Vinska klet Quinta do Vale Meao je nekaj prav posebnega. Ne samo zaradi izvrstnega vina, ampak tudi zaradi svoje bogate zgodovine, gostoljubnosti, zaradi starega portugalskega duha, ki ga pooseblja lastnik Francisco – »kar Vito mi recite« – in ki veje iz vseh por njihovega mogočnega doma.
Naj omenim le letnico 1877, kamor segajo začetki te vinske pravljice. Zraven si predstavljajte Vitovo prapraprababico Antonio Adelaide Ferreira, v črno oblečeno žensko strogega pogleda, grobih potez; bila je drzna lastnica največjega vinorodnega posestva v zgornjem Douru in je odločno širila svoje bogastvo.
Njena sreča, da so otroci, vnuki, pravnuki … razumeli vizijo in so nadaljevali po isti poti. Postali so ena najpomembnejših vinarskih družin na Portugalskem. Ni čudno, da Antonia še danes velja za grand lady.
Domačija
Počasi se je že mračilo, ko nas je Vito pričakal na svojem dvorišču.
Ni se dosti obotavljal, kar takoj nas je povabil v avto na ogled svojega posestva. Usedel se je za volan svojega starega razmajanega terenca, in se, rahlo zgrbljen, pogreznil v sedež, da je z očmi komaj ujel pogled ven, in vžgal motor. Peljal je z nevarno strastjo. Hiteli smo, da bi ujeli sončni zahod, da nas ne bi prehitela tema. Ustavil je na vrhu hriba, koder je grand lady dala zgraditi cerkvico.
Tak star možak, čez sedemdeset, ti pripoveduje zgodovino svoje vinarske družine tako zavzeto in v tekoči angleščini, da ostaneš odprtih ust. Zgovoren, gibčen, z duhovitimi domislicami nas je popolnoma očaral. Pa kaj, če je že obložen z leti, še vedno je hudomušen, šarmanten in zelo prikupen, da ne rečem, kar čeden.
S hriba smo zrli na reko Douro, na njen meander, ob katerem kraljuje tradicionalna vinarija, nedaleč stran stoji njihov dom. Svoj vinogradniški imperij so gradili skozi vse prejšnje stoletje. Naš gostitelj, oblečen kot lovec, ves v zelenem, je deloval elegantno in suvereno. Ob vrnitvi nas je noč že priganjala, zato so bili ovinki speljani še hitreje. Ustavil je še pred svojo bogatijo, vinsko kletjo, nam jo med pripovedovanjem zgodb razkazal, nato pa nas povabil na večerjo v svoj dom.
Z ženo sta nas sprejela v svoji dnevni sobi, preobloženi s fotografijami vseh otrok in vnukov, ob kaminu, pri stari klubski mizici, v prijetnem vzdušju.
Pri prvem kozarcu vina je bilo potrebno nekaj prigrizniti.
Presenečenje večera je bil nedvomno krompir, ne krompir, pač pa krompirjevi olupki, ocvrti v olju kot čips. Ob vinu sem torej grizljala krompirjeve olupke. Gospodarica se je tega naučila v Braziliji in rada preseneti svoje goste. Na mizi so se znašli tudi mandeljni. Nekako nenavadno popečeni so se nam stopili v ustih in v sodelovanju z vinom zahtevali nadaljevanje.
V nekem trenutku je gospodar izginil, a se kmalu vrnil – z mrtvo prepelico v rokah. Takšno v velikosti goloba, pisano, lepo, glava ji je visela navzdol, on pa jo je božal in božal in rekel, »to ptico sem danes ustrelil, lahko bi vsaj še dve, a spoštujem naravo in ju nisem« …
Happy family
Ob kaminu je stal z mlahavo živaljo v rokah in jo ljubeče gledal. Poskušala sem dojeti, da lovec ni le morilec živali, ampak ravno obratno, ljubitelj živali. Ugotoviti, kako gre to dvoje skupaj, je moja domača naloga. Nenadoma se je prikazala ženska z belim predpasnikom in nas povabila v drug prostor. Še enkrat sem s pogledom objela ta t. i. salon in si skušala vtisniti v spomin vzdušje malega dvorca z začetka 20. stoletja. Preselili smo se v sosednjo sobo.
Posedli so nas k jedilni mizi, takšni veliki, masivni, pregrnjeni z grobim lanenim belim prtom, na sredi okrasni krožnik s sadjem, po katerem so se pasle vinske mušice in ki ga je kasneje gospodarica zamenjala z bolj elegantno svečo.
Usesti smo se morali po sedežnem redu, ki me je ločil od moža, saj je bilo njegovo mesto diagonalno od mene in tako sva lahko vzdrževala le očesni stik. Med nama, ženskima gostjama, je kraljeval petinsedemdesetletni Vito, vitalen, iskriv, pozoren.
Pregrešna obedovalnica
Nasproti njemu je sedela njegova gospa, enakih let, gospodarica kuhinje in gospodinjstva. Enakih let kot njen mož, oblečena mladostno, v maniri gospa zgodnjih srednjih let. Vendar nobene iskrice, sem ter tja izgubljen pogled, vljudnostne fraze … Že od nekdaj velja, da se nasprotja privlačijo, in tukaj imamo res opravka z dvema ekstremoma. On pravi gospodar, priljuden, topel, zgovoren, ona rahlo zakrknjena, skoraj nedostopna, čeprav po svoje prijazna.
Ob mizi nas je razmetala z določenim namenom – pogovarjaj se z novim znancem, spusti se v dogodivščino z neznanim, pusti ob strani stare in preverjene zgodbe!
Zadetek v polno. S pritiskom na skrivnostno napravico je kadarkoli priklicala svojo v belino odeto kuharico iz kuhinje, da je prinesla ali odnesla to in ono, ponudila nov krožnik. Opazovala sem njene ukrivljene prste, ki so, včasih z ihto, pritiskali na gumb in zahtevali takojšen odziv. Vendar je vseeno tako fino, nevsiljivo kramljala in se sem ter tja zagledala nekam daleč in se izgubila.
Tak fevdalno-kapitalistični pristop je odsev njihove stoletne tradicije, in nima nič skupnega z mojo pravičniško in socialno naravnano miselnostjo, ki povsod vidi kako žrtev. Sčasoma sem se privadila in proti koncu me je pritiskanje na zvonec nehalo motiti.
Francisco Javier de Olazabal
Tako gostoljubnih ljudi, vinarjev, ne srečaš pogosto. Naš gostitelj se je npr. poučil o Sloveniji, njeni zgodovini in zdajšnji situaciji še pred našim obiskom, tako da smo se lahko brez ovir pogovarjali in razpredali o evropski sedanjosti. Kako lepa in spoštljiva gesta. Ni nas zmotilo niti nenadno vprašanje gospe: Are you comunists?
Nekakšen prastrah je še vedno zakoreninjen v njih, strah pred izgubo svoje lastnine, svojega bogastva. Večerja je tako minila ob pogovoru in ob pokušanju njihovih vin ter ob dobri hrani.
Zaključek? Vsemu da pečat človek. Človek, ki ceni svojo rodbino, spoštuje tradicijo in se ne boji novih, modernih časov, ki je odprtega duha in srca. Vito je tradicionalist, je modernist, je bogat in skromen, je vse.
Besedilo: Tanja Povše
