S predsednikom Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenkom Mijatovićem sem se pogovarjala o nogometu.
Pripravljena na strog, profesionalen odnos do vsega, kar se dogaja na nogometnih zelenicah, me je presenetila ravno tista srčnost, ki je funkcionarjem po navadi nikoli ne pripisujemo.
Radenko Mijatović razume nogomet, saj je bil nogometaš, sodnik in funkcionar.
Danes je prvi človek slovenskega nogometa. Capo, načelnik, komandir, šef ali bolj uradno, predsednik naše krovne nogometne zveze. Če bi morala z enim samim stavkom opisati človeka, ki ima za seboj tudi zelo bogato in uspešno poslovno pot, bi rekla samo, da ima rad nogomet.
Nogomet je zanimiv zaradi vseh tistih neverjetnih zgodb, ki se dogajajo na igrišču in tribunah. Tistih zgodb, ki zaznamujejo trenutke tekem, kjer so v dogajanje vpleteni igralci, gledalci, funkcionarji in vsi, ki se z nogometom ukvarjajo.
Vse niti nogometnega dogajanja od zadaj vlečejo stroga pravila, načrti, vizije in strategije, ki se pripravljajo za vrati zveze. NZS kot institucija neposredno vpliva na tisto, kar se dogaja na igrišču. Vedno sem si predstavljala, da tam sedijo ljudje, ki nogomet gledajo samo s strogo strokovno tehničnega vidika in da čustva udarijo v tesno zaprta vhodna vrata zveze. Zato je NZS v meni vedno zbujala neko strahospoštovanje. Funkcionarji so bili vedno »tisti z VIP-a«. Oblečeni v brezhibno krojene obleke sedijo na najmehkejših sedežih stadionov in ob eksplozijah tekme, ob golih in zmagah samo brezčutno pokimajo. Tako sem jih videla in dojela. Vedno sem si predstavljala, da v prostorih NZS ni prostora za čustva. Zato sem bila sprva nekoliko presenečena, ko sem slišala besede Radenka Mijatovića, ki mi je sedel nasproti in o nogometu govoril preprosto in s čustvi. Strogost, podatki, tabele in vsa siva statistika so po nekaj uvodnih besedah odleteli v nebo. Pred menoj je sedel predsednik naše krovne nogometne organizacije, ki … obožuje nogomet. Videlo se je. V načinu pripovedovanja, v potezah na obrazu, v mehkobi glasu, v iskrah v očeh. Pri vsakem odgovoru je znal odklopiti sivo dolgočasje nogometnih dejstev in v odgovore vnesti tisti kanček igrivega navdušenja, ki žene nogometne gledalce, navijače, ljubitelje in oboževalce. Začutila sem, da v nogometnih tekmah zna uživati. Da, oblečen v obleko, na sedežu, ki je rezerviran za pomembne goste, v prvi vrsti uživa v igri. Začutila sem, da je na čelu NZS zato, ker ima rad nogomet. To me je pomirilo.
Srečala sva se kmalu po zaključku svetovnega prvenstva v Rusiji, kjer si je Radenko Mijatović ogledal štiri otvoritvene in finalno tekmo.
Bolj kot kadarkoli prej se je na tem svetovnem prvenstvu videlo, da je nogomet nekaj velikega in veličastnega. Vse napisane in doživete zgodbe ruskega prvenstva so bile prave predstave o tem, kako je nogomet zmožen ozdraviti narode, jih zbuditi, povzdigniti, navdihniti in združiti. Prvenstvo v Rusiji je preseglo vsa pričakovanja celotne svetovne javnosti, zrušilo vse statistične rekorde in se zapisalo v zgodovino prvenstev kot najbolj spektakularno doslej. Ob omembi tega prvenstva so se predsedniku NZS zasvetile oči. Kot da bi bilo to njegovo prvo. Pa ni bilo.
Pripovedoval mi je, kot da bi bil prvič na velikem tekmovanju. Pa seveda ni bil. »To svetovno prvenstvo je bilo spektakel od prvega do zadnjega dne. Že pred samim začetkom prvenstva se je na moskovskih ulicah čutilo, da gre za nekaj velikega. Tam so bili zbrani vsi narodi iz celega sveta, vsi so bili skupaj, družili so se brez kakršne koli sovražnosti, vsi navijači skupaj. Ni bilo pomembno, kdo za koga navija, vsi so se veselili in bili eno. Vzdušje je bilo fenomenalno. V Rusiji so dobro poskrbeli za varnost in tudi sicer je bilo vse odlično organizirano. Celotna Rusija je živela za to prvenstvo. Sicer pa svetovno prvenstvo v nogometu ni primerljivo z nobenim drugim tekmovanjem, niti z olimpijskimi igrami. Sicer spoštujem vse športe in vse športnike, ki se borijo, a takega vzdušja, kot ga naredi nogomet, ne ustvari noben drug šport.«
Radenko Mijatović
Naslednje svetovno prvenstvo bo čez štiri leta v Katarju. Termin bo spremenjen, saj bo prvenstvo potekalo od sredine novembra do sredine decembra. »Izbira termina je sicer zelo neposrečena, ker se bo igralo v času, ko potekajo vse pomembnejše nogometne lige. Gre za nekak neživljenjskih termin in ravno zaradi tega je zame naslednje prvenstvo velika neznanka. Seveda pa pričakujem, glede na to, da gre za res bogato državo, ki bo na nekem prostoru, ki zaradi visokih temperatur in drugih značilnosti, ni najbolj primeren, naredila dobro prvenstvo. Ali bo boljše od ruskega težko rečem, ker je bilo to prvenstvo res presežek.«
Prav posebno, izredno navdihujočo zgodbo o uspehu je na svetovnem prvenstvu v Rusiji spisala Hrvaška. »Biti drugi na svetovnem prvenstvu v nogometu je velika stvar. To je razlika v dojemanju in karakterju ljudi. To, kar je uspelo Hrvatom, je res izjemno. Prav pri njih se je pokazala ta veličina nogometa, saj se je v času prvenstva celoten narod povezal in dihal z nogometom.«
Kljub vsem neizmernim čustvom, nacionalni pripadnosti in navdušenju je po prvenstvu čas za analizo, ko pride do izraza strokovno nogometno znanje. Po vsakem prvenstvu se nogomet spremeni, karte se premešajo in postavijo se smernice za naprej. »V Rusiji se je zelo dobro pokazalo, da se v Evropi in Južni Ameriki dela res izjemno kvalitetno. So pa znotraj svetovnega nogometa te razlike seveda majhne. Nekaj reprezentanc z drugih celin je bilo zelo blizu uspehov. Zelo malo je zmanjkalo Senegalu, Iranu, Japonski in Nigeriji. Reprezentance, ki so do prvenstva veljale za favorite oziroma so osvojile največ lovorik, so ali podcenile vrednost preostalih ali pa so zaspale na lovorikah. Nekateri izraziti favoriti so izpadli že po skupinskem delu ali prvih tekmah osmine finala. Prijetno presenečenje sta bili Belgija in Hrvaška. Odlična je bila Francija, ki se je na koncu pokazala kot najboljše moštvo prvenstva. Na prvenstvu sta prav ta ekipni duh oziroma povezanost prišla do izraza. Izkazale so se reprezentance, katerih igralci igrajo v velikih klubih. Lep primer so igralci Hrvaške, ki igrajo v velikih klubih. Od tam so vajeni zmagovati in od tam prinesejo to zmagovalno miselnost v reprezentanco in stvari se poklopijo. Hrvaški je seveda pomagala tudi tradicionalna nabitost s čustvi, ko vsi igralci resnično s ponosom igrajo v reprezentanci. Ta boj za državo in grb je pri njih izredno močan in ko temu dodaš še pametnega selektorja, ki postavlja v ospredje igralce in ne sebe, potem na koncu dneva uspeh Hrvaške niti ni veliko presenečenje.«
NZS kot krovna športna organizacija, ki skrbi za vse, kar se v Sloveniji dogaja nogometnega, ima predsednika, ki je na tem položaju nasledil Aleksandra Čeferina. Radenko Mijatović je svoj mandat nastopil 15. decembra 2016.
Rojen v Radjićih v Bosni in Hercegovini je prišel v Slovenijo na služenje vojaškega roka. Vrnil se je zaradi nogometa. Tega je igral na slovenskih zelenicah, nato tudi v avstrijskih nižjih ligah. Nogometu je ostal zvest tudi, ko je prenehal igrati nogomet. Bil je nogometni sodnik, tako v nogometu kot tudi futsalu, in bil ob tem tudi nogometni funkcionar. Od leta 2009 je bil podpredsednik NZS in konec leta 2016 je postal prvi človek nogometa. »Moram povedati, da sem pričakoval manj stresno delo in manj obveznosti. Funkcija predsednika zahteva ogromno angažiranosti na različnih področjih, ki so povezana z nogometom in njegovim razvojem. Potem so tu še nogometni dogodki, mednarodne aktivnosti in tekmovanja. Veliko je obveznosti zaradi članstva v organizacijah FIFA in UEFA. V nogometu sem praktično že celo življenje. Pred nastopom te funkcije sem bil osem let podpredsednik NZS, pa je vseeno nabor obveznosti zdaj veliko bolj obsežen, kot pa sem si predstavljal. To je res zelo kompleksna zadeva, saj moraš biti kot predsednik seznanjen z vsem in vsemi podrobnostmi. Pri tem se moraš odločati ali soodločati o čisto vsem. Od nastopa mandata do danes sem se srečal s številnimi izzivi, od tega, da smo v začetku ostali brez predsednika, ki je zasedel enega res najbolj imenitnih položajev v nogometu, to je predsednik UEFA, ostali smo brez generalnega sekretarja, brez človeka za marketing in trženje, brez človeka za integriteto in varnost. V bistvu smo morali najprej kadrovsko urediti zvezo in se šele nato lotiti strokovnih izzivov v slovenskem klubskem nogometu. Prav tako stanje v reprezentanci v tistem času ni bilo najboljše, saj se je začela menjava generacij, kar je povzročilo slabše rezultate. Kasneje je prišlo tudi do menjave selektorja in tako dalje. Izzivov je bilo do sedaj res veliko. Ekipa na NZS, ki jo imam, je zelo dobra, sodelavcem zaupam in zelo dobro sodelujemo. Veliko je dela, a tistim, ki imamo radi nogomet in delamo za nogomet, je to bolj užitek, kot obveznost.«
Radenko Mijatović je bil najprej nogometaš.
»Ne morem ocenjevati sebe, a za tiste čase sem bil soliden. Da ne bom pretiraval. Ja, igral sem soliden nogomet v časih bivše Jugoslavije. Nikoli nisem bil profesionalec, saj sem ob nogometu vedno hodil v službo.« Izkusil je torej 90 minut igre na igrišču, kot nogometaš in kasneje tudi kot nogometni sodnik. »Osem let sem igral v Sloveniji in zatem tudi osem let v nižjih avstrijskih ligah. Sodnik sem bil sedem sezon v prvi slovenski ligi. Prehod od nogometaša do sodnika ni bil težak. Je pa bilo v mojih časih lažje, kot je danes. Če želiš danes narediti kariero sodnika, moraš začeti razmeroma mlad. Takrat se je lahko začenjalo tudi kasneje in tudi hitreje se je napredovalo. To, da sem prej igral nogomet, mi je pomagalo, saj potem na igrišču kot sodnik presojaš to, kar si že dal skozi, kot igralec. Veliko bolje razumeš situacije. Ta start je zato bistveno hitrejši kot pri tistih, ki postanejo sodniki in niso nikoli igrali nogometa. Rad sem opravljal delo sodnika. Če imaš občutek za pravičnost in če si nogomet živel, potem hitro preklopiš. Najtežje se je bilo navaditi na to, da ob situacijah, ko si kot igralec sodniku kaj zameril, ali si ga malo pokaral, moraš to sedaj v vlogi sodnika sprejemati na igrišču od igralcev.«
Radenko Mijatovič je v prvi vrsti poslovnež z zanimivo in uspešno poklicno potjo.
Trenutno zaseda mesto v upravi podjetja Cetis, d. d. »Mislim, da se gospodarstvo in vodenje NZS lepo dopolnjujeta. Nogomet je kolektiven šport, kjer si vedno vsi želijo zmagovati in ta miselnost mi seveda pomaga tudi pri poslu. Prav zaradi tega moštvenega duha, ki si ga vajen iz nogometa, lažje delaš v skupini in želiš doseči rezultat. Na drugi strani pa je bilo tudi izkušnje iz poslovnega sveta relativno lahko prenašati v nogomet. Mislim, da je ta vzročnost in povezanost obojestranska in koristi v obeh primerih obema.«
Vsak gledalec, navijač, ljubitelj nogometa drugače dojema NZS kot institucijo.
Seveda je potrebno, da se nekje, za zaprtimi vrati, sklenejo odločitve, ki vplivajo na to, kaj se gleda na nogometnih igriščih. Predstavljala sem si, da tam, v prostorih novega Nacionalnega nogometnega centra Brdo, zasidranega v nedrje prekrasne gorenjske pokrajine, kljub čudoviti sceni zunaj, notri ni prostora za čustva. Tam naj bi strogost, statistični podatki, grafi, tabele in gola nogometna dejstva premagali idilično gorenjsko pokrajino in zadušili nogometno strast. Čustva torej ostanejo pred skrbno zaprtimi vrati centra, ki je postal novi dom NZS, je eden najlepših tovrstnih na svetu in s katerim je pridobil predvsem slovenski nogomet. »Pri bistvenih odločitvah je potrebno čustva izključiti. Seveda, kolikor je to mogoče. Vedno se je potrebno odločati trezno na podlagi argumenta in nekih predvidevanj, izračunov in simulacij. Odločitve, ki jih poganjajo čustva, niso vedno najboljše, priznam pa, da je emocije težko popolnoma izključiti.«
Zgodba o slovenski nogometni reprezentanci je drugačna od vsega drugega nogometa. Pri reprezentanci so najbolj izraziti domoljubje, čast in ponos.
Gre za državo, v kateri živimo. Gre za grb, zastavo, himno. Slovenija ima dobro nogometno reprezentanco. Slovenija ima odličnega kapetana, desetko, napadalce, vezno linijo, sredino, obrambo in nezemeljskega vratarja. Slovenija ima dober nogomet. Je pa naša reprezentanca v obdobju velikih sprememb, s katerimi se spopada. Na nedavnem svetovnem prvenstvu v Rusiji je ni bilo. Izpadla je v kvalifikacijah, poslovil se je Srečko Katanec. V slovenski nogometni reprezentanci je zavel nov, drugačen veter. »V reprezentanci je prišlo do menjave generacij, zamenjal se je tudi selektor. Pri menjavi človeka na čelu reprezentance smo iskali vse to, kar si je NZS postavila v viziji. Tam imamo jasne cilje, kakšnega strokovnjaka si želimo na čelu reprezentance. Profil smo iskali znotraj slovenske nogometne stroke. Take odločitve so vedno težke in izredno pomembne. Predvsem izbira selektorja predstavlja tveganje, saj nikoli ne veš, ali si se odločil prav ali ne. Tvojo odločitev pokažejo šele rezultati. Prav pa je, da se vsakemu, ki zasede tako izjemno pomemben in odgovoren položaj v slovenskem nogometu, brezpogojno nudi vso podporo in se mu omogočijo pogoji in okolje, v katerem se lahko nemoteno ukvarja s stroko in igro ter poskuša doseči rezultate. Pomembno je tudi, da se ga zaščiti in za odločitvijo NZS, da na čelo reprezentance postavimo Tomaža Kavčiča, stojim.«
Nekaj je spremljanje nogometa s stališča navijača, oboževalca, nekaj pa s strani funkcionarja, kjer se nogomet živi in dogaja.
»Mi, ki smo tako dolgo v nogometu, si včasih vzamemo tudi to pravico, da mislimo, da smo bistveno bolj nogometno izobraženi, kot ljudje, ki ga gledajo. Zato tudi včasih mislimo, da vemo več od drugih. Vse to si seveda le mislimo, saj je nogomet tako nepredvidljiv, da se vedno znova izkaže, da se zelo hitro zmotiš kljub vsem znanju in informacijam, ki jih imamo. Seveda sem zelo goreč navijač naše reprezentance. Normalno je, da mi nikoli ni vseeno, ko dobimo gol, da se težko zadržim, da ne skočim v zrak na tistih tribunah, ko ga damo. Kar se tiče domačega prvenstva, pa moram priznati, da sem vedno in povsod, na vseh tekmah popolnoma nevtralen in nepristranski. Že, ko sem bil sodnik, je bilo tako. Rad pa vidim dobre tekme in veseli me, da je takih tekem vedno več. Posledično je zato tudi 1. slovenska nogometna liga (1. SNL) dobra. Rad vidim, da se kvaliteta naše lige izboljšuje, da napreduje in raste, da se povečuje zanimanje zanjo, da so tekme čedalje bolj izenačene, da so razlike med klubi manjše, da je sojenje dobro, da se na koncu prvenstvo zaključi zanimivo in da pokal dvigne tisto moštvo, ki je skozi celo leto res pokazalo največ in iz lige izpade tisto, ki je pokazalo najmanj.«
Vsak od nas, ki spremljamo nogomet, ima v sebi zažrtega enega od trenutkov v nogometu, ki nam je najljubši.
Tistega, ki ga lahko še po veliko letih prikličeš v spomin, ga skoraj v živo podoživiš, se ob tem naježiš, pri tem se ti poviša srčni utrip in se samodejno in iskreno nasmehneš. »Moj najljubši trenutek v nogometu je bil tisti, ko smo premagali veliko Rusijo in se je slovenska reprezentanca tretjič uvrstila na veliko tekmovanje. Tisti rezultat je bil izborjen v zelo zahtevnih razmerah. Pravzaprav celotno dogajanje, od tekme v Rusiji, ki smo jo na koncu z zadetkom, nekaj minut pred koncem obrnili v našo korist, do tiste drame v Mariboru, ko je do zadnje sekunde vse viselo v zraku. Bili so to res neverjetni trenutki, ko so Rusi že pripravili slavje, imeli v Južni Afriki že vse rezervirano, tudi gostilno, kjer bodo proslavili to zmago in uvrstitev na svetovno prvenstvo. Ta občutek, da je uspelo nam, majhni Sloveniji in so oni ostali dolgih nosov brez prvenstva, to je bil do sedaj moj najljubši trenutek. Tako zelo čustveno je bilo takrat. Ta trenutek je tudi trenutek, ki je bil do sedaj, kar se tiče nogometa, pri meni najbolj čustveno nabit.«
Prepričana sem, da se nam bo tak trenutek spet zgodil. Želim si uvrstitve Slovenije na veliko tekmovanje. To si iskreno želim kot navijačica, gledalka, navdušenka nad nogometom. Vem, da si to želijo tudi nogometaši.
Pa vodstvo. In navijači. Vsa Slovenija si to želi. Ker je to nogomet. Ker je to žoga, ki včasih da, včasih vzame. Nekajkrat nam je že vzela. Uvrstitev na veliko tekmovanje je želja vsakega nogometaša. Vsak, ki se oblečen v državni dres, z žogo na igrišču trudi za to, da bo dala njegova ekipa gol, v danem trenutku daje vse od sebe. Ne more biti drugače. Za to se trenira, gara, dela, odreka. Za to se igra. Živi. In ta športni uspeh bi privoščila tudi Slovenji. Ker uvrstitev med najboljše tako blagodejno vpliva na celoten narod. Ker tak športni uspeh dvigne in nekoliko, vsaj za kratek čas, spreobrne negativnost v pozitivnost. Del krivde, da se nekajkrat do zdaj ni zgodilo, da nam žoga ni dala, moramo prevzeti tudi navijači, ker igrati pred pol praznimi tribunami ni najlepše, niti spodbudno. Ob polnih tribunah bi bil uspeh lažji. Bi pa ob uspehu prišli tudi navijači. Tu se pojavi tista sklenjena krožnica začaranega kroga, ko se zaradi neuspehov začne debeliti. »Mi si seveda zelo želimo novega uspeha slovenske reprezentance.
To smo si zastavili za enega izmed ciljev v mojem mandatu. Cilj uvrstitve reprezentance na evropsko prvenstvo 2020 je eden izmed glavnih ciljev, vendar je za njegovo uresničitev potrebno, da se sestavi veliko stvari. Potrebno je, da je reprezentanca dobro selekcionirana, da je kompaktna, da fantje garajo drug za drugega. V vsem procesu je potrebno imeti tudi malo sreče pri žrebu, da dobiš skupino, v kateri so tudi ali enakovredni ali premagljivi nasprotniki. Pri tem je pomembno tudi to, da se njihove medsebojne tekme končujejo malo drugače kot s samimi zmagami. Ta košček sreče je potreben. Poleg tega pa še skupni duh, ta skupni pristop, timsko delo selektorja igralcev, tudi medijev. Seveda je izjemno pomembno tudi to, da slovenski navijači, ki so tej reprezentanci stali ob strani tako velikokrat in jo ponesli do velikih rezultatov, to naredijo tudi v prihodnje. Slovenska nogometna publika je glede na dostopnost nogometa preko različnih medijev, ko lahko spremlja vse svetovne nogometne dogodke, malo naveličana vsega. Zato je navijače treba spet zvabiti na stadione, predvsem zato, da se ponovno vzbudi nacionalni duh, predvsem pa zato, da bodrijo svojo reprezentanco.
Ti mladi igralci imajo kakovost, vendar potrebujejo tudi podporo s tribun. Selektor Kavčič je pošten, korekten in velik strokovnjak. Zanj smo se odločili zaradi teh njegovih lastnosti. Verjamem, da se bo sestavilo, saj delajo dobro. Selektor fante dobro pozna, saj jih je večino od njih vodil že v mladi reprezentanci. S strokovnim vodstvom lahko naredijo ogromno, predvsem, ker se je spremenil format kvalifikacij za evropsko prvenstvo, ki nudi dve poti do evropskega prvenstva. Zato upam oziroma sem prepričan, da bomo na poti do evropskega prvenstva izkoristili eno od teh dveh poti, naj je to skozi Ligo narodov, kjer je v skupini Sloveniji enakovrednih reprezentanc, med temi petnajstimi ekipami, možno biti tudi prvak skupine, ali pa skozi kvalifikacije, kjer se dva neposredno uvrstita naprej. Seveda bi bilo fino doživeti še eno evforijo in uvrstitev slovenskega nogometa na največje tekmovanje. Upam, da bo to kmalu.«
SNL je postala dobra liga. Iz sezone v sezono je boljša, predvsem pa zanimivejša, saj moramo pogosto čakati na zmagovalca v zadnjih krogih.
Stadioni se polnijo, televizijski prenosi so gledani. Pa seveda ni celotna zasluga le Olimpije in Maribora. »Celotna prva slovenska nogometna liga raste. Rivalstvo med Olimpijo in Mariborom je seveda naredilo svoje in njune medsebojen tekme res privabijo veliko gledalcev. Veseli me, da so tudi drugi klubi blizu. Domžale, Gorica in drugi. Slovenski klubi se zelo resno borijo tudi za vstope v evropski ligi, klubski nogomet se izboljšuje in zanimanje za mlade slovenske igralce, ki igrajo doma postaja čedalje večje. Nogomet kot tak napreduje, a mu manjka kulisa. Če bi slovenski klubi igrali nogomet na velikih, urejenih stadionih, bi prišli tudi gledalci. Cilj NZS je tudi ta, da v tej smeri naredimo nekaj aktivnosti. Predvsem, kar se tiče udobnosti na stadionih. Igralne površine se že menjajo. NZS je pomagala z menjavo igralnih površin na Ljudskem vrtu in Stožicah, Domžale so jo zamenjale lani. Potrebno je delati tudi z navijači, mlajšimi in vsemi, da pridejo na stadione iz nogometnega užitka in ne zaradi drugega početja, ki nogometu ne koristi. Ko bomo vsi skupaj dojeli, da gremo na nogomet predvsem zaradi igre, zaradi vzdušja, takrat bo nogometni dogodek lahko postal tudi družinski dogodek in to v okolju, ki ponuja več kot samo sedež na tribuni.«
Ženski nogomet se v zadnjem času prebuja. Nogomet, ki ga kažejo punce na nogometnih igriščih, ni v ničemer manj atraktiven od moškega.
Enako je pri slovenski ženski nogometni reprezentanci. Tudi punce imajo na sebi drese slovenske reprezentance, na prsih imajo grb, tudi njim igra slovenska himna, tudi one se borijo za zastavo, državo, domovino. Tudi one znajo igrati nogomet, ga razumejo, obvladajo žogo, so vrhunske športnice in tudi one na igrišču puščajo srce, solze, znoj in kri. »Ženski nogomet je v vzponu. To opažamo tudi na NZS. Mislim, da je za večjo prepoznavnost potreben čas. Tradicija moškega nogometa se je gradila ogromno število let. Nogomet je vedno bil šport moških, vendar lahko povem, da je danes ženski nogomet v veliki ekspanziji. Nogometna liga je močna, ženske v tekmovanjih Lige prvakov in svetovnih ter evropskih prvenstvih igrajo res dober nogomet, zato so vse te velike tekme tudi zelo dobro obiskane. Tudi v Sloveniji imamo dobro žensko ligo z osmimi klubi, dobro se dela tako v mlajših reprezentančnih selekcijah kot tudi s slovensko žensko nogometno reprezentanco, ki je resnično dobra. Tudi v svetu je ženski nogomet v vzponu in nogometne zveze vlagajo denar v razvoj ženskega nogometa. Prav tako UEFA in FIFA vidita prostor za razvoj predvsem pri tej populaciji. S Sloveniji imamo dekleta, ki igrajo odličen nogomet in prihodnost slovenske ženske nogometne reprezentance je svetla.«
Še toliko je ostalo neodprtih tem, ki bi se jih morala dotakniti. Kramljala bi lahko do neskončnosti, saj je Radenko Mijatović predvsem velika zakladnica znanja, njegov pogled v prihodnost pa jasen in občutek za nogomet izostren.
Zna ločiti nogomet, ki pripada množici, od trde in težke nogometne stroke. Zaradi njega funkcionarjev, ki zasedajo najvidnejše položaje slovenskega nogometa, nikakor ne smemo gledati in dojemati površno. Kljub oblekam, kljub neprisotnosti v medijih, kljub večkrat zaprtim vratom, statistiki in številkam, je nekje tam vmes prostor tudi za navijače. In ob pravem trenutku tudi za čustva. Privilegij odločanja v nogometu je v primeru Radenka Mijatovića dan nekomu, ki ima ta šport res rad. Razumeti ta šport je enostavno. On se ga je naučil, ko je nizal življenjska leta in preko igralca, sodnika in funkcionarja postal predsednik. »O športu, ki ga imaš rad, ne moreš govoriti negativno. Potrebno ga je negovati!« Bi se bali prihodnosti slovenskega nogometa, če ti prvi človek NZS, ob čvrstem stisku roke, z velikim žarom v očeh to pove za konec? Jaz se ne!
Besedilo: Patrizia De Franceschi – Korent
Foto: Aleš Fevžer
