Ob tem vinu, oz. tej steklenici je prav posebna zgodba. Gre za 140 steklenic chardonnaya, ki so praktično vse romale na Japonsko.
Zgolj nekaj jih hranijo v kleti Mlečnik, številka 87 pa se je znašla v moji arhivi.
In danes sem jo odprl ter nalil v kozarec. Zgodba gre nekako takole…
Vina Ana letnika 2018 ni bilo dovolj, da bi z njim napolnili 2000 litrski lesen sod. Valter in Klemen sta tako nekaj časa premišljevala, kaj narediti…
Vino enostavno mora zoreti v sodu, nikakor v inoksu, in sod mora zaradi oksidacije seveda biti poln.
Nato je pa Valterju kliknilo.
Če je lahko vino v steklenici, je lahko tudi steklenica v vinu. 140 steklenic chardonnaya letnika 2014 so temeljito očistili in z njimi napolnili – dopolnili 2000 litrski sod, kjer je nato zorela tudi Ana letnika 2018, da je ta sod tako postal poln.
140 steklenic chardonnaya 2014 in vino Ana 2018 so tako družno zoreli v istem sodu od 6.12.2018 do 19.9.2019.
Povsem nora, odbita zgodba, kjer pa je zgodba dosegla praktičen namen. Tu ni šlo za zgodbico za medije in pozerje, kakor je moderno v današnjem času, ko prenekateri vinarji zorijo predvsem svoje penine v rekah, morju…
Zato sem verjetno prvi, ki je to zgodbo obelodanil v Sloveniji, ker se pri Mlečnikovih ne gredo zgodbic, ampak celotno svoje delo temeljijo na pristnih in iskrenih zgodbah.
Ker so na slovenski vinski sceni v zadnjih letih prevladale predvsem zgodbice, ki jih pograbijo vinski snobi in pravljičarji, s to zgodbo Mlečnik enostavno ni želel priti v slovenske medije in na sceno, ampak je steklenice in zgodbo rajši izvozil na Japonsko, kjer še vedno znajo ceniti in spoštovati tovrstne stvari.
Na tem mestu se lahko zgolj zahvalim za tako posebno steklenico in razkritje zgodbe okoli nje.
Ta chardonnay je nekje med globoko zlato rumeno barvo in barvo jantarja.
Vonjamo zrelo rumeno sadje, medenjake, balzamične in dimne, pa mineralne note, ki že asociirajo na rizling.
V ustih harmonično, zaokroženo, s prečudovito oljnato teksturo. Vino v ustni votlini občutimo kot olje, ki dobesedno lebdi in ustvari na dlesnih nekakšen film. Srednjega telesa, z ravno pravšnjim taninskim oprijemom in trpkostjo.
Kljub mokremu letniku, kisline ne delujejo preveč visoke, vsekakor so pa zrele in lepo zaokrožijo celotno strukturo napitka.
Zopet se iz nosu ponovi izjemna mineralnost. Pookus je precizen, fin in zelo, zelo dolg.
Ta chardonnay bega, trese, ne da se kar tako uloviti in razgaliti.
Čeprav je pridelan za čisto desetko, pa je na drugi strani zelo drugačen in zahteven, ne tipičen predstavnik sorte. Kot bi vstopil v 400 let staro hišo, v njej našel skrinjo, v katerem se je skrivala ta steklenica.
Skratka, brezčasno vino, ki nezavedno potuje skozi prostor in čas, ta trenutek pa se je nekako znašlo v mojem kozarcu.
Nikakor ga ne bi mogel popredalčkati in samozavestno trditi, da sem ga povsem osvojil. Niti ni bil za to pridelan. Je kot nalašč za današnji dan, da mu namenimo ves svoj čas in znanje ter mu poskušamo čim bolj prisluhniti, kaj nam ima za povedati.
Vem, da se bova pogovarjala dolgo v noč…
Na zelo zbanalizirani slovenski vinski sceni, kjer je vsaj po mojem mnenju marsikaj ušlo izpod nadzora in vajeti, še obstajajo pristni ljudje, vinarji v pravem pomenu besede.
Valter Mlečnik, kot nekakšen vipavski samuraj še premore iskrenost, poštenje in kodeks časti.
Ni se prodal, še vedno misli s svojo glavo in pove stvari tako, kot je potrebno.
Medtem, ko se veliko ostalih vinarjev obrača, kakor piha veter, Valter strumno in pokončno stoji med svojimi trtami in vipavski burji nastavlja svoj obraz, saj zelo dobro ve, da ga bo to naredilo še bolj močnega in klenega.
Valter živi svojo zgodbo celo svoje življenje.
S poudarkom na živi. Takšen, kot je v svoji kleti in med svojimi trtami, je tudi v privatnem življenju. Medtem, ko veliko drugih »vinarjev« danes premakne že najmanjša sapica vinske mode in trendov.
Tako bi danes ti »vinarji« pridelovali mirno vino, zraven bi napolnili še kakšno steklenico penine, ker je pač in, jutri bi bili ekologi in filali zvarke ala pet nat in za povrhu še kakšno t.i. oranžno vino…
Ti »vinarji« se ne zavedajo, da je edina prava moda in trend, ki je kdaj obstajal in bo obstajal, zgolj pošteno in brezhibno pridelano vino. Pika.
In ta chardonnay je zelo pošteno in zelo vrhunsko pridelano vino.
Hvala, Valter in Klemen. Keep on rocking!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
