Že prvo minuto, ko sem se pripeljal na posestvo Santomas, mi je bilo zelo veliko jasno.
Mogočen razgledni stolp, prečudovito urejen park, elegantna degustacijska soba in sodobna klet, dajo človeku takoj vedeti, da nekdo, ki stoji za vsem tem, enostavno prisega zgolj in samo na najboljše.
Še preden sem naredil prvi požirek vina, sem po videnem vedel, da bodo tudi njihova vina letela visoko, zelo visoko.
Nisem se motil, moja predvidevanja in pričakovanja so tudi vina več kot samo upravičila.
V vasi Šmarje nad Koprom se odvija pravljična vinska zgodba, ki prav nikogar ne more pustiti ravnodušnega. To je zgodba z imenom Santomas.
Delo štirih generacij
Oče celotne zgodbe je gospod Ludvik Nazarij Glavina. Kljub vsemu pa zgodba ni od včeraj, temveč sega precej daleč v preteklost. Tako so njegovi predniki kmetovali na tem območju že vsaj štiri generacije pred gospodom Ludvikom.
Tudi njegovo prvo opravilo ni bila šola, temveč je bilo delo v vinogradu. Že kot otrok je to delo vzljubil, to delo je imel rad. Čeprav je dokončal študij ekonomske fakultete v Ljubljani, so v njegovem srcu vseeno ostali istrska zemlja in njeni vinogradi. Leta 1990 mu je oče prepustil vinograde ter klet, s tem pa je tudi padla odločitev, da bo naredil zgodbo o refošku, kot ga še ni bilo.
Tega je bil zelo vesel njegov oče Nazarij, po katerem je Ludvik prevzel ime, s katerim sta nadaljevala tradicijo svojih prednikov. Kljub opori na tradicijo in svoje korenine, pa lahko leto 1990 označimo za mejnik, saj so se s tem letom začele na kmetiji korenite spremembe.
Denar, ki ga je Ludvik zaslužil s svojim podjetjem, je vložil v nakup dodatnih vinogradov, v novo klet, v sodobno opremo ter tudi v sodoben pristop k trženju in v blagovno znamko.
Zgodba pod imenom Santomas se je začela leta 1997, saj so tega leta napolnili svoje prve steklenice pod to blagovno znamko.
Že leta 1999 se je ekipi pridružil leteči francoski enolog Claude Gros, ki s kletjo zelo uspešno sodeluje še danes. Več kot očitno je, da so že takoj začeli delati izključno in zgolj na kakovosti. Na kakovosti, ki jo premore sorta refošk, na kakovosti, ki jo premore istrsko podnebje in njen terroir.
Tudi sam sem se lahko prepričal, koliko pozornosti namenjajo vsem najmanjšim podrobnostim. Moj obisk je ravno sovpadal s trgatvijo. Kar nekaj časa sem namenil občudovanju pridnih rok ljudi, ki so na selektivni mizi prebirali specialne grozdne jagode, saj želijo v svoji kleti in pozneje v svojih vinih res samo najboljše.
Vse opisane dejavnike, njihov trud, zemljo in njene plodove, želijo združiti v eno in ponuditi trgu tisto najboljše, kar premore slovenska Istra. Kako zelo zdravo, napredno in široko razmišlja gospod Ludvik, sem doumel, ko mi je povedal, da v slovenski Istri ne pridelujejo vrhunskih vin zgolj v njegovi kleti.
Slovenska Istra premore kar nekaj zares odličnih vinarjev, kar je zelo pomembno tudi za njihovo klet, saj se s tem uveljavlja celotna regija. S prepoznavno regijo, s slovensko Istro, ki bo prepoznavna kot odlična vinska regija, bodo lažje prodirali na domače in seveda tudi na tuje trge. To so pogledi in razmišljanja, ki jih zelo pogrešam pri marsikom, ne zgolj vinarju, ampak v slovenski družbi na splošno.
Santomas
Gospod Glavina je tudi vnet zbiratelj starih knjig. V enem izmed antikvariatov je našel knjigo francoskega potopisca, ki je v času Napoleona opisal vse vinske dežele Evrope. Knjiga iz leta 1832 nosi naslov Topographie de toutes les vinobles connus. V njej je avtor omenil, da obstaja v Kopru vino po imenu Santomas, ki naj bi bilo še posebej dobro.
Na isto ime pa je Ludvik naletel tudi v knjigi zgodovine Avstro-Ogrske. Tudi v tej knjigi so, ko je govora o ekonomski moči takratne Istre, omenjena vina s tem imenom in vinska sorta refošk. Ker je bilo to ime nekoč tako zelo pomembno in se je skozi zgodovino izgubilo, hkrati pa je to ime lepo izgovorljivo tudi na tujih trgih, je padla odločitev, da bodo vina nosila ime Santomas.
Vsak bežen poznavalec slovenske vinske scene takoj poveže ime Santomas s sorto refošk. Santomas je refošk in refošk je Santomas – pika.
Tudi Ludvik je postal dobesedno drug človek, ko sem ga povprašal o njegovem refošku. “Refošk je kralj! Kralj je refošk! Trikrat bom rekel, da je refošk kralj rdečih vin.”
Tako vzneseno mi je začel pripovedovati o svoji vinski ljubezni, refošku. Refošk je v Istri tradicija. Iz spoštovanja do te tradicije je tudi sam stavil praktično vse na to sorto. Gre za rdečo sorto z bogato barvo, višjimi kislinami, bogatimi tanini in lepo sadno noto.
Po vsem, kar sem okusil na samem posestvu, bi sam to sorto opisal s tremi besedami …
refošk je saden, sočen, dolgoživ, vendar o tem malce več pozneje, v zadnjem delu. Posebno pozornost zasluži ta sorta tudi zaradi globalnega segrevanja, saj je zelo primerna za zorenje in lažje prenaša višje temperature, ki se pojavljajo v zadnjem času. Zaradi njegovih posebnosti, zaradi njegovih kakovosti, želi biti njihova klet nekakšen most med preteklostjo in prihodnostjo pri pridelavi vina iz sorte refošk.
Poleg refoška, ki pri njih zavzema kar 70 odstotkov vseh trt, imajo zasajene še vinograde merlota, cabernet sauvignona in syraha, ter še eno sorto Istre, malvazijo. Trenutno posedujejo 26 hektarjev vinogradov, na leto pa napolnijo približno 80.000 steklenic vina. Večino svojega vina prodajo v Sloveniji, kakšnih 30 odstotkov steklenic pa najde kupce na tujih trgih, predvsem v ZDA in na Kitajskem.
Poleg vina je zelo znano tudi njihovo oljčno olje. Tako imajo ob vinogradih tudi oljčne nasade. Istra je čudovito območje ne samo za vinsko trto, ampak tudi za oljko. Oljka je v teh krajih sicer na samem severnem robu, kjer še lahko uspeva, kljub temu pa daje v slovenski Istri zelo lepe rezultate. Oljčne nasade imajo na parcelah, ki so majhne in tako niso primerne za trte.
Z refoškom med zvezde
Ko sva z gospodom Ludvikom končala uvodni, predstavitveni del njihove kleti, me je prepustil v zavetje Koni Marchesan. Koni je v kleti primarno zadolžena za marketing in prodajo, na pomoč pa priskoči praktično pri vseh opravilih. Naj takoj zapišem, da je bil t. i. tehničen del obiska kleti in degustacija vin pod okriljem Koni čudovita izkušnja.
Prvič sem imel priložnost doživeti, da me je skozi celotno degustacijo vodila ženska roka. V bistvu pa me ni zgolj vodila, temveč mi je postregla z vsemi podatki, tako o praktično vsakem njihovem vinu kot o značilnostih posameznih leg, delu v kleti … Res sem bil zelo navdušen nad njeno strokovnostjo in tehničnim znanjem, ter na drugi strani tekočim, elegantnim sprehodom skozi celotno paleto njihovih vin.
Nekaj več o tem, kaj vse sem v sodobno urejeni degustacijski sobi tudi sam pokusil, malce kasneje.
Najprej seveda ne morem mimo velikega poka, ki se je zgodil pred tremi leti, ko je kot strela z jasnega udarila novica o neverjetnih ocenah njihovih vin s strani Roberta Parkerja.
Takrat je Robert M. Parker Jr. ocenil šest vin. Prav vsa ocenjena vina so odskočila do zvezd. Ocene so bile od 91 točk do 94+ točk, kar je zares fascinantno.
Tako je npr. že vino iz njihove vstopne linije, Cuvee Quattro letnika 2013, prejelo 91 točk. Najvišjo oceno 94+ pa je prejelo vino Grand Cuvee Certeze 2009, ki so ga opisali kot mladostno rock zvezdo. Tudi naslednje leto so s strani velikega Parkerja za vsa svoja ocenjena vina dobili ocene nad 91 točk.
Nekateri njihovi letniki so bili celo bolje ocenjeni od najbolj zvenečih rdečih bordojcev, tudi znamenitega in čislanega Petrusa. Ja, tako visoko letijo njihova vina, tako visoko leti njihov refošk.
Pa se vrnimo nazaj k “zmenku” s Koni, vrnimo se k vinom, ki sem jih tudi sam okusil, saj sem navsezadnje prišel v Šmarje nad Koprom predvsem zaradi njihovih vin.
Vina pod blagovno znamko Santomas najdemo v dveh linijah.
Približno 60 odstotkov zavzema sveža linija, ki zori praktično samo v inoksu in gre na trg eno leto po trgatvi. Vsa druga vina spadajo v zoreno, po njihovo starano linijo. V tej liniji so vina z najboljših leg, vsa pa so zorena skoraj izključno v novih sodčkih barik iz francoskega hrasta. V sveži liniji najdemo malvazijo, rose, refošk in cabernet sauvignon.
Tudi vino, ki se mu bom posvetil v zadnjem delu, ko ga bom podrobneje opisal, Cuvee Quattro, nosi belo etiketo sveže linije, čeprav se ga je že malce dotaknil les. Nekakšna vmesna varianta med svežo in starano linijo je vino z imenom Mezzo Forte. Vina Grand Cuvee in Antonius pa tvorijo starano linijo in ugledajo luč sveta pet do sedem let po trgatvi. Po ocenah enologov in svetovnih vinskih kritikov, imajo vina iz zorene linije zmožnost staranja dvajset in več let.
Prvo vino, ki sem ga okusil, je bila malvazija letnika 2017.
Z zadnjim letnikom so se nekoliko približali širši publiki, saj so bile prej njihove malvazije precej resne in namenjene poznavalcem. Malvazija letnika 2017 je zelo sveža, sočna, z daljšim grenkim pookusom, kar je sortna značilnost. Gre za vino, ki lepo steče po grlu in je čudovita izbira za toplejše dni.
Naslednje vino, ki se je znašlo v kozarcu, je bil refošk 2016 iz sveže linije.
Z nižjimi donosi na trs in z drugačnimi pristopi v kleti so znižali in umirili kisline refoška. Če so nekdaj imeli refoški iz Istre tudi 12 gramov in več kisline, pa se njihovi refoški lahko pohvalijo s kislino 6,6–6,7 grama. Kljub nižjim kislinam refošk ohranja sortne značilnosti. Refošk 2016 je sveža in sočna sadna bomba, ki je idealen partner ob piknikih in jedeh z žara.
Mezzo Forte je zvrst, ki jo sestavljajo sorte refošk (60 %), merlot (30 %) in cabernet sauvignon (10 %). Vse sorte zorijo skupaj v rabljenem lesu, saj je to vino, kot sem že omenil, nekakšna vmesna varianta med svežo in starano linijo.
Letnik 2016 se je v kozarcu predstavil kot zelo elegantno, toplo, zoreno vino, v katerem je vse na svojem mestu. V tem vinu že najdemo note čokolade, kave, tobaka. Še ekstremno mlad, njegov pravi čas šele prihaja, že zdaj navduši s svežino in sočnostjo.
Grozdje za vino Antonius refošk 2013 prihaja z znamenite lege Sergaši. Tu pa gredo zadeve že hudo, hudo zares. Obremenitev trt je zgolj kilogram grozdja na trs, maceracija je potekala 30 dni, vino pa je 24 mesecev zorelo v novih sodčkih barik. Takoj me je pritegnila izjemno temna, neprosojna, lahko bi se izrazil gosta barva.
Pa nato omamen vonj, od katerega se moj nos nikakor ni mogel odlepiti.
Kljub mladosti so tanini že lepo omehčani, so slastni, sladki, navduši tudi mineralna komponenta, ki skupaj s finimi lesnimi notami tvori čudovito kompaktno, zrelo celoto.
Ta refošk je maratonec, ki je šele začel s svojim tekom in bo ves čas svojega teka v odlični formi. V tem refošku sem spoznal, kako prav je imel Ludvik Glavina, ki si je kot prvi upal dati refošk v sodčke barik. Kot prvi je spoznal, česa je zmožna sorta refošk.
Sicer so bili v slovenski Istri ves čas odlični vinogradniki, po drugi strani pa malo manj vešči kletarji. S kletjo Santomas so se zadeve korenito spremenile, kar mi je na najboljši možen način demonstriralo tudi naslednje vino, Antonius refošk 1999.
Ko imaš v kozarcu praktično dvajset let star refošk v tako izjemni formi, v hipu izginejo še zadnji dvomi o dolgoživosti, lahko bi se izrazil kar trdoživosti te sorte. Kljub letom je vino še vedno sadno, z dotikom podrasti, še vedno je vino čudovito sočno in sveže.
Gre za uglajenega, žametnega gospoda, ki ga niti v sanjah ne bi označil za refošk. Komplimenti!
Cuvee quattro 2016 in grande cuvee certeze 2010
Cuvee Quattro 2016 je prvo vino, ki sem se ga odločil podrobneje predstaviti. Kot nam že samo ime pove, je vino sestavljeno iz štirih sort.
V vinu so združene vse štiri rdeče sorte, ki jih premorejo njihovi vinogradi. Polovično zastopanost zavzema cabernet sauvignon, po 20 odstotkov sta si razdelila refošk in syrah, zadnjih 10 odstotkov pa je merlota.
Po nekajdnevni maceraciji v posodah iz nerjavnega jekla je vsaka sorta zorela posebej, pred stekleničenjem pa so vse sorte združili in vino še za zelo kratek čas pretočili v les. To vino je po Parkerju prejelo 92 točk.
Cuvee Quattro me je očaral predvsem s tem, da ni našminkan z lesom.
Gre za kompleksno, polno in bogato vino, ki zna udariti po mizi. Pa brez skrbi, kljub svoji, lahko bi se izrazil, surovosti, je vino vseeno harmonično, toplo, s precejšno mero elegance in bontona. Ampak, pojdimo lepo po vrsti. Barva je izjemno globoka, rubinasto rdeča s svetlejšim robom. Vonj navduši s svojo eleganco in širino.
Notam črnega drobnega jagodičevja se pridružijo še vonji vanilje in popra. Kot sem že omenil, je vino v ustih kompleksno, večplastno, bahaško. Tako kot pri vseh degustiranih vinih, pa tudi tu ne morem mimo sadnosti in izjemne sočnosti ter svežine.
Kislina daje tudi pri tem vinu neverjetno pitnost in brezhibno kroti višji alkohol, ki se je ustavil pri 14,5 %. Vino je še ekstremno, ampak res ekstremno mlado, je šele prišlo na trg. Tanini, ki so sicer že lepo zreli, skupaj s kislino napovedujejo zares dolgo življenje.
Čeprav gre za belo etiketo, ki označuje svežo, vstopno linijo, pa je že to vino s svojo energijo in karizmo prava pravcata petarda. Povsem za konec pa še tisto najboljše, tisto najvišje, Grande Cuvee Certeze 2010. Po Parkerju je to vino prejelo 94 točk, v Vinskem svetovalcu revije, ki jo ravnokar držite v roki, pa 93 točk.
V najboljši slovenski reviji, reviji Dolce Vita, je skupaj z rdečo Jakončičevo Carolino postalo slovensko vino leta.
Certeze v imenu vina pomeni lego, saj gre za nekakšen Grand cru, kjer imajo v kleti najboljše rezultate s svojimi vini. Pri Grande Cuveeju gre skoraj za 100-odstotni refošk, le nekje do 5 odstotkov, pač odvisno od letnika, je zraven še cabernet sauvignona.
Grozdje so macerirali 30 dni pri kontrolirani temperaturi, nato pa je vino zorelo dve leti v novih francoskih hrastovih sodčkih barik. Po tem postopku so naredili še izbor najboljših sodčkov in zgolj vino iz tistih sodčkov, ki se je pokazalo kot najboljše, je bilo brez filtracije pretočeno v steklenice.
V bistvu je to vino nekakšna nadgradnja praktično vseh vin, ki sem jih opisal do sedaj. To vino je kazalec, do kod lahko sežeta klet Santomas in sorta refošk.
Barva je na eni strani izjemno globoka, neprosojna rubinasta, po drugi strani pa mladostno živahna. Vonji iz kozarca dobesedno puhtijo in se iz minute v minuto nadgrajujejo ter kažejo v vedno novi podobi. V nos nam udarijo prezreli temni sadeži, čokolada, vanilja, dimne note, note podrasti in tobaka, pa usnja … Vino je suho, krepko, polnega telesa.
Zopet sta v ospredju malce višja kislina in lep oprijem taninov, ki dajeta tudi pri tem vinu vedeti, da bo živelo in razveseljevalo še mnogo let. Čeprav ima vino na grbi že osem let, je še vedno v polni formi. Kljub letom je ta refošk še vedno in predvsem saden ter sočen, kar nam daje še enkrat več potrditev o zares trdoživem karakterju tega istrskega korenjaka. Navkljub sočnosti, sadnosti, intenzivnosti, pa navduši tudi, tako kot se za rdeče vino spodobi, lepa žametnost, finesa, eleganca.
V tem vinu najdemo zares vse parametre, ki jih mora imeti vrhunsko rdeče vino. Ob pisanju teh vrstic in srkanju vina se še enkrat več čudim, česa je zmožen refošk. Ob pravilni »negi« in ljubezni je zmožen zares velikih stvari. Zmožen se je postaviti ob bok praktično vsaki čislani, mednarodno uveljavljeni rdeči sorti. Refošk je zmožen biti veliko vino.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič