Sedim ob bazenu na ležalniku s pogledom na njegov neskončni rob, ki se preliva v brezmejno morje slabih sto metrov do morske gladine.
Pravzaprav čakam, da me hotelski kombi odpelje na letališče v Neaplju, od koder me bo potem letalo poneslo v Treviso, kjer me čaka avto, da se odpeljem domov. Drugi novinarji so šli na oglede limonovih nasadov v bližini, jaz pa sem tako len, da bo edino delo, ki ga bom naredil v naslednjih dveh urah, tale članek, saj imam zvesti računalnik s seboj.
Pa ne vem, ali mi bo uspelo. Nirvana je ekskluzivna, hrupa ni in vsake toliko časa tišino prekine galebov krik. Ladjice, ki pljujejo na Capri, so zaradi višine pogleda videti kot igračke, zvok motorjev pa do hotela niti ne seže. Že pri pisanju tega uvoda sem dvakrat zakinkal.
Hotel & Spa Monastero Santa Rosa
Ekskluzivni hotel, narejen na skeletu samostana, za katerega so temeljne kamne položili davnega leta 1601, je res nekaj posebnega.
Veličastna zgradba, ki gnezdi na vrhu več kot 100 metrov globokega skalnega roba, dominira nad zalivom, kjer je glavno mesto legendarni Amalfi. Konec koncev se ta obala imenuje „amalfska“ in spada med najbolj prestižne italijanske turistične zaklade.
Strme stene, čisto morje in mesteca, katerih hiše so stlačene kot kocke, dajejo tej obali poseben čar. Na koncu polotoka, ki na severu krije Neapelj z Vezuvom vred, leži še en zaklad – otok z imenom Capri.
Monastero Santa Rosa ponoči
Morda bi lokacijsko ta hotel še bolj natančno opredelil z lego med dvema večjima mestoma amalfske obale – med Amalfijem in Poistanom, med mestoma, kjer je doma legendarni limoncello, alkoholna osvežilna pijača, ki temelji na soku svetovno znanih tamkajšnjih limon, ki so najboljše na svetu.
Ja, Kampanja je brez dvoma prva italijanska kmetijska dežela in konec koncev tudi njeno ime pomeni prav to – dežela.
Vedeti moramo, da zaradi tisočletij delovanja Vezuva in zlivanja njegovih izbljuvkov na zemljo to območje navdušuje z okusi.
Hotel & Spa Monastero Santa Rosa
No, ampak več o tem lahko preberete v naslovni temi te revije.
Sprejem in nastanitev – 5
Ker so cestice v goratem delu Kampanja (kar amalfijska obala nedvomno je) ozke in ovinkaste, je za neukega šoferja vožnja v ta del lahko precej neugodna. Ampak ker gre za enega izmed najbolj prestižnih hotelov naših zahodnih sosedov, vas bodo njihovi izurjeni šoferji zlahka pobrali kje v Neaplju ali na letališču in vas pripeljali do vhodnih vrat.
In če dobro pogledam – je to tudi edini način, saj zaradi strmin pod in nad hotelom prostora za parkirišče sploh ni. Teoretično bi ga lahko uredili v sklopu hotela, toda italijanski varstveniki okolja in zgodovine tega niso dovolili.
Osebje vam bo hitro odneslo prtljago v notranjost, kjer vas bodo v recepciji ekspresno sprejeli in vam ponudili osvežilno pijačo v obliki nežne limonade iz že prej opevanih limon. Popili jo boste na ličnem balkončku tik nad morjem, kjer se boste naužili filmskih razgledov.
Nato vas bodo odpeljali v vašo sobo, ob tem pa vam bodo na hitro povedali zgodovino tega samostana. Vedeti moramo, da je bil to samostan za nune in več kot dvajset jih nikoli ni bivalo v njem. In zato v njem ni več kot dvajset sob, ki pa so različnih velikosti – od 26 do 130 kvadratnih metrov.
Sobe oz. apartmaji so edinstveni. Prav vse so tako kot hotel sam opremljeni večinoma s starim pohištvom, veliko pa ga je novejšega datuma, vendar se oblikovno in stilsko lepo vklaplja v zgodbo. Wi-fi in priklop nanj je preprost in dela brez težav, morda pa je zaradi debelih samostanskih sten neugodno le to – da v določenih delih hotela telefonski signal odnese.
Podobno je s televizijo, kjer je programov malo morje, ampak zaradi sproščanja in meditacijskih »obveznosti« televizije, razen prvi dan, ko sem te stvari podrobno pregledal, niti nisem vklopil.
Kulinarika in vino – 5
In ko človek izve, da v hotelu deluje restavracija, ki je ovenčana z eno Michelinovo zvezdico, se res počuti kraljevsko. Res je, da na tem območju domujeta še dve michelinki – znamenti Don Alfonso družine Iaccarino in Torre del Saracino znanega chefa Gennara Esposita.
Toda hotelska restavracija je pod taktirko chefa nemških korenin Christiana Boba zrasla do michelinskih višin. Ne glede na to, da možakar ni domačin, je pa poročen z domačinko in je preko nje spoznal in posvojil lokalno kuhinjo, dodatek pa je bil študij starih samostanskih receptov, prilagojenim današnjemu času.
Prava poslastica je »Sfogliatella Santarosa«, nežna in krhka sladica, ki so jo nune prvič začele delati v 18. stoletju, vsak dan pa jo postrežejo tudi za zajtrk. Gre za polnjeno krhko hrustljavo testo z mlečno kremo, v kateri so sadje, sušeno sadje, nekaj mandljev in na vrhu kraljuje vložena češnja.
Bob je to sladico tako lepo poustvaril, da so bili Michelinovi ocenjevalci vsi iz sebe. Veliko jedi temelji na testeninah, ki so tukaj tudi drugačne – carbonara temelji na ovčjem siru in črnem popru, rižote pa se spreminajo iz tedna v teden; pač odvisno od svežih in zrelih sezonskih pridelkov.
Vinska karta zajema ves svet in kar je najbolj zanimivo – cene niso pretirane. Kozarec letniškega šampanjca Perrier-Jouet stane 22 evrov, kar je za luksuzni petzvezdični hotel zmerno.
Wellness in spa – 5
Kot vse drugo, je tudi tukaj vse na mestu. Sicer (samo) dve savni – finska in turška, vendar sta dovolj veliki in udobni za več ljudi. Notri je tudi majhen bazen s temperaturo vode 37 ºC, v kateri pa tako ali tako ne morete ostati dolgo. Glavna tema so masažni tretmaji, ki jih nudijo veliko in so precizno dodelani. Jasno, da uporabnik med tem sproščeno zaspi, ni treba posebej poudarjati.
Veliki zunanji bazen je ogrevan na 26 ºC, da v njem uživate devet mesecev (od aprila do decembra). Barva vode v bazenu zares impresionira, saj je enake barve kot morje sto metrov pod njim. Arhitekti so v barvo za premaz zamešali kristale, ki se nevpadljivo svetijo in na ta način tudi poudarjajo barvo morja v ozadju. Zato je ta »neskončnost roba« tukaj zelo izrazita.
Seveda imajo tudi fitnes, ki pa ni v kakšni notranji telovadnici, ampak je zunaj, v nekakšni lopi, ki udeležencem nudi streho v primeru dežja. Vedeti moramo, da je amalfska obala precej prepišno območje in da na odprtih pozicijah venomer pihlja. Zato rekreativci ne potrebujejo klimatskih naprav, saj je osvežilni veter čisto naraven.
Spa Monastero Santa Rosa
Ostalo – 5
Zajtrki so za moje mnenje komplicirani, saj je treba vse naročiti pri zelo prijaznem osebju. Ampak – pravijo, da je takšen način v hotelih tega razreda standard. No, pri nas takšnega načina nisem videl še nikjer, je pa tudi vprašanje, koliko naših »petzvezdičnih« bi imelo pet zvezdic po tujih kriterijih. Večino zelenjave, sadja, zelišč in začimb pridelujejo na njihovih terasah, ki so originalni ostanek tistega, kar so pred stoletji obdelovale nune – vsaka svojo teraso. Posebno poglavje je limonov vrt, o katerem so mi pred minuto govorili moji kolegi, ki so si ga šli ogledat.
Lastnica hotela je ameriška milijonarka Bianca Sharma, ki se je enajst let vztrajno in potrpežljivo borila z italijansko birokracijo, da je ustvarila svoje sanje.
Cene so visoke, a za bogate Američane, ki jih je tukaj največ, ravno pravšnje. Noč za dvoposteljni apartma z zajtrkom stane od 600 do 2.100 evrov, pač odvisno od velikosti sobe in sezone.
SKUPNA OCENA – 5+
Več o hotelu: http://monasterosantarosa.com/
Besedilo in fotografije: Peter Jazbec
Dodatne fotografije: arhiv hotela
