»Videl sem prihodnost rock glasbe. Ime ji je Bruce Springsteen.«
To je 22. maja 1974 v uglednem bostonskem časopisu The Real Paper zapisal visoko cenjeni kritik Jon Landau, ko si je ogledal enega od promocijskih koncertov tretjega albuma tega kitarista in pevca iz New Jerseyja. Album, ki ga je takrat ob pomoči spremljevalne skupine E-Street Band predstavljal po ZDA, je bil prelomni Born to Run, ki je bil dolgo časa resen kandidat za objavo med legendarnimi albumi v Dolce Viti.
Springsteena (rojen leta 1949) je na eni od oddaj Ed Sulliana show »začaral« Elvis Presley in pri trinajstih si je kupil prvo kitaro, pri šestnajstih pa je že igral v skupini.
Pri devetnajstih se je na zdravniškem pregledu uspešno izmaknil služenju vojske v Vietnamu, kjer je padlo veliko njegovih prijateljev in sošolcev.
Njegov protivojni govor in razmišljanje o tem najdete na zbirki raznih koncertnih nastopov, ki so v obliki petih plošč izšli na albumu Live 1975–1985 (1986).
Spomini in lepo občuteno razmišljanje o tistih časih so več kot prekrasen uvod v legendarno skladbo The River.
Vedeti je treba, da je Springsteen eden izmed najbolj politično aktivnih ameriških glasbenikov, saj vidno podpira demokrate, se izraža proti vsem vojnam in nasilju, je velik borec za človekove pravice in je še večji donator sredstev za tiste, ki denar zares potrebujejo.
Born in the USA je šele njegov sedmi album, vendar je treba vedeti, da je bil že od Born To Run velika zvezda, vendar v glavnem v ZDA.
Glasba je bila v osnovi čist in zelo dober rock, pomešan z doživetimi baladami. Besedila večinoma vsebujejo začimbe upora in nestrinjanja s sistemom, predvsem z neusmiljenim kapitalizmom, ki je bil (in je še vedno) glavni sovražnik delavskega razreda.
Že v začetku sedemdesetih let si je pridobil nadimek »The Boss« (Šef – vendar tega vzdevka ne mara), ki je vedno podpiral t. i. »blue collar men« – ljudi z modrimi ovratniki, kar je v ZDA sinonim za delavce, medtem ko so »white collar men« tisti vodilni iz pisarn.
Zaradi angažiranosti njegovih skladb ga je začela podpirati tudi levo usmerjena inteligenca, študenti in večina belega ter tudi obarvanega delavstva. Da je na svojo stran dobil tudi temnopolte prebivalce ZDA, je močno vplivalo na njegovo dolgoletno prijateljstvo s Clarenceom Clemesnom, odličnim temnopoltim saksofonistom iz njegove skupine E-Street Band.
Marketing ali ne – vendar se je Boss v glavnem v vseh medijih in fotografijah iz koncertov pojavljal z velikim pihalcem, s katerim sta propagirala nenasilno sobivanje belih in temnopoltih Američanov.
Vendar pa je že ob izidu četrtega albuma (Darkness at the Edge of Town; 1978) njegova popularnost pljusknila v Evropo. Peti album, eden od njegovih najboljših, je bil dvojni, z naslovom The River (1982), ki je s svetovno prodajo presegel številko dvajset milijonov.
Da pa Bruce Springsteen dejansko nikoli ni bil produkt show bussinesa, ki bi mu v tistem času narekoval pravilo »Kuj železo, dokler je vroče«, je njegov naslednji album množice, ki so hlepele po novi dozi dobrega rocka, precej razočaral.
Nebraska (1982) je bil miren, akustičen in zelo oseben album, poln razmišljujočih pesmi, od katerih je bila morda edinole Highway Patrolman nekaj podobnega hitu. Vendar je izrazito nekomercialni izdelek brez težav zavzel tretje mesto najbolj prodajanih plošč in s svojimi sporočili dregnil v glave in srca milijonov. Glasbeni svet je pričakoval nekaj velikega in Springsteen ni nikogar razočaral.
Bruce kot Boss
Ofenzivo je leta 1984 začel prvi hit Dancing in the Dark (video za to skladbo je posnel znameniti režiser Brian DePalma), ki je marca direktno planil na prva mesta raznih lestvic.
Album še ni izšel, vendar so vsi govorili, da gre za mojstrovino. Ko je čez mesec dni lestvice napadel novi single Cover Me, je bil svet na nogah in v velikem pričakovanju. Z dvema uspešnicama, ki sta bili že na trgu, se je končno pojavil album Born In The USA, ki je v prvem tednu prodaje osvojil večino svetovnih lestvic in tam ostal dolgo, dolgo časa.
Samo v ZDA je bil med stotimi najbolje prodajanimi neprekinjeno kar 139 tednov! Album ponuja dvanajst zunajserijskih skladb, od katerih je bilo kar sedem velikih hitov! Poleg prej omenjenih so valove radijskih postaj osvajale še prelepa balada I’m On Fire, himnična naslovna pesem, energična Glory Days, preprosta I’m Going Down in še ena balada, My Hometown.
Čeprav je besedilo skladbe Born in the USA izrazito politično motivirano, saj je nekakšen hommage vsem njegovim prijateljem, ki so kosti pustili v Vietnamu, veliko ljudi sploh ni dojelo sporočila.
Zato je Springsteen tako med nastopi svoje več kot dve leti trajajoče svetovne turneje kot med večino intervjujev zelo poudarjal vsebino sporočila, saj je veliko poslušalcev mislilo, da gre za hvalnico Ameriki in ameriški politiki. Med drugim sporočila ni dojel tudi takratni ameriški predsednik Roland Reagan, ki je avtorja in skladbo sicer javno pohvalil, vendar je Springsteen javno obrazložil njegovo zmoto.
Med turnejo pa je še našel čas za osebno življenje. Zelo na hitro se je poročil z igralko Julianne Philips, od katere se je po dveh letih zakona ločil.
Sicer natančna številka ni znana, vendar se je šušljalo, da ji je Boss plačal kar 40 milijonov dolarjev odpravnine. Zlobneži so govorili, da je gospa Philips za en odnos z Bruceom dobila najvišji honorar v zgodovini. Za razlog ločitve navaja dejstvo, da v resnici ni bil zaljubljen in da se mu je prava stvar zgodila s pevko njegove spremljevalne skupine Patti Scialfa med turnejo albuma The Tunnel of Love (1987).
Sledila so: poroka, rojstva treh otrok in dva dokaj bleda albuma, ki sta oba izšla leta 1992 (Human Touch in Lucky Town). Razpustil je svojo zvesto spremljevalno zasedbo in šele po treh letih izdal akustični album The Ghost Of Tom Joad, kjer se je stilsko zgledoval po Nebraski, še bolj pa po izročilu velikih mojstrov starega ameriškega folka, kot je bil recimo Woody Gurthrie.
Kritika je ploščo kovala v zvezde, publika pa malo manj. Podobno se je zgodilo z naslednjima, zelo intimnima albumoma, potem pa je leta 2006 spet v tek pognal zvesti E – Street Band in z njimi posnel še tri albume, v letih 2008–2009 pa je spet obredel svetovne stadione, podobno pa je naredil v letih 2011–2014.
Bruce in Patty v teh dneh
Zasedba njegove skupine E-Street Band se je le malo spreminjala. Leta 2008 je preminil klaviaturist Danny Federici, tri leta pozneje pa je odšel »The big man«, 1,96 m visoki saksofonist Clarence Clemons, ki je skupaj z Bruceom ponazarjal povezanost belega in temnopoltega delavskega Američana.
Več kot spodobno ga je nadomestil ga je njegov nečak Jake Clemons. Lani se je med snemanjem zadnjega albuma High Hopes, ki je izšel spomladi, skupini pridružil odlični virtuozni kitarist in močan avtor Tom Morello, ki je pred tem deloval v skupinah Rage Against The Machine in Audioslave. Springsteen zato ni »odpustil« nobenega od stalnih kitaristov (Nils Lofgren in Steven Van Zandt) in zato E-Street Band zdaj zvenijo še bolj rockersko kot kadarkoli prej.
Born in the USA je našel pot do tridesetih milijonov kupcev, od tega samo v ZDA do dvajsetih.
Bruce Springsteen je vsega skupaj prodal malo manj kot dvesto milijonov albumov, dobil je 20 nagrad grammy in oskarja za skladbo The Streets of Philadelphia, ki jo je napisal in izvedel za film Philadelphia.
Je avtor vse glasbe in besedil. Letno proda več kot milijon starih albumov, ki jih odkrivajo nove generacije. In seveda – še vedno uspešno nastopa in snema, koncerti so odlični in vedno drugačni, zato vas bo iz leta v leto na novo presenetil.
Besedilo: Martin Medved
