev na svetu. In imel pri vsem tudi veliko srečo. Pa še to – takoj, ko je prenehal z nogometno kariero, je odletel če Atlantik in v ligi NHL postal hokejski vratar – uspešno je skoraj pet let branil za Guilford Phoenix.

Neustrašni Petr Čech je po koncu nogometne kariere takoj podpisal pogodbo v NHL kot golman kluba Guildford Phoenix
Kako nevarni so direktni starti je izkusilo že veliko na nogometašev. V boju eden na enega, ko si skušajo zbiti žogo, se pogosto zgodi, da se žoga umakne in železni žeblji kopačk pokosijo vse pred njimi. Poljski nogometaš Marcin Wasilewski je leta 2009 na tak način skoraj izgubil nogo. Tekla je 26. minuta tekme med Anderlechtom in Standard Liègeem. Wasilewski je imel žogo in nanj je z vso hitrostjo, silo in močjo priletel Axel Witsel iz Standard Liègea. Wasilewskega je trk pokosil in ko je padal po tleh, je stadion obnemel. Noga, ki je še pred sekundo trdno stala na tleh, se je dobesedno zdrobila. Wasilewskega so takoj po tekmi operirali in ugotovili odprti, večkratni zlom noge. Witsel je bil zaradi grobega starta kaznovan z rdečim kartonom in s prepovedjo igranja nogometa na osmih tekmah. Čeprav so zdravniki zmajevali z glavo, se je Wasilewski po osmih mesecih vrnil na nogometne zelenice.
Podobno se je leta 2012 zgodilo Neilu Taylorju, igralcu Swansea Cityja. Med strelom na gol ga je blokiral igralec Sunderlanda in oba sta padla. Taylorjeva noga je ostala nekje zadaj, ko je on padal naprej. Stadion je obnemel. Počasni posnetki niso bili potrebni. Večkratni zlom noge je bil silovit in poškodba je Taylorja za šest mesecev oddaljila od nogometnih zelenic. Tudi za Šveda Henrika Larsona je bila podobna poškodba skoraj usodna. Nogometaš Celtica jo je skupil zadnjega oktobra leta 1999. Dvojni zlom leve noge ga je spravil na nosila in v operacijsko dvorano. Osem mesecev je trajala rehabilitacija in zdravniki so mu napovedali, da nikoli več ne bo igral nogometa. A se je vrnil. In to kako. Z 242 goli je postal najboljši strelec kluba. Podobno poškodbo so doživeli tudi Alan Smith iz Manchester Uniteda, ki je zaradi zloma noge in izpahnjenega zapestja moral izpustiti sedem nogometnih mesecev. Tudi on se je vrnil še močnejši.
Legendarni nogometaš Rome Francesco Totti, ki je pri rimskem prvoligašu preživel vso svojo kariero, se lahko pohvali z izjemno statistiko 250 golov na 615 tekmah in eno kovinsko ploščico v gležnju. Hudo poškodbo je staknil februarja 2006 na tekmi italijanskega državnega prvenstva, ko je Roma igrala proti Empoliju. V boju za žogo je nanj planil Richard Vanigli in mu zlomil nogo. Šok ob poškodbi je bil ogromen, saj je bila zaradi kompliciranega zloma ogrožena njegova kariera in tudi nastop na prihajajočem svetovnem prvenstvu. Zdravniki so mu med operacijo na gleženj vstavili kovinsko ploščico, ki naj bi mu jo odstranili, ko se mu zlom zaceli. Totti se je vrnil v rekordnem času, ploščico pa so mu pustili kar v gležnju, ker ga ni ovirala. Nekaj mesecev po poškodbi je zaigral tudi na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, kjer je skupaj s svojimi soigralci iz italijanske nogometne reprezentance dvignil pokal in osvojil naslov svetovnega prvaka.

Luc Nills – tik preden so ga zrušili
Zelo obžalovanja vredna je bila tudi poškodba Belgijca Luca Nilisa. Izjemno perspektiven je bil. Ko je igral za PSV, je bil najboljši strelec nizozemske prve lige. Poškodbo je staknil, ko se je z Nizozemskega preselil v Anglijo in igral za Aston Villo. Na tekmi proti Ipswich Townu jo je skupil pri trku z vratarjem nasprotnega moštva. Rezultat je bila zahtevna poškodba desne golenice. Po operaciji je prišlo do komplikacij, saj se je rana vnela in zdravniki so bili tik pred tem, da mu amputirajo nogo. Na srečo se to ni zgodilo in Nilis se je po poškodbi vrnil na nogometna igrišča. Na žalost ni nikoli več igral na tako vrhunski ravni kot pred poškodbo.
Zelo odmevnih zlomov nog med tekmami, ko so gledalci na tribunah obnemeli, je bilo še nekaj. Djibril Cisse, francoski nogometaš jo je skupil kar dvakrat v dveh letih. Eduardo Da Silva je doživel grozljiv zlom noge, ko je igral še pri Dinamu iz Zagreba. Na tekmi proti Birmingham Cityju leta 2008 si je poleg zloma noge izpahnil še gleženj. Na igrišče se je vrnil po letu rehabilitacije. Nemški nogometaš Ewald Lienen jo je skupil, ko so bile leta 1981 hlačke pri nogometaših krajše. Igralec nasprotnega moštva je v boju za žogo podrsal po Lienenovem stegnu in mu z žeblji na kopački strgal in odprl rano vzdolž celega stegna.
Dve poškodbi pa sta taki, ki sta se v zgodovino nogometa zapisali kot najgrozljivejši. Nihče si ne želi, da bi se komurkoli na igrišču zgodila poškodba, kot se je Patricku Battistonu. Francoski obrambni igralec jo je skupil med tekmo med Zahodno Nemčijo in Francijo na svetovnem prvenstvu leta 1982. Battiston je na igrišču med tekmo trčil ob nemškega vratarja Schumacherja. Ali pa je vratar trčil ob njega. Francoza je pokosilo na tla in takoj se je videlo, da so poškodbe hude. Battiston je obležal nezavesten na tleh. Poškodovana je imel vretenca in zbite zobe. Že med prevozom v bolnišnico je padel v komo in zdravniki so se dolgo časa borili za njegovo življenje. Kljub vsemu je ljubezen do nogometa zmagala. Samo pet mesecev po nesreči je znova oblekel nogometni dres.
Največkrat omenjena poškodba na igrišču med tekmo pa je poškodba Davida Bussta. Samo pet let je bil Busst nogometaš, ko se je v zgodovino nogometa zapisal ravno zaradi poškodbe. Obrambni igralec Coventryja jo je skupil leta 1996, na tekmi proti Manchester Unitedu. Rdeči vragi so izvajali kot in Busst se je znašel v kazenskem prostoru. Vratar je odbil žogo in vanj sta trčila dva nogometaša Manchester Uniteda. Desna noga Bussta se je dobesedno zdrobila. Tekma je bila prekinjena kar nekaj časa, saj so morali z igrišča previdno odnesti nogometaša in očistiti kri. Zdravniki so se dolgo borili za njegovo nogo. Busst je prestal kar 26 operacij in bil zaradi ene od številnih okužb skoraj ob nogo. Za razliko od drugih nogometnih kolegov se Busst zaradi te poškodbe nikoli več ni vrnil na igrišče. Kariero je tako končal pri 29 letih.
Poškodbe so sestavni del športa. Brez njih bi bilo sicer lepo, a so neizbežne. Predstava je vedno vrhunska le, če vsi na igrišču dajo vse od sebe. Če pa dajo vse od sebe, je meja med varnim in nevarnim največkrat zabrisana. Da bi le bilo čim manj poškodb med tekmami, saj skrb za nogometaša ob poškodbi zasenči marsikateri dober rezultat celotnega moštva. Ampak kljub vsemu – je treba še posebej pohvaliti zdravnike, ki so z vrhunskim znanjem in včasih mejnimi, skoraj eksperimentalnimi odločitvami te vrhunske športnike sestavili in večinoma spravili nazaj na igrišča!
Besedilo: Patrizia DeFranceschi – Korent