Casanova in golf v Grajskem parku. Dolce Vita na golfu.

Castello di Spessa je živopisen srednjeveški grad nedaleč od Gorice, ki je od nekdaj privlačil obiskovalce zaradi svoje lege med Jadranskim morjem in Goriškimi brdi.

Zgrajen je bil v trinajstem stoletju, njegov najimenitnejši stanovalec pa je bil Giacomo Casanova, ki je v njem živel leta 1773. Grajski park, ki se razprostira na petdesetih hektarjih, so pred štirinajstimi leti spremenili v zanimivo golfsko igrišče, ki vas ne bo pustilo ravnodušnega. Med igro se boste počutili kot graščak, po njej pa kot kralj, saj vas bodo gostitelji razvajali z odlično kulinariko in lastnimi vini v treh restavracijah in grajskem bistroju Casanova, kjer se boste lahko tako kot veliki osvajalec ženskih src temeljito pripravili na večerna srečanja s furlanskimi damami, ki ga niso nikoli razočarale niti pozabile. Na radožive trenutke spominja njegov kip sredi grajskega trga, ki bi – če bi lahko govoril – povedal marsikatero ljubezensko zgodbo.

Igrišče Castello di Spessa

Zgodovino igrišča mi je opisal Matija Pipan, zamejski Slovenec iz Števerjana, ki za igrišče skrbi vse od prvih dni gradnje leta 2004 in je najbolj zaslužen, da na njem uživajo tako člani kluba kot gostujoči igralci, ki v največjem številu prihajajo iz Slovenije in Avstrije. Igrišče je namreč odprto vse leto in je zaradi ugodnih vremenskih razmer predvsem v zimskem času odlična izbira za prijeten konec tedna, ki ga lahko združite z igranjem golfa in odlično kulinariko. Lepo razmerje med kakovostjo in ceno je splošno znano, zato je treba za igranje ob koncu tedna vnaprej rezervirati startni čas in imeti med igro malo potrpljenja, saj domači igralci razumejo golf kot dobro kosilo – dlje kot traja, boljše je.

Matija je svojo kariero vzdrževalca golfskih igrišč začel v rodnem Števerjanu, kjer je bilo pred dvajsetimi leti igrišče z devetimi luknjami, ki je teklo med hišami, za šolo in ob majhnem romantičnem hotelu med vinogradi po hribu navzgor in navzdol in je od igralca zahtevalo veliko kondicije in znanja. Za mojo takratno golfsko znanje precej pretežko, a sem si ga zapomnil po adrenalinu, ki me je oblival, ko sem z vrha hriba udarjal na zelenico para tri, ki je bila v dolini videti kot malo večji družinski bazen. Po študiju in izobraževanju v tujini je videl pravi izziv v novem igrišču, ki je zraslo v grajskem parku Castello di Spessa, ki je povsem drugačno, kot so moderna igrišča, saj so morali v grajskem parku, v katerem so že bile ceste, gostinski objekti in vinogradi, najti dovolj prostora za gradnjo osemnajstih lukenj. “Ravno zaradi tega nismo mogli zgraditi igrišča daljšega kot 5460 metrov za moške in 5015 metrov za ženske s parom 71, saj smo povsem na limitu in so udarjališča potegnjena najbolj nazaj, kot je možno,” se je razgovoril Matija, ki je bil letos zaradi svojih referenc in znanja izbran v ekipo vzdrževalcev na slovitem Ryderjevem pokalu v Parizu, kjer je ekipa Evrope suvereno premagala ZDA. O tem pravi: “Vzdušje tam je bilo neverjetno, in čeprav smo spali vsega tri do štiri ure na dan, smo delali z velikim veseljem. Vsako jutro ob zori tri ure in po končani tekmi še tri ure do mraka, in čeprav nas je bilo 180, dela ni nikoli zmanjkalo.” Med igranjem na zaključnem turnirju serije Wine&Dine sredi novembra so moji soigralci, ki imajo letno karto na igrišču, njegovo delo zelo pohvalili, saj je po vrnitvi z Ryderjevega pokala odlično preuredil udarjališča in poskrbel za hitre zelenice, na katerih sem užival in trpel hkrati, saj je bila potrebna velika natančnost, če nisem želel luknje zaključiti s tremi pati.

Že začetne luknje dajo igralcu jasno vedeti, kaj ga čaka. Prva luknja je težak par štiri, kjer morate biti z drajverjem zelo natančni, da zadenete ozko čistino obdano z visokimi drevesi, ozka zelenica pa tudi ne dopušča dolžinsko zgrešenega drugega udarca. Po dolgem paru pet je tretja luknja (302 metra, par 4) prva z velikim jezerom, ki ga morate obiti ali premagati ob udarcu proti zelenici, zato sta pravilna izbira palice in smer igranja zelo pomembni. Sledijo zame najlepše luknje na igrišču, saj se začne igranje med vinogradi, kar me močno spominja na slikovite luknje na Zlatem griču v Slovenskih Konjicah. Potrebna je velika natančnost, saj so meje igrišča označene z belimi količki, veliko pa je tudi rumenih in rdečih količkov, ki po novih pravilih, ki stopajo v veljavo 2019, označujejo območja s kaznijo (včasih so se imenovale vodne ovire). Igrišče je lepo urejeno in ponuja veličastne razglede proti vinogradom v Colliu (Brdih), Nanosu v daljavi in kraški planoti ob lepem sončnem vremenu, da boste pozabili na kak zgrešen udarec ali izgubljeno žogico med trtami. Ko se mimo klubske hiše med igranjem osme luknje vrnete nazaj do ceste, se začnejo ravninske luknje, ki pa prav tako terjajo veliko natančnosti. Vodna ovira ob levi strani desete luknje in veliko jezero pred zelenico enajste (386 metrov, par 4), ki je tretja najtežja na igrišču, vas pripeljejo na dvanajsto, najtežjo luknjo na igrišču (359 metrov, par 4). “Tam moraš zadeti gol,” mi je na turnirju razložil Darinko Ribolica, enolog kleti Goriška brda, ki – kadar ni v kleti – rad udarja žogice na svojem domačem igrišču. Zadeti gol pomeni, da morate z drajverjem zadeti žogo kot kak Tour igralec, če želite z drugim udarcem igrati proti zelenici, ki pa jo lahko dosežete samo z draw udarcem, saj je skrita za visokimi drevesi. Sledi pet lukenj na drugi strani potoka, ki deli posest na dva dela, in so bolj odprte, zato niso tako težavne kot one v parku. Tudi zaključni par tri je zahteven, zato se boste do zadnjega udarca borili za dober rezultat, za kar boste nagrajeni z odlično gastronomsko ponudbo v klubski hiši, v kateri domuje Hosteria del Castello ali pa čez cesto, kjer stoji prestižna restavracija La Tavernetta al Castello.

Golf&Wine Resort Castello di Spessa

Poleg golfa in gastronomije so gostom na voljo tudi sobe v gradu, v restavraciji La Tavernetta ali pa apartmaji v hiši Vigne med vinogradi na golfskem igrišču ali v hiši Casale in Collina, ki je oddaljena vsega dva kilometra v smeri proti Krminu (Cormons). Še posebej impresivno je grajsko poslopje, ki gostom ponuja 15 različnih sob, suit in panoramski apartma in globoko pod zemljo skriva prostorno klet, v kateri pridelujejo vina pod svojo blagovno znamko. Lastnica gradu in celotnega posestva je družina Pali, ki v njem tudi prebiva in se ukvarja z različnimi podjetniškimi dejavnostmi. Golf in turizem sta le ena izmed njih in Barbara Borraccia, ki je skrbi za turistični del, mi je zaupala, da bodo v prihodnjem letu začeli gradnjo wellness centra v bližini golfske hiše, ki bo obsegal zunanji in notranji bazen, savne, masaže in fitnes. Grajska soba, v kateri sem prebival, me je nehote spomnila na čase Casanove in za razliko od številnih italijanskih hotelov, kjer postelje škripljejo ob vsakem premiku, je kvaliteta ležišča tukaj tako dobra, da se vam splača po končanem igranju preizkusiti še kak drug položaj kot klasično patanje v luknjo. Naslednje jutro boste nasmejani tudi pri zajtrku, saj vam v grajski kuhinji strežnik pripravi jajca na starem štedilniku pred vašimi očmi. Zaradi velikosti prostora boste skupaj z drugimi gosti kot velika družina na obisku pri graščaku, kar je posebna izkušnja.

La Tavernetta al Castello

Svojega prvega obiska v tej restavraciji pred desetimi leti sem se spomnil takoj, ko sem stopil skozi vrata in zagledal znani obraz. Maurizio Dall’Osto je maitre, ki v restavraciji dela že osemnajst let in je vse življenje posvetil gostinstvu. Za svoje bogato znanje je leta 2016 prejel tudi nagrado italijanskih stanovskih kolegov kot najboljši v Furlaniji. Le dve leti manj od Maurizia poveljuje ekipi v kuhinji chef Antonio Venica, ki pa ni v sorodu z vinarno, ki nosi enako ime. V šestnajstih letih sta postala uigran tandem, ki s svojima ekipama zadovoljita še tako zahtevne goste. Vinska karta je bogata in vključuje vse najboljše lokalne italijanske vinarje (Venica, Jermann, Gravner, Radikon, Podveršič), naše iz Brd (Marjan Simčič, Klinec, Movia) in Prelac, Coronica, Giorgio Clai iz hrvaške Istre. Največ je seveda belih sort (Friulano, kot največkrat poimenujejo tokaj, sivi pinot, rebula, chardonnay, vitovska, malvazija in zvrsti). Bogata je tudi ponudba šampanjcev (Pol Roger, Ruinart, Louis Roederer, Billecart-Salmon), penečih se vin (največ iz Franciacorte in Trentina) in žganih pijač. Jedilnik vsebuje vse tipične furlanske jedi, zanimiva pa je tudi posebna ponudba. Za ceno 68 evrov na osebo je na voljo pethodni meni poimenovan Od morja do gričev, v katerem ob dnevno sveži ribi iz Jadrana ponujajo tudi mesne dobrote. Bolj zapeljiv pa je meni Casanova, ki za ceno 47 evrov na osebo poskrbi, da gre ljubezen skozi želodec in pripravi vašo damo na dvorjenje in vse, kar gre zraven. Na žalost sem bil za mizo sam, zato sem za večerjo iz tega menija pokusil samo predjed – peccorino s tartufom, bučo, topinamburjem in kostanjem v balzamičnem kisu. Na menuju sledi rižota z rožmarinom, pečenim čedarjem in tequillo, za glavno jed pa meso mladega pujska z gobami in kostanjem. Za “dolce” pa mi je Antonio pripravil njegovo verzijo katalonske kreme z žafranom, ki jo ponuja sedaj kot božično sladico in oba krožnika sta tudi na fotografijah.

Božični turnir

Na igrišču skozi vse leto potekajo različni turnirji, ki zahtevajo še posebej skrbno pripravljene fairwayje in zelenice, zato Matija Pipan s svojo ekipo začne delati že pred zoro, da je vse pripravljeno po njegovih standardih. Ob vsem novem znanju, ki ga je dobil na letošnjem Ryder pokalu, sem prepričan, da bo igrišče prihodnjo sezono še boljše. Še posebej, če ga bodo lastniki razveselili s kakšnim dodatnim vzdrževalcem, ki bi razbremenil njegovo pridno ekipo na kosilnicah. Zato se že veselim nove serije turnirjev Wine&Dine, ki se bodo začeli marca in končali novembra, saj organizator Mitja Klančišar kot dobrojedec dobro ve, da igralci in igralke golfa poleg odličnega igrišča cenijo tudi dobro gastronomsko ponudbo. Tudi na Božičnem turnirju v letošnjem decembru smo preživeli prijeten dan, ki se je zavlekel pozno v večer in za simbolično startnino in igralnino petintrideset evrov razumeli, da družina Pali kljub vsakoletnim investicijam v igrišče tako še dodatno nagradi svoje zveste člane in njihove goste.

Besedilo in fotografije: Aleš Fevžer