Ko sem pred skoraj desetletjem začel pisati za tole revijo, ki jo držite v rokah, sem sicer vedel, kaj Dolce Vita pomeni in kje je Tomaž dobil idejo za ime, filma samega, ki je inspiriral množico gostiln, lokalov, revij, časopisov, slaščičarn in pekarn, pa še nisem videl. Sem pač premlad, da bi mojstrovino, ki te dni praznuje šestdeset let, videl kot del mojega odraščanja. Ampak veselje ob množici televizijske ponudbe na stotih in več TV kanalih mi je pred nos pripeljalo ta film in z veseljem sem si ga ogledal. In? Ali me je navdušil? Niti ne. Ali me je impresioniral. Da. Ali je pustil v moji zavesti kakšno sled. Da. Se pravi – dober film iz obdobja, ko sem bil še v onstranstvu, ampak s supergami za šprint na Zemljo že na nogah.
Sladko življenje oziroma La Dolce Vita je življenjski motiv množice ljudi, ki so sebe in druge prepričali, da je njihov glavni življenjski moto – uživanje; imeti se fajn. To je skozi zgodovino počelo nešteto ljudi in v iskanju popolnega užitka jih je veliko izgubilo glave. Ne samo, da so jih dejansko njihovi nasprotniki (v glavnem nevoščljivci) res fizično pogubili, veliko jih je umrlo zaradi preobilice hrane, alkohola in spolnosti.
Plakat za film
Kako je film nastajal
Ko je režiser Federico Fellini s scenaristom Tuliem Pinellijem začel ustvarjati scenarij tega filma leta 1950, je Pinelli storil samomor, še prej pa ubil dva svoja otroka. Tega ni storil zaradi zgodbe same, pač pa zaradi svoje psihične nestabilnosti. Režiserja je ta dogodek tako pretresel, da je idejo in zametke scenarija za deset let pospravil v predal. Medtem je Federico Fellini postal eden izmed najbolj znanih povojnih italijanskih režiserjev, saj je med drugim z mojstroma, kot sta Pier-Paolo Passolini in Bernardo Bertolucci ustanovil nov filmski val – novi realizem, kar je bilo v tistem času nekaj drugačnega in novega.
Čeprav je bilo veliko filmov takšnih, da si je moral gledalec konce razlagati po svoje, je bilo to izredno popularno, saj so ljudje na ta način tudi »aktivno« sodelovali v poteku zgodbe. Tako je bilo v vrsti teh filmov današnjemu gledalcu tudi precej nerazumljivega dogajanja, ki se je inspiriralo iz določenih filozofskih pogledov. No, danes takšnih filmov sploh ne bi snemali, če pa bi jih, bi vsi po vrsti pridelali izgubo.
Fellini je že leta 1946 posnel film z naslovom Rim, odprto mesto, ki je bil v vsej Evropi velik hit, deset let pozneje pa je sledila La Strada (Cesta), ki je mojstru prinesla oskarja za najboljši tujejezični film, zmagal pa je tudi v kategoriji za najboljši scenarij. Fellini je postal zvezda svetovnega formata in veliko hollywoodskih zvezdnikov je želelo delati z njim.
Ko je po uspehu Ceste Fellini na plano potegnil nedokončani scenarij za film La Dolce Vita, ki ga je začel pisati s pokojnim Pinellijem, je imel jasno sliko zgodbe.
Kratka zgodba
Glavni junak naj bi bil novinar rumenega časopisa Marcello Rubini, ki hodi od zabave do zabave in od orgije do orgije. Film se koncentrira na teden njegovih dni po zabavah. Zraven sledi tračem, ki jih uspešno objavlja v časopisu, za katerega piše. Nekateri ga sovražijo, nekateri pa ljubijo in hočejo, da je na vseh dogodkih. Prelomni trenutek naj bi doživel od obisku ameriške sexy zvezde v Rimu, ki naj bi njegovo »dolgočasno življenje« malce poživila, potem pa se spet izgubi v brezciljnem tavanju po dekadentnem življenju visokih rimskih krogov. Najbolj pomembno pa je dejstvo, da so se vsi novinarji in glavni akterji vsak popoldan dobivali v barčku Dolce Vita na rimski ulici Via Veneto.
Anita Ekberg v Fontani di Trevi
Kot gentleman je Marcello spremil Anito v znan rimski vodnjak
Marcello Mastroianni
Producent filma naj bi bil najprej vplivni Dino de Laurentis, ki pa je za glavnega igralca hotel Američana Paula Newmana. Fellini se s tem ni strinjal in je navijal za svoj izbor – za Italijana Marcella Mastroiannija. Med njima je prišlo do spora in s pomočjo močne italijanske producentske hiše je Fellini izplačal de Laurentisa, ki je šel v Hollywood in tam postal eden izmed najbolj vplivnih producentov, Mastroianni pa najbolj popularen in pomemben evropski (italijanski) igralec.
Anita
Verjetno si nista ne režiser sam niti švedska igralka Anita Ekberg (Sylvia) predstavljala, da bo prizor v svetovno znanem rimskem vodnjaku Fontana di Trevi obšel ves svet. V zgodbi filma Marcello in ameriška zvezdnica pohajkujeta po mestu in hodita od zabave do zabave. Ko se rahlo omotična sprehajata mimo tega vodnjaka, prsata Švedinja oblečena skoči vanj in se otroško – erotično šprica z vodo, Marcello pa jo presenečen opazuje.
Anita Ekberg je bila do leta 1960 na Švedskem dokaj znana igralka, da bi se proslavila v kakšnih večjih vlogah, pa ni bilo govora. Po »kopanju« v Fontani di Trevi pa je postala svetovno znani seks simbol nekega vrhunskega perverznega užitka na dosegu roke, saj jo je Mastroianni s cigareto v ustih precej neprizadeto opazoval.
Fellini
Film je bil posnet v črno-beli tehniki, kar je bilo takrat povsem vsakdanje, uspeh – predvsem finančni – pa je pljusknil po vsem svetu in producentom prinesel težke milijone. Aniti Ekberg je kopanje na široko odprlo vrata v show bussines in je snemala še skoraj dvajset let, Fellini pa je postal eden izmed najbolj cenjenih svetovnih režiserjev. Za film Amarcord iz leta 1974 je dobil kar dva oskarja (za najboljši film in najboljši scenarij), leta 1992 (leto dni pred smrtjo) pa je dobil še oskarja za življenjsko delo.
Marcello Mastroianni je postal najbolj popularen italijanski filmski igralec, saj je upodabljal razne like v kar 148 filmih!
Ena od zabav
Ampak – ko boste v Rimu, lahko bar z imenom Dolce Vita še vedno obiščete. Je sicer v lasti skupine Harry’s Bar, vendar se od časov snemanja filma ni kaj dosti spremenil; le notranjost je malce bolj elegantna in sodobna.
Besedilo: Janez Jež
