Lombardija – (še vedno) skriti zaklad Italije?

Že večkrat sem napisal, da smo (ne glede na politične zdrahe) zelo srečni, da je ena izmed največjih svetovnih vinsko-kulinaričnih velesil naša soseda. Če bi si tisti, ki se pri nas ukvarjajo z gostinstvom vsaj dvakrat na leto privoščili izlet na zahod, bi se lahko veliko naučili in še več spoznali. Konec koncev – prav vsaka italijanska pokrajina, od severa (Alto Adige) do juga (Sicilija), je vinska pokrajina. Imajo več kot 400 avtohtonih vinskih sort (tukaj jih prekaša le domovina vina, Gruzija), strogo zakonodajo in odlične klasifikacije, ki ne dopuščajo nobenega dvoma o kakovosti vin. In kulinarika? Tukaj se ples raznolikosti šele začne!

Konec koncev se lahko Slovenija za bliskovit razvoj gastronomije zahvali prav italijanskim gostom, ki zadnjih štirideset let zahajajo na Primorsko in so s svojimi prehranskimi navadami „učili“ naše gostince. Izvor tega je bil poceni bencin in tisto, kar so gosti z zahoda prihranili pri bencinu, so pustili v gostilnah, ki so bile takrat zanje res zeloooo poceni! Tako so se naši gostinci hitro podučili najprej o preprostih jedeh, ki jih Italijani obožujejo, saj so njihove, počasi pa so najprej posamezni, potem pa tudi drugi naši gastronomi to osvojili in po desni začeli prehitevati italijanske učitelje. To je prvi in glavni razlog, zakaj so Primorci tisti prvi gastronomski motor Slovenije. 

Gualtiero Marchesi, oče nove italijanske kuhinje s panettonom v roki.

Po drugi strani pa – le kdo od dobrojedcev še ni bil pri naših zamejskih vinarjih in gostincih, le kdo se ni odpravil v vsaj Toskano – če ne že kam drugam? Italijanski turizem, povezan z enogastronomijo je odličen posel, ki našim zahodnim sosedom letno prinese skoraj 200 milijard evrov, ki jih v državo prinese okrog 55 milijonov tujih turistov. 

Tako, kot se zdaj v Evropi vsi (vključno z nami) pritožujejo, da je turistov preveč in da se poleti ne da več živeti, se pritožujejo tudi Italijani. Njihove slovite pokrajine, kot so Toskana, Veneto, Sardinija, Sicilija, Kampanja in druge so dobesedno preplavljene s turisti. Ko sem s skupino ljubiteljev dobre hrane in pijače oktobra obiskal Kampanjo (območje okrog Neaplja in pod Vezuvom), sploh nismo dobili prostih sob v hotelih, novembra pa ravno komaj. 

Ob tem se mi je postavilo vprašanje, kje, zaboga, na italijanskem škornju je še kaj neokrnjenega oziroma temu podobnega. Kot po navadi je odgovor prišel nepričakovano in zelo hitro.

Ne samo v Italiji – tudi drugod človek išče takšne kraje v odročnih nerazvitih regijah, kje v hribih in stran od morja. No, tokrat sem to našel v Lombardiji, gospodarsko najbolj razviti italijanski pokrajini na severu.

O dunajskem zrezku in podobnih rečeh

Dunajski zrezek; po domače vineršnicel (nem. Wiener Schnitzel) je za številne Slovence še vedno avtohtona domača slovenska jed, ki jo pripravljajo mame, babice in žene že od njihove zibelke dalje. O kakovosti omenjenih zrezkov se bijejo mnoge besedne vojne, nekatere gospodinje se o tem celo sporečejo. Vendar moram vse udeležence teh razprav umiriti, kajti ta jed se ni „izvalila“ v Sloveniji oziroma na ozemlju, kjer je Slovenija zdaj. Glede na ime samo gre sklepati, da prihaja z Dunaja (Wien), kamor naj bi to jed novejše zgodovinopisje tudi vpelo. Čeprav imajo Avstrijci dunajski zrezek za pod evropskimi zakoni zaščiteno jed, to velja izključno za meso iz telečjega hrbta, tisto, kar pa povsod po Evropi (in seveda tudi pri nas) imenujejo dunajski zrezek, pa to ni, saj so ti zrezki, pripravljeni iz svinjskega ali puranjega mesa, za Avstrijce ponaredki in se (vsaj) v Avstriji ne smejo imenovati dunajski zrezek. 

Ampak, pikolovski Italijani (ja, pri hrani in vinih so zelo pikolovski) to negirajo – in imajo prav. Imajo namreč pisne dokaze iz leta 1134, da so to jed z imenom milanski zrezek postregli za kosilo v milanski opatiji St. Ambrigio. Res je, da sestavina (meso) ni bila identična zaščiteni avstrijski, saj je telečje meso vsebovalo kost in namesto drobtin so bile na površini v jajca namočeni trdi stari krušni deli, ki so se lepo ocvrli v ponvah. Poimenovali so jo Cotoletta Alla Milanese in človek jo lahko še dandanes dobi v starih preprostih gostilnah. Leta 1862 pa je ta zrezek tako navdušil avstrijskega generala, ki je bil v službi habsburškega veleposlaništva v Milanu, da je njegov kuhar recept odnesel na Dunja in jed so poimenovali Wiener Schnitzel. Vendar so šli italijanski zgodovinarji še dlje v zgodovino in so ugotovili, da je recept za nekaj podobnega dunajcu v prvem stoletju n. š. v svoji kuharski knjigi objavil že legendarni rimski gastronom Apicius. Ampak kot stari mojster navaja, naj bi recept s seboj prinesli sužnji severno-germanskih plemen, ki so jih porazile rimske legije.

Lombardijska kuhinja temelji bolj na mesu in maslu kot kuhinje južne Italije, kjer več uporabljajo oljčno olje in paradižnik. Polenta in riž (imajo ogromno polj odličnega riža, ki je temelj znamenitih italijanskih rižot) sta osnovni močnati jedi, medtem ko so testenine tretje. Na splošno lahko rečem, da ima lombardijska kuhinja več skupnega s srednjo Evropo kot s preostankom Italije. Ena izmed najbolj znamenitih jedi je milanska rižota, ki je prava poslastica, legendarni, predlani umrli italijanski kuharski guru Gualtiero Marchesi pa jo je dodelal, ko je na vrh položil mikron debel zlati listič in uvedel še nekaj sprememb. Lahko jo pripravite tudi doma:

Cassoeula

Casunzei

Rustin Negaa

Torrone

Panettone

Milanski špageti

Cotoletta alla milanese orecchia elefante ali prednik dunajskega zrezka.

Legendarna marchesijevea milanska rižota z zlatim listom na vrhu.

Marchesi je bil prva velika legenda italijanske kulinarike, saj je bil tudi prvi Italijan, ki je leta 1983 dobil tretjo Michelinovo zvezdico za delo v svoji milanski restavraciji. Pozneje se je preselil v Erbusco, v center Franciacorte, v Relais & Chateaux hotel L’Albereta, kjer je pred sedmimi leti gostil tudi skupino slovenskih dobrojedcev. 

In ker je Milano (in z njim vred vsa Lombardija) središče severne Italije in njena gospodarsko najbolj razvita regija, je odličnih, tradicionalnih receptov malo morje. Preden se zapodimo h kuharskim zvezdam, najprej poglejmo v bazo preprostih tradicionalnih jedi, ki so navdihnile mojstre. 

Cassouela – neke vrste zeljna enolončnica, ki datira v 16. stoletje, ko je bil Milano pod špansko krono. Gre za kuhano zelje z množico različnih delov sveže zaklanega pujsa. 

Rustin Negaa – telečji zrezek z narezano pečeno slanino, kuhan v vinu.

Panettone – znameniti božični kolač s kandiranim sadjem in rozinami.

Casunzei – dve plasti testenin, kamor so vmes položili zmes kruhovih rezin, jajc, parmezana, klobas in salam. Ta jed je značilna za okolico Brescie.

Torrone – sladica iz okolice jezera Como je sestavljena iz sadnega sirupa in oreščkov, ki se potem v kalupih strdi in v tem stanju tudi poje.

Spaghetti Milanese – milanski špageti, ki so bili včasih v slovenskih gostilnah pogosto na mizah, zdaj pa jih ni niti videti. Gre za špagete z omako, ki je sestavljena iz narezane šunke in paradižnikovega raguja, čeprav je v originalu namesto šunke panceta, dodajo pa tudi žafran, baziliko in ovčji sir. 

Portreti treh kuharjev

Ker je Lombardija ena od največjih italijanskih pokrajin, je sestavljena iz več provinc in vsaka ima svoje kulinarične posebnosti, kot tudi svoja vina, ki jih ne moremo imenovati zgolj „lombardijska“.

Za mene osebno je bilo eno od največjih kulinaričnih presenečenj v turistični kmetiji za severu jezera Como v bližini vinskega okrožja Valtelina. Ne samo, da je turistična kmetija – ima tudi eno Michelinovo zvezdico in obedovanje v njej je vrhunsko presenečenje; da o bivanju tam ne govorim!

Gianni Tarabini

Gianni Tarabini. Že vožnja do severnega dela italijanskega slavnega jezera Como je fantastična. Vse je podrejeno turizmu, tudi cestne povezave. Vedeti moramo, da Como leži severno od Milana, drugega največjega in prvega najbogatejšega italijanskega mesta. Vsa obala tega jezera je poseljena – od ličnih vasic do razkošnih vil, kjer bivajo največji italijanski milijarderji, zato je bilo do leta 1925 (!), ko so zgradili v veliki večini podzemno avtocesto, potovanje dolgo. Vendar je kapital zahteval hitrejšo povezavo in sedaj boste iz Milana do vrha jezera, kjer je tudi pokrajina Valtelina in z njo tudi turistična kmetija La Fiorida, potrebovali le skromno uro in pol. Po vojni so zgradili še en rokav tunelov in avtocesto v drugo smer, zato je fascinacija nad več kot 60 km avtoceste pod zemljo še toliko večja. Seveda pa se lahko vozite počasi ob jezeru in občudujete edinstveno naravo, toda pot skozi tunele je hitrejša. 

Kakorkoli že, ob kraju Mantello vas bodo na La Fiorido opozorili jasni smerokazi in kaj kmalu boste na cilju. Da ne bo pomote – to ni turistična kmetija, kakršne poznamo pri nas – to je precej velik kompleks, sestavljen iz ene velike zgradbe, kjer so restavracije, bar in hotelske sobe, ter vrste hlevov, kjer gojijo živali za svoje potrebe; da o sirarni ne govorimo. 

Na La Fioridi delujeta dve restavraciji – ena je klasična, ki je osnovni del, druga pa je že prej opevana in z Michelinovo zvezdico ovenčana restavracija La Présef, kjer kraljuje Gianni Tarabini, osrednja zvezda tega dela zapisa. Prvi večer smo odšli na vrt in se prepustili tipičnim jedem doline, ki jih ponujajo tudi v obliki degustacijskega menija, za katerega smo se spričo naše radovednosti tudi odločili. Okusi jedi so bili izvrstni, porcije pa – gigantske. Ko sem dobil predse zgolj hladne „tipične jedi doline“, me je skoraj kap! Ni bil en krožnik, bila sta dva velika „talarja“. Na enem je bila vrsta tipičnih suhih mesnin iz regije, na drugem pa vsaj deset različnih sirov, ki jih tudi pridelujejo na Fioridi. Drugi ob mizi so se mi sprva smejali, ko pa so predse dobili svoje krožnike, so utihnili, saj so jih predimenzionirane porcije rahlo „ubile“. Na naša nedolžno zvedava vprašanja zaradi te obilnosti smo dobili zelo direkten odgovor: “La Fiorida je turistična kmetija in ni restavracija. K nam, v to osnovno gostilno hodijo ljudje iz Milana in okolice, da se bodo najedli, in to zelo! Ko je nekdo iz omizja zacvilil: “A kdo lahko poje ves degustacijski meni v takšnih količinah,“ smo dobili pozitiven odgovor. Se pravi, da so italijanski požeruhi vsaj enaki našim, če niso še hujši! Huh! Vina, ki jih ponujajo poleg, so seveda od okoliških vinarjev, izvedeli pa smo, da so simpatični rdečaki iz bližnje Valteline, ob katerih smo zares uživali, iz sorte nebbiolo, ki je drugače prva sorta okoliša Piemont in je osnova za legendarne barole in barcaresce! 

Tako zelo smo se najedli, da naslednji dan nismo zmogli iti na zajtrk, kar verjetno pove vse.

Zato pa smo se naslednji dan kar za kosilo oglasili pri mojstru Tarabiniju. Ob vstopu v zvezdno restavracijo nas je zajel prelep vonj sveže sušenega sena, ki je lično zložen na policah. Oprema restavracije je skromna, toda zelo stilska in domača. Tarabini se skuša čimbolj držati pri italijanskih chefih uveljavljenega reka – kilometro zero – kilometer nič; oziroma po naše – uporaba čim bolj avtohtonih jedilnih sestavin iz bližnje okolice. Ker pa La Fiorida razpolaga z ogromnim zaledjem – imajo svoja polja, ogromen zeliščni in solatni vrt, 200 glav živine, 250 prašičev, 50 koz, svojo mesarijo in sirarno, se mu pomanjkanja ni treba bati. Divjačino kupujejo od bližnjih lovskih družin, ribe pa od ribičev, saj je rek v bližini veliko. Tudi z oljčnimi olji ni težav, saj je oljk ob jezeru Como veliko, kise pa delajo sami. „Samo včasih kupimo kakšne morske sadeže ali ribe, to pa je v glavnem vse, česar ni tukaj,“ se priduša zgovorni mojster. Potem pa je kar letelo: na slastni paradižnikovi kremi so bili lešniki, orehi in pistacije z užitno deteljo in rožmarinom ter grahovim pirejem, sledil je hudo elegantni carpaccio postrvi na solati s kockami doma pečenega kruha in nekaj kapljicami omake iz gozdnih sadežev, tipično staro jed Valteline je obrusil na novo – nežni krompirjev pire z grahovo peno in pečeno slanino – preliv s kislo smetano pa je zadovoljil tradicionaliste. Potem nas je povabil na iskanje skritega zaklada – pod nežno kruhovo hrustljavo kupolo so bili slastni polži in njihove ikre s tartufi (ja, rastejo tudi tam v bližini) v odlični krompirjevi omaki. Sledili so štirje enkratni raznobarvni njoki – oranžen je bil korenjev, temno rdeči je bil iz rdeče pese, zelen je bil grahov, rdeči pa paradižnikov. Bili so briljantni! Pa še nismo končali, kajti Gianni Tarabini je šele zdaj na mizo poslal svoje najbolj udarne krožnike: nežne in čudovito slastne raviole, polnjene s krompirjem in zelišči v izjemni paradižnikovi omaki, sledila pa je ena od najbolj nenavadnih rižot, kar smo jih kdaj jedli – lepo na vodi al dente kuhan riž, obdan z omako iz kave in posut s sušeno lokalno ribo ter pomarančnimi rezinami – na koncu pa je mojster vse skupaj še pošprical z esenco pomarančne arome. Seveda takšne in drugačne esence dela sam, v svoji prav zato skreirani centrifugalni napravi, ki osnovnim materialom odvzame samo vonj. 

Medtem je naša odlično angleško govoreča natakarica na mizo prinesla strahotno dober kruh – iz dimljenega ječmena. Bil skoraj popolnoma črn, dišal pa je po sveže praženi kavi! 

Sledil je genialen golob na sveži solati z ravno prav reducirano omako in karameliziranimi ploščicami lešnikov, ki nas je dotolkel. Jah – pa še sladice. Predjed k sladicam je bila genialna: razne vrste zelišč in solat z domačega vrta je Tarabini počasi sušil v pečici in jim strukturo okrepil s sladkorjem. Na drugo stran pa je postavil njim ustrezne sadno-zelenjavne omake. Rezultat je bila čista norost, ki se je razvila v preprosto domačo sladico na nov način – mešanica sladko zrelih sirov, sladoleda in listnatega testa ter seveda (smo v Italiji; ne pozabite) še serija delikatnih piškotkov in bonbončkov. Vinska karta je odlična. V prvi vrsti so domači matadorji, sledi pa preostala Italija in – Francija! Bordojci in burgundci so tukaj tako zelo cenovno ugodni, da človek to kar težko verjame. To razlagajo z besedami: “Vina prodajamo odlično, saj je boljše prodajati več po manjših maržah kot obratno.“ Pač – še ena lekcija, ki je naši (predvsem) hotelirji in za njimi gostinci še niso osvojili. 

Davide Oldani. Ko kdo pri naših zahodnih sosedih reče POP KULINARIKA, je vsem jasno, za kaj gre. Tudi on je – tako kot številni drugi italijanski kuharji ali vinarji – kar nekaj let nihal med profesionalno nogometno kariero in chefovstvom. Na vprašanje, kaj pravi na to, da je on oče italijanske pop kulinarike, naravnost pove: “Jaz sem preprost človek, ki v svojih krožnikih poskušam združevati tradicijo in nove, enostavne prijeme. Delam za mlade, ki niso tako bogati!“ In res, degustacijski meni v njegovi restavraciji d’ O (ena michelinka) v njegovem rojstnem mestecu Cornaredo blizu Milana stane celih 60 evrov! To je seveda brez vin, vendar je hrana tako posebna, da je restavracija zasedena po pol leta vnaprej. In seveda – kljub svoji revolucionarnosti Oldani ni neki genialni samouk, saj je dolga leta pilil svoja znanja pri Marchesiju in enem najboljših Francozov sploh – pri Alainu Ducassu! Je pa ta znanja lepo razvil na neko novo raven. 

Mi smo se tja prebili preko klasične balkanske poti, imenovane zveze in poznanstva. Naš prijatelj ima prijatelja, ki je Davidov svak. Seveda nismo prišli notri na način, da bi komu priškrnili obisk, ampak je ravno tisti večer nekdo zbolel. Izjemnosti so kar letele na mizo, najbolj pa nas je zadela njegova najbolj znana jed: špageti s paradižnikovo omako. Od silne preprostosti in dodelanih okusov se nam je kar temnilo pred očmi. Takrat sem popolnoma razumel njegovo definicijo Pop kulinarike – vse, predvsem sestavine, mora biti v dosegu vsakega! Ali pa – file mavrične postrvi, le malenkostno popečen v omaki iz kislice s portom. Ali pa sladica, imenovana mille foglie – tisoč plasti, kot se imenuje hrustljava kremna sladica klasične italijanske kuhinje – tokrat iz posušenih jabolk. In še in še …

Davide Oldani

Carlo Pellizardi, Andrea Ponti in na stotine originalov po vsej Lombardiji so tiho orožje te regije in tudi vse Italije. Carlo deluje v gostilni ‘Fra Pelliza v mestecu Casteggio, gostilnica pa ima morda trideset sedežev. On dela sam. Ja, prav ste prebrali. Je sommelier, natakar, kuhar, nakupuje na tržnici in se z gosti lahkotno pogovarja. Nihče ne čaka, ker dve uri pred odprtjem gostilne pripravi vrsto malih hladnih poslastic, tako da v miru skuha naročene predjedi in glavne jedi. Meni ni obsežen, je pa slasten. Nas je „sezul“ s pečeno artičoko v tempuri z dimljeno skuto. 

Vinogradi v Franciacorti.

Carlo Pelicardi

Andrea Ponti je kuhar v svoji domači hiši v vasici Santa Maria della Verse, kjer nekdanji pripadnik tujske legije goste v gostilnici Mondo Piccolo (Mali svet) navdušuje s popolnoma domačimi okusi. Jaz sem prisegel na doma narejene tagliatelle z razdrto domačo klobaso v paradižnikovi omaki. 

Lombardija v kozarcih

Priznati moram, da sem to regijo nehote in nepovezano spoznaval slabih deset let; tolikokrat sem bil tam, a se nisem zavedal, da je to vse Lombardija. Poleg nekaterih obiskov Milana sem prvič to deželo obiskal, ko smo šli spoznavat peneča vina iz Franciacorte. 

Franciacorta: gre za vinsko okrožje med severno ležečim jezerom Iscio (vzporedno med jezeroma Como in Garda) ter Brescio na jugu. V starih časih so tam sicer gojili trte in pridelovali vina, vendar je bila kakovost slaba, saj kakšnih posebnih zrelosti niso dosegala in so bila bolj kisla. Te podrobnosti pa nekateri svetovljani iz tistih krajev, ki so oboževali francoske šampanjce niso prezrli (visoke kisline so eden od glavnih elementov za dobro peneče vino) in v šestdesetih je nekaj entuziastov, v prvi vrsti Franco Zillani, začelo stekleničiti peneča vina, ki so zaradi izjemne kakovosti takoj zaslovela. Sledili so drugi, med katerimi je bil tudi gradbeni baron Vittorio Moretti, ki so začeli z množično produkcijo teh penečih vin, za katere vrhunski angleški poznavalec mehurčkov Tom Stevenson pravi, da so to „edina peneča vina na svetu, ki se lahko kosajo s šampanjci!“ Po zakonu morajo prav vsi mehurčki iz Franciacorte skozi t. i. šampanjsko metodo, ki zahteva zorenje in staranje v steklenicah. Sorti sestav je v večini takšen kot v Šampanji; se pravi chardonnay in modri pinot, le namesto pinot menuirja v Franciacorti dodajajo beli pinot, ki v tem okrožju daje odlične rezultate. Vina, ki so starana okrog deset let, imajo močne šampanjske note in navdušujejo. Je pa res, da so njihove cene že blizu tistih, ki jih imajo polnokrvni Francozi. Težav s prodajo nimajo, saj Italijani v sklopu svojega vinsko-kulinaričnega patriotizma dosti raje sežejo po franciacorti kot po šampanjcu. Kleti v Franciacorti, ki si jih moramo zapomniti, so: Bellavista, Contadi Castaldi, Ca’ del Bosco in Ferghettina. 

Kip pred kletjo Ca’ del Bosco.

Oltrepo Pavese: je največje območje v Lombardiji, nahaja pa se južno od zgodovinskega mesta Pavia, za katerega si morate vzeti vsaj dan ali dva dni časa, da si ga ogledate. Tukaj je prelepo prezentirana vsa evropska zgodovina od predrimskih naselbin dalje, preko vpadov tujih plemen v razpadajoči rimski imperij in do bogate italijanske srednjeveške zgodovine. Ker nismo pripadniki luksuznih hotelov, smo se nastanili v prijetni vasici sredi teh hribčkov, ki so na prvi pogled videti takšni kot Piemont. Lastniki agriturisma (turistične kmetije) so nad svojim projektom navdušeni. Pravijo, da so jih tujci „odkrili“ v zadnjih petih letih in da je turizma vedno več. Zaradi mile klime imajo sezono skozi vse leto, vendar so srečni, ker gredo vseeno najbolj številne turistične karavane na jug (Toskana) in v sosednji Piemont. 

Bellavista

Jutranji pogled na bližnje hribčke z vinogradi je omamen. Mir, čisti zrak in lepa narava osvajajo. Pronicanje bele barve skozi trto pa nam je dajalo misliti, da so tla drugačna. Da je tam veliko krede in apnenca. To nam potem potrdi pogovor z enolog Vittoriem Merlojem s posestva Conte Vistarino. „Lahko bi rekel, da je struktura tal podobna kot v Burgundiji. Imamo mnogo vinogradov, kjer raje polnimo vina določenih sort v vsako etiketo posebej in le redko delamo zvrsti. Razlike so takšne, da bi se odlike teh posamičnosti v skupnem vinu izgubile. Odpelje nas so lesene makete vinogradov, kjer so posamezne parcele označene z lučkami. Ob predstavljanju le-teh me spomin popelje v poletni obisk Burgundije, kjer sem bil v kleti Louis Latour deležen podobne predstavitve. In kaj pridelujejo? Odgovor je več kot presenetljiv – odlične renske rizlinge in modri pinot, ki ga imajo največ v Italiji na splošno!

Vittorio Merlo – enolog kleti Conte Vistarino.

Modri pinot in renci

Pravzaprav sta me ti dve sorti pripeljali v to okrožje. Modrega pinota tamkajšnji vinarji pridelajo več kot pol splošne vinske produkcije, kar je res fenomenalno. Prva sorta severnih pokrajin v Italiji nikjer ni tako dobra kot v Oltrepu Paveseju. Ima tipično barvo te sorte – čebulno rdečo – lep čist in sadni vonj z nežnimi dodatki popra pa vino lepo začini. V ustih brbončice z veliko naslado trepetajo, ko se to vino zliva preko njih in pivca nagradi z lepim dolgim sortnim pookusom. No, ni sicer Burdundija, je pa zelo lepo. Še posebej, ko človek izve, da je najvišja cena tega vina v večini kleti okrog 9 evrov za steklenico. „Pač nismo še tako znani in vsi so presenečeni, da je to vino sploh tukaj,“ pravi Vittorio Merlo. 

Po pridobljenih podatkih naj bi modri pinot v Lombardijo prinesli pred 200 leti Francozi, ko so premagali milanske čete (Italije takrat še ni bilo; bile so samo mestne države) in pod Napoleonovim vodstvom prodirali globlje na vzhod. 

V kleti Conte Vistarino.

Naslednji cilj našega obiska je bila klet Ca’ di Frara, ki je od leta 1905 v lasti družine Bellani. Imajo 85 ha vinogradov, kjer prednjačita modri pinot in croatina. So pa v okolišu najbolj poznani po svojih renskih rizlingih, ki predstavljajo več kot 15 odstotkov njihove vinske produkcije. Kot pravi Luca Bellani, sedanji prvi človek kleti, so to sorto k njim prinesli Avstrijci, potem ko so premagali Napoleona in so kar nekaj desetletij vladali Lombardiji. „Naši predniki in Avstrijci so ugotovili, da je edini pravi klon za renski rizling tisti iz nemške vinske dežele Mosel.“ To pomeni, da ni popolnoma suh – kot recimo tisti iz dežele Rheingau-Hessen, ampak da ima malce ostanka sladkorja, kar vinu, ki prihaja iz takšnih terriorjev, zelo prija. Zanimivo je, da se relativno pozno začne spreminjati v petrolejsko mineralno podobo, za kar rabi pet do šest let, do takrat pa je zapeljujoče sadno. Ko smo pokusili rizling iz leta 2011, sem obnemel. Tako lepe mineralnosti tudi pri nemških na nosu nisem začutil, v ustih pa je malce bolj nežen in ne prusko odrezav. Vsekakor je to vrhunsko vino! 

Tudi cene njihovih vin so zelo spodobne – mlajša vina so okrog 7 evrov, starejša in starana pa 9 evrov. Odlična kakovost za svojo ceno!

Luca Bellani – prvi človek kleti Ca di Frara.

Valtelina: je najbolj severna dolina Lombardije, tik pod Švico. Od tam do znamenitega Saint Moritza je le za streljaj vožnje; seveda zelo navkreber. Nadmorska višina tamkajšnjih vinogradov je 

od 230 do 765 metrov, kar je velika posebnost. Prevladujoča vinska sorta je nebbiolo, ki je v sosednjem Piemontu osnova za svetovno znani vini, kot sta barolo in barbaresco, v Valtelini pa ima grozdje zaradi večje nadmorske višine vinogradov tanjšo kožico in okus je v primerjavi z bratrancema iz Piemonta bolj mil in eleganten. Tam pridelujejo tudi Sforzato di Valtelina, ki je v bistvu nebbiolo, narejen na način kot v bližnji Valpolicelli delajo legendarni amarone. Nebbiolo po trgatvi sušijo v lesenih škatlah in ga potem vinificirajo, da je sladkorja več in posledično alkohola več, to fermentirajo, macerirajo in stisnejo v mogočno vino s spoštljivimi 14 odstotki alkohola. 

Sicer pa arheološki ostanki kažejo, da so v teh gorah vina pridelovali že pred 2000 leti in grozdja sem niso prinesli Rimljani. 

Sicer pa je v Lombardiji kar 20 vinskih okrožij, kjer – vsaj po pisanju tujih znalcev – slabega ni.

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen