Kako zanimivo je, da so nekatere manj slavne skrivnosti starega sveta na površje prišle šele v zadnjih desetletjih. Ker so zmagovalci že od nekdaj tisti, ki pišejo zgodovino, so tudi Rimljani s spretno politiko prikrivanja resnice enega od svojih največjih vojaških porazov zakrili tako, da podrobnosti poznajo samo posvečeni. To so naredili tako dobro, da tudi zgodovinarji v preteklih stoletjih o tem niso skoraj nikomur predavali. Nekaj zato, ker zgodbe res niso poznali, nekaj pa zato, ker je rimski imperij v naših glavah tako veličasten, da se zdi skoraj nemogoče, da bi sploh kdaj izgubili kakšno bitko. In zgodovina je o tem dolgo molčala!
Bitka v Tevtoburškem gozdu
Če ne bi bilo Rimljanov, naše civilizacije morda tudi ne bi bilo. O tem je v znanstvenofantastični knjigi Stražarji časa iz leta 1955 že razmišljal ameriški pisatelj Paul Anderson, ki se je v zgodbi Delenda est (Izbrisano je) poigraval z mislijo, kakšen bi svet bil zdaj, če bi recimo Rimljani izgubili eno od ključnih bitk s kartažanskim vojskovodjo Hanibalom. Rim se ne bi razvil in v Evropi bi prevladali Kelti na osnovah čisto drugačne kulture. Intrigantna ideja, ni kaj! Konec koncev rimski imperij vsi dojemamo kot nekaj samoumevnega in njihovo veličino tudi, saj so z množico stvari tlakovali sodobno zahodno družbo in kulturo.
Ne smemo pa pozabiti, da so to bili divji in nevarni časi, da v mestih (predvsem v Rimu) pravega reda ni bilo in razna ljudstva v primeru izgubljenih bitk (teh je bilo večina) niso mogla pričakovati milosti. Vojake in bojevnike so zmagovalci v glavnem brez milosti poklali. Če so bili dobri borci, so imeli »lepo« in morda podaljšano življenje kot gladiatorji, ženske in dekleta pa so posilili in odpeljali v sužnost. To je bil način življenja v starem svetu in nihče si ni mogel predstavljati česa boljšega. Rim je vladal in vsi so se morali pokoravati t. i. »pax Romana« – rimskemu miru, ki so ga njihove legije na zasedenih ozemljih ustvarjale na razne načine, med drugim tudi na način »divide et impera« – deli in vladaj; ko so sprli njim podložna plemena, da so se med seboj borili in ob tem izgubljali moč. Na ta način ni nikomur padlo na pamet, da bi se upiral Rimljanom, ki so v končni fazi ta plemena »mirili«.
In zahrbtni Rim je šel še dlje. Ko so pokorili kakšno pleme, ki je kasneje priseglo zvestobo Rimu, so od tistih vladarjev zahtevali talce. To so bili sinovi poglavarjev, ki so jih Rimljani v Rimu vzgajali kot svoje plemstvo. Bili so deležni odlične izobrazbe in konceptov bojevanja na vojaški akademiji. Ti mladeniči so kasneje na miren način prepričevali svoje sonarodnjake, da so se brez boja pridružili rimskemu imperiju in ga zalagali z bojevniki in denarjem. Modro, kajne?
Vedeti moramo, da je bil glavni razlog uspeha in nepremagljivosti rimske vojske v nezlomljivi disciplini, ki so jo legionarji prav vsi – brez izjeme – izpolnjevali. Z raznimi taktikami in kombinatoriko boja t. i. želve za zidom ščitov so zmagovali v neštetih bitkah in si tako podredili vse Sredozemlje in osrednjo severno Evropo.
V letih tik pred začetkom našega štetja (okrog leta 0) je velikemu rimskemu cesarju Avgustu zadišal tudi sever Evrope; bolj natančno Germanija in njena ozemlja vzhodno od reke Ren. Res je, da so bili rimski tabori ob meji z germanskimi plemeni redno tarče gverilskih napadov, vendar škoda ni bila velika. Kljub temu tamkajšnji poveljniki niso imeli mirnega spanca.
In prišel je Arminius
Arminij je bil pravi German, sin poglavarja germanskega plemena Heruni, Segimerja. Slednji je izgubil vojno proti Rimljanom, a si je izpogajal častni mir in vazalstvo. Seveda pa je moral dati Rimljanom oba sinova za talca. Arminius je bil mlajši in bolj bister. Na šolah je blestel in postal oficir (centurion), ki je lahko vodil stotnijo mož. Bolj so ga rimski politiki ljubili, bolj jih je sovražil, kajti videl je, kako Rimljani delajo s podrejenimi ljudstvi. Sovražil je njihovo nadutost in samozavest, saj so verjeli, da so gospodarji sveta (no, po svoje so to res bili). Ves čas je potoval med Germanijo in svojim plemenom Heruni ter Rimom in snoval maščevanje. Ker so ga Rimljani spoštovali, so ga kot oficirja dodelili generalu Publiju Kvintiliju Varu, ki je imel med Rimljani poseben sloves in je bil zelo priljubljen. Znan je bil po tem, da je v določenih provincah krvavo zatiral upore in dosegel nekaj pomembnih bitk. Bil je neusmiljen, dal je križati na tisoče tistih, ki so se mu uprli. Znan je bil tudi po zverinskem in nasilnem pobiranju davkov. Ljudje so se ga bali, Rimljani pa so ga skoraj po božje častili. Logično – saj je s pobiranjem davkov in roparskimi pohodi v Rim nosil na tone zlata in vodil na tisoče sužnjev.
Arminij je po vrnitvi iz Rima postal zaupen Varov svetovalec, v tajnosti pa je koval zvezo germanskih plemen, ki so si bila tradicionalno sovražna. Z lahkoto jih je povezal prav zaradi Varovega tiranstva in njegovega brezobzirnega obnašanja po poražencev, ki je sprožilo kljubovalno sovraštvo do rimskih oblastnikov. Ko je s plemeni dosegel dogovor in razporedil čete in pasti, je izzval nekaj obmejnih »prask« – ravno toliko, da je Var sklenil, da gre na vojni pohod čez Ren. Njegov glavni svetovalec je bil domačin – Arminius.
Samozavestni Rimljan je na pohod odpeljal samo tri legije (XVII, XVIII in XIX), ker jih več ni mogel dobiti, saj so vse preostale legije Rimljani razporedili po Balkanu, kjer so se jim tamkajšnja plemena tudi uprla. Vsega skupaj je šlo čez Ren malce več kot 20.000 ljudi, toda zgolj polovica jih je bilo izkušenih legionarjev. Drugi so bili rekruti in civilisti. Rimljani so namreč na pohode s seboj vodili tudi svoje družine – se pravi ženske in otroke.
V začetku septembra leta 9 našega štetja tudi vreme ni bilo na rimski strani. Deževalo je več kot teden dni. Arminij je Varu »zaupno« svetoval poti, bližnjice in sploh idealne lokacije do taborišč Germanov, ki so že čakali v raznih zasedah. Če bi bitka potekala na planem, nobena vojska starega veka ni imela niti kančka možnosti proti izurjenim in discipliniranim legionarjem. Toda bili so sredi gozdov, kjer niso mogli korakati v formacijah, tla so bila blatna in dež ni hotel ponehati. Ko je Arminij Varu svetoval, da mora legije zaradi ozke poti razpotegniti, so bili Rimljani razpotegnjeni v 10-kilometrsko kolono. Var je Germanu tako zaupal, da vnaprej sploh ni pošiljal izvidnic in ko je prejel obvestilo od Arminijevega tasta, da jih le-ta pelje v past, temu ni verjel.
Germani so – sledeč skrbnim Arminijevim navodilom – začeli napadati in Rimljani so padali iz ene zasede do druge pod njihove meče. Bitka je trajala tri dni in od vse te velike vojske se je rešilo dobrih 2000 vojakov, ki so zbežali v bližnje rimske utrdbe. Pa še tam niso bili varni, saj so jih Germani oblegali skoraj mesec dni, a jih niso osvojili. V gostem gozdu Rimljani niso mogli uporabiti svojih težkih ščitov, dolgih sulic in dolgih mečev, predvsem pa se niso mogli stisniti v jeklene formacije, ki so bile glavno orožje rimske vojaške strategije. Arminij je to seveda vedel, zato jih je zvabil v gozd. Deževalo je in težki meči so jim drseli iz rok. Trdni leseni ščiti so se napili vode in postajali težji in mehkejši. Kot nalašč za divje Germane, ki so sicer utrjene rimske vojščake sekali kot za stavo. Poveljnik Var in še nekaj drugih oficirjev so storili samomor (vrgli so se na meče), saj so vedeli, da jim v primeru zajetja grozi nepojmljivo mučenje.
Posledice
Veliko večino ujetnikov so Germani pobili, oficirje pa so žive skuhali in jih žrtvovali svojim bogovom. Veliko zajetih legionarjev so zaprli v lesene kletke, jih s škripci dvignili na drevesa in pod njimi zakurili kresove, tako da so zgoreli. Menda so se kriki mučenih dobrih deset dni razlegali po gozdu! Samo nekaj so jih zasužnjili in izkoriščali do konca njihovega življenja. Da bi še bolj prestrašili Rimljane, je Arminius pri življenju pustil nekaj deset zajetih legionarjev, da so vse to gledali in jih je potem izpustil. Psihološka vojna je dosegla svoj učinek, saj so osvobojeni o tem govorili v Rimu, ki se je tresel od groze. Ko so čez sedem let v gozd prišle trikrat močnejše rimske enote, so imele kaj videti – s puščicami predrte lobanje na drevesih, odrezane roke in noge, obešene z vej in seveda množico kletk s skeleti, kjer so svojo smrt dočakali ujeti kot malica ujedam. Menda tudi najbolj utrjeni legionarji niso mogli zadržati čustev.
Ampak to v tistih časih ni bilo nič posebnega, saj so bile takšne oblike zastraševanja skorajda na dnevnem redu. Je pa res, da so to v glavnem počenjali Rimljani in ne njihovi nasprotniki.
Avgustus je bil takrat že precej star in nasledil ga je njegov posinovljenec Tiberij, ki je bil odličen strateg in vojak. Za vodjo maščevalnega pohoda je izbral prekaljenega Germaniusa, ki je radiral eno germansko pleme za drugim. Med drugim mu je uspelo dobiti nazaj tudi največje simbole rimske vojske – vse praporje. Njegov cilj je bil ujeti Arminiusa in ga pripeljati v Rim, vendar ga je ubil eden od njegovih ljudi. Tiberij je sicer dobil ponudbo Arminiusovega služabnika, da bi ga zastrupil, pa je odgovoril: »Rimsko ljudstvo se nad svojimi sovražniki maščuje z orožjem v odkritem boju in ne z zahrbtno izdajo.«
Čeprav so Rimljani zmagali in si vse podjarmili, se je potem Tiberij odločil, da zasedbe vzhodne Germanije ne bo. Rimljani so ugotovili, da je dežela revna, da so plemena kljub porazu zelo divja in da so morda le ujeti moški dobri gladiatorji. V današnjem žargonu rečeno: »Neperspektivna naložba!« Rim je Germanijo obvladoval posredno z imenovanjem vazalnih kraljev, kar je bilo veliko ceneje od vojnih pohodov.
Zgodba o tem rimskem porazu je vendarle živela še nekaj stoletij in leta 1839 so začeli na hribu pri Dermoldtu v bližini Tevtoburškega gozda graditi masiven Arminijev spomenik, poznan kot Hermannsdenkmal. Spomenik je bil zgrajen v prvih letih Drugega nemškega cesarstva tik pred nemško zmago nad Francijo v drugi francosko-pruski vojni leta 1870–1871. Od takrat dalje je velika turistična zanimivost.
Besedilo: Janez Jež
