Ko sem pred več kot dvajsetimi leti bolj resno začel vtikati nos v kozarce in vina razprostirati po svojih brbončicah, je to bilo kot potovanje v neznano. Le da so namesto skrivnostnih bitij in dežel okrog ušes z velikim strahospoštovanjem donela imena, kot so Chateau Margaux, Chateau Lafitte, Haut Brion, Chateau Latour, in Mouton Rothschild.. Sama velika imena s prestižnimi cenami. Najboljše iz Bordeauxa, najboljše iz sveta in seveda – najdražje. Poznavalci, sommelierji in podobni so kar šepetaje govorili o tem, kaj je kdo kdaj popil. Velikih pet prvoligašev (glej prej naštete) po klasifikaciji iz leta 1855 se mi je počasi predstavilo. Z večjim, a včasih tudi manjšim uspehom. Le Pétrusa nisem mogel dobiti. Denar je tukaj zelo pomemben dejavnik, saj so cene tako hudičevo navite, da kar boli. No, kakšen manj razvpit letnik je malo cenejši – okrog 1200 evrov za steklenico … Po drugi strani pa letnik 1961 stane več kot 5000 evrov. Ali pa letnik 1982, ki stane 7300 evrov. Ena steklenica, seveda. To je več kot katerakoli steklenica prvih velikih petih.
»Tojfli francoski,« se ob teh cenah priduša moj štajerski prijatelj »Pa kaj mislijo,da jim namesto grozdja na trtah zlato raste?« Ponavadi stoično dogovorim: »To je pač dvesto let dobrega marketinga, izvrstnega terroirja, znanja vinogradništva in preciznosti.«
In kar je najpomembnejše – Pétrus niti ni prvoligaš, fist growth, kot bi rekli Angleži.
To je tista zgoraj opisana peterica, ki domuje na levem bregu reke Gironde, ki teče skozi Bordeaux. Petrus je z desnega brega, po krivici podcenjenega. Iz Pomerola, kjer že od nekdaj pridobivajo čistokrvne merlote. In kakšna je sortna sestava tega butičneža? Jah, merlot, kaj pa drugega.
A nekega dne sem ob telefonskem klicu skoraj otrpnil. Moj kolega, znani slovenski kuhar, me je povabil na pokušnjo Pétrusa. Letnik 2000. Parker mu je dal čistih 100 točk! Hitro sem pogledal v Decanterjev vinski borzni indeks in bi me skoraj kap – 7.177 evrov za steklenico! »In kdo bo še zraven?« sem bojazljivo vprašal. Ko je naštel imena, sem vedel, da bo tam cvet slovenskega vinoznanstva, ki pa se vsi poznamo. »Fino bo,« sem si mislil.
Že vzlet je bil veličasten – redka, posebna in zares izvrstna vina. Navzlic magičnim trenutkom, ki so nam jih priredili njihovi požirki, smo kukali proti steklenici z risbo razkošnega brkača na etiketi. »Vino je v karafi (prezračevalni posodi) že od sinoči,« je povedal naš gostitelj. »Prav,« smo mu pritrdili v mislih, saj veliko vino nujno potrebuje takšno predpripravo. In dobili vsak svoj kozarec. Letniku (2000) barva ni niti najmanj nakazovala starosti. Izdajalskih rjavkastih odtenkov na robu kozarca skoraj ni bilo. Zaprl sem oči, da bi se čim bolj zbrano potopil v vonjave. Vdihnil sem enkrat, vdihnil drugič … Nekaj me je zmotilo. Ni čisto, sem pomislil. Kje je sadnost in bogatija merlota? Kje so kvartarne arome, ki bi jih človek ob tako starem vinu že pričakoval? In potem mi je v glavi zazvonil alarm.
Saj ni res! A je to mogoče? Zamašek? A je mogoče, da ima to vino pokvarjen zamašek? Povoham dvakrat, trikrat … Ja, prav ogaben zamašek! Jasno, to se lahko primeri vsem, saj so bakterije v pluti nevidne in človek jih lahko dobi v zamašku vsakega vina. Tudi v najboljšem.
In gledam kolege. Vsi, razen Matjaža, ki sedi nasproti, so polni vzdihov in oh-ov. Midva pa se gledava kot dve teleti. Z istimi besedami v oblačkih nad glavo: »Kdaj bodo pogruntali, da je zamašek?« Pa kar niso. Pokašljam in začnem: »Khm, fantje, ali ni to zamašek?« »Ne, ne, ne,« v različnih tonih prihaja do mojih ušes. Čez čas pa tista znana: »Matr …«
Leto dni pozneje: pokušnja pri Ludviku Glavini, očetu vin Santomas, v Šmartnem nad Koprom. Njegov francoski enolog Claude Gros je prinesel nekaj velikih vin v slepo pokušnjo. Te imam še posebno rad. Ne veš, kaj piješ, in nisi obremenjen z etiketo in imenom. In potem razvrščamo. Na prvo mesto postavim Santomasov Certeze 2014, na drugo Claudovega Chateau de la Negly 2015. Na tretje pa – Pétrusa. Ludvik ga je pred leti za več kot 2000 dolarjev kupil v New Yorku. Tudi on malce benti: »Pa si nisem mislil …« Ga poskusim še enkrat – ja, dober, naddober merlot, vendar nihče od sodelujočih ni padel na hrbet.
Pétrus je samo Pétrus, ni chateau. Imajo 11,4 hektara vinogradov in na leto pridelajo okrog 40.000 steklenic vina, ki ga želi v svojih kleteh imeti vsak za vina navdušen milijonar.
Ko pa človek sliši podatek, da samo sommelierji v Las Vegasu prodajo 40.000 steklenic Petrusa v enem letu, se oblaki razpodijo. Vsi smo že slišali več stvari o vinskih ponaredkih. Ampak to je že druga tema. Morda ga bom še kdaj utegnil poskusiti, vendar za tem ne vzdihujem več.
Besedilo: Tomaž Sršen
