Pristno, iskreno, pošteno
S tem besedami lahko opišem tako dvojec vinarstva Bizjak, kot njuna vina. Oče Tomaž in sin Metod tvorita uigran tim, ki je še vedno premalo poznan na slovenski vinski sceni. Bizjakova si vsekakor zaslužita mnogo večjo pozornost. Tako zaradi svoje izjemne osebnosti, kot zaradi njunih vin.
Sedaj je že šest let od dogodka na Vipavskem križu v čast vipavski rebuli. Tam me je na masterclassu vipavskih rebul še posebej pritegnilo vino vinarstva Bizjak. Ker nisem poznal ljudi pod tem imenom, sem prosil Valterja Mlečnika, da mi je pokazal gospoda, ki je to rebulo pridelal. Ko sem nato stopil do Tomaža Bizjaka, mu pogledal v oči in mu stisnil roko, sem v trenutku vedel, da gre za čudovito osebo. Enostavno sem v delčku sekunde začutil pristnost, iskrenost, poštenost človeka nasproti mene. In nisem se zmotil niti za milimeter. Od takrat sem njihovo klet obiskal že kar nekajkrat. Še več, lahko napišem, da smo postali prijatelji. Tako sem jih znova obiskal tudi oktobrsko soboto. Da se zopet vidimo, kako bolj ali manj pametno rečemo in da seveda okusimo nove letnike njihovih vin. Kaj vse se je znašlo v kozarcih, bom opisal v zadnjem delu. Najprej pa na hitro nekaj osnovnih podatkov kmetije in kleti, saj sem njihovo zgodbo podrobno predstavil že pred nekaj leti.
Sedanjost in izzivi za prihodnost
Posedujejo sedem hektarjev vinogradov, ki so zasajeni s sortami sauvignon, chardonnay, zelen, rebula, merlot in cabernet sauvignon. Imajo tudi nekaj malvazije, ki pa jo ne stekleničijo, ampak prodajo kot odprto vino svojim starim strankam. Na novo so zasadili tudi cabernet franc, ki bo kmalu doživel svoj prvenec. V sveži liniji, ki zori v inoksu, najdemo zelen, sauvignon in chardonnay. V zorjeni liniji Riserva, ki zori v lesu, pa napolnijo chardonnay, rebulo, merlot, cabernet sauvignon in rdečo zvrst pod imenom Rihemberk. Bele sorte zavzemajo 70 odstoten delež, rdeče pa 30 odstotnega. Skupaj napolnijo okrog 20.000 steklenic vina na leto.
Nekih pretencioznih, visokoletečih ciljev za prihodnost nimajo. Želijo še naprej uživati v svojem poslanstvu in piliti detajle. Zavedajo se predvsem izzivov, ki jih čakajo v bodoče. Tu velja omeniti predvsem podnebne spremembe in negativne trende, ki se dogajajo pri uživanju alkoholnih pijač.
Sami delujejo ekološko kolikor se le da. Povsem pošteno mi je bilo zaupano, da gredo po ekološki poti, ampak ob že omenjenih podnebnih spremembah in vedno večjem številu deževnih nalivov, ki dobesedno operejo trte, katere se brez izključno preventivne zaščite ne ubranijo pred boleznijo pod imenom peronospora, samo baker in razni ekološki pripravki , ki so na spiranje zelo občutljivi, predstavljajo preveliko tveganje za izgubo pridelka. Zato se poslužujejo tudi pripravkov , ki so dovoljeni v integrirani pridelavi. Število škropljenj se zaradi prej omenjenega spiranja zelo poveča, kar avtomatično pomeni večje število traktorskih ur v vinogradu. Ampak, a je potem to ekološko, da si toliko časa s traktorjem med trtami, da s kolesi tlačiš zemljo in mikroorganizme v njej, da spuščaš toliko izpuhov v naravo…
Povsem drug izziv pa je soočanje z novodobnimi navadami in zmanjševanjem alkohola v vsakdanjem življenju. Dejstvo je, kakor mi priznavajo tudi mnogi vinarji, da prodaja vina upada. Nepreklicno so mimo časi, ko je nekaj vinarjev dobesedno tekmovalo, kdo bo dal na trg steklenico svojega vina po višji ceni. Generacija ki prihaja za nami, bo vsekakor uživala manj alkoholnih pijač in posledično tudi vina. Tisti pa, ki bodo vino še vedno uživali, bodo vsekakor mnogo bolj izobraženi in poučeni o njegovi pridelavi in zakonitostih, kot je to še vedno v navadi danes. Vinarji ne bodo mogli več prodajati svojih napihnjenih pravljic in v kozarcu ponujati napake ali celo bolezni. Raznim pravljičarjem in orto oranžarjem je po mojem trdnem prepričanju odklenkalo. Generacija ki prihaja, bo v kozarcu zahtevala povsem neoporečno, tehnično brezhibno vino za normalno, pošteno ceno. Potrebno se bo zazreti vase, pripovedovati resnične zgodbe iz vinogradov in kleti ter ljudem naliti čistega vina. In predvsem tu imajo Bizjakovi velik kapital. Kot sem že omenil, sta tako Tomaž kot Metod pristna, iskrena in poštena. In prav takšna so tudi njihova vina.
Niti slučajno zgolj degustacija, ampak pravo doživetje
Če že pišem o vinu, bi bil velik greh, da ne bi opisal degustacije, ki sta mi jo pripravila Tomaž in Metod. Ob slehernem vinu smo sproščeno kramljali, podajali svoje vtise, opažanja, zaznave… Naj se šov začne!
Zelen 2023 je kot prvi pritekel v kozarce. Kot mi je bilo zatrjeno, je bilo grozdje perfektno dozorelo, zraslo je na izjemni vinogradniški legi, v opoki, na več kot 150 metrih nadmorske višine. Tudi letnik 2023 je bil, kar se belih sort tiče, precej radodaren. Po kratki hladni maceraciji je šlo vino z drožmi na zorenje v inoks cisterne. Svetlejše rumene barve s popolno prevlado zelene barve v nosu. Vonjamo sveže pokošen travnik in citruse. Izjemno sočno, z višjimi kislinami, pač pridelano za takojšnje užitke. Neverjetno mineralno, že kar slano. Lep, nezahteven začetek degustacije.
Sauvignon 2023 je Tomaž postregel naslednjega. Hladna maceracija v preši s pomočjo suhega ledu, kot zelen nato z mešanjem droži do decembra v inoks cisterni. Med majem in junijem naslednjega leta so napolnili 4000 steklenic. Zopet svetlejše rumene barve, sorta se v nosu hipoma razkrije. Bezeg, paradižnikovi listi, peteršilj… Vse zaznave so fino dozirane,umirjene, niti slučajno ne skočijo iz kozarca agresivno, kot to občutim ob prenekaterem slovenskem sauvignonu. V ustih suho, srednjega telesa, zopet neverjetno mineralno. Po eni strani sorten, svež, poskočen, na drugi strani pa dovolj kompleksen za preučevanje in spajanje s hrano. Čeprav prihaja iz sveže linije, ga nikakor ne bi mogel opredeliti kot sortno enoletno vino, ampak vidim v njem možnost nekajletnega zorenja in nadgradnje.
Chardonnay 2023 je pridelan po praktično identičnem postopku kot prvi dve vini. Zopet se takoj začuti DNK kleti. Zopet ne morem mimo višjih kislin in brezhibne pitnosti in poželjivosti. Prevladujejo sadne zaznave z dotikom sortne maslenosti. Iskren, pristen chardonnay brez nepotrebne šminke. Gre za pristno in iskreno vino. Kljub vedno večjemu trendu na lokalnih sortah, bodo pri Bizjakovih še naprej vztrajali s chardonnayem. Gre za zelo nezahtevno, hvaležno sorto, za pravi zicer, ki praktično nikoli ne razočara. Tako, s svežo linijo smo zaključili. Gremo prestavo višje, gremo na zorjeno linijo.
Chardonnay 2021 Riserva kot prvi predstavnik krepkejšega sloga. Za razliko od svežega, je ta po nekaj urni maceraciji zorel v lesu. Kombinirali so nekajkrat rabljene 225 litrske barike in 500 litrske sode, vsebino zoreli 18 mesecev, nato pa vino pred stekleničenjem združili v inoks cisterni, da se je stabiliziralo in povezalo. Na letošnjem londonskem Decanterju je ta chardonnay prejel 92 točk in s tem srebrno medaljo. Zlatorumene barve, sortno, masleno in zaokroženo že v nosu. V ustih polno, bogato, vendar nikakor grobo, pač pa zaokroženo in harmonično. Zopet me je prevzel fascinanten mineralen otip, z dolgim, slanim zaključkom. Zelo mlado, za v arhivo. Več kot zasluženo srebro.
Rebula 2021 Riserva je nadaljevala zorjeno linijo. V primeru te dame gre za spontano fermentacijo brez dodajana selekcioniranih kvasovk. Nekaj grozdja oberejo tri, štiri dni pred samo trgatvijo, da z njim dobijo kvasni nastavek. Ta letnik je Metod še maceriral 10 dni, z mlajšimi letniki pa dolžino maceracije skrajšuje. Ob predolgi maceraciji ne vidi pozitivnih učinkov, dodane vrednosti, zato bodo novejši letniki imeli drugačno osebnost. Ni mu blizu prevelika grenkoba, zaprtost, dobesedno zateženost vina. Vino je pač v prvi vrsti namenjeno za pitje, da teče in prikliče nov kozarec. Podobno kot chardonnay, je tudi rebula zorela 15 – 18 mesecev v lesenih sodih. Ja, že v nosu ni nobenega dvoma, da imamo v kozarcu macerirano vino. Vendar pozor, nikakor ga ne bi mogel označiti kot orto oranžen stil, temveč macerat, ki je bil pridelan z glavo, kjer se ni merilo mišic, ampak so bile zadeve ustavljene preden bi prišlo do kakšnih nezaželenih not in zaznav. V nosu balzamične in zorjene lesne note, zrelo rumene sadje, med, vosek. Polno, bogato, ravno prav trpko, z oljnato teksturo. Lepo pridelano, 100 odstotno korektno, zadeve so na varni strani.
Merlot 2021 Riserva je odprl sceno Bizjakovih rdečin. Po tritedenski maceraciji in fermentaciji v inoksu, vino dve leti zori v kombinaciji novih in enkrat ter dvakrat rabljenih sodčkih barik. Ob prvem požirku tega vina sem takoj videl odmik od večine ostalih slovenskih rdečin. Ta merlot je absolutno in 100 odstotno pripravljen za pitje. Ne čez dve leti, ne čez eno leto, ampak tukaj in zdaj. In to ne za popiti zgolj kozarec, ampak si bomo takoj zaželeli še enega, ali dva, ali… Kljub temu, da je bogat, je predvsem saden, uglajen, žameten. Že res, da premore 14.5% alkohola, vendar se tega ne čuti, ampak teče in teče in teče… Zopet gre za butično pridelavo s 4000 napolnjenimi steklenicami. Butično v pravem pomenu besede, saj se v vinu čuti pristnost in iskrenost. Čuti se grozdje, narava, brez kakšnih dodatkov v obliki čipsov, praškov… Palec gor.
Cabernet sauvignon 2021 Riserva zelo podobno kot merlot. Nobenih trdih taninov, nobenih kričečih, nezrelih kislin, rdečina je absolutno pripravljena za pitje. Seveda bo s časom absolutno pridobivala in je vsekakor odlična naložba za arhiviranje. Ampak Metod in Tomaž se zavedata, da morata na trgu ponuditi vino, ki je pripravljeno za uživanje. Zavedata se, da imajo ljudje vedno manj časa in volje leta in leta zoreti vina, da postanejo pitna. Živimo samo enkrat in vedno hitreje. Pridelava je praktično identična kot pri merlotu. Če je merlot urejen gospod, skriva ta cabernet sauvignon v sebi malce pobalina. S svojo pikantnostjo, poprasto noto še bolj zanimiv in pripravljen na nepozabne avanture. Zelo dober, kaj dober, odličen. Komplimenti.
Rihemberk rdeče Riserva pa povsem za konec. Okusil sem letnike 2019, 2020 in 2021. Vsi trije junaki so v kozarec pritekli iz magnumov, 1.5 litrskih steklenic. Gre za rdečo zvrst, ki jo sestavljata merlot (70 odstotkov) in cabernet sauvignon (30 odstotkov). Z na novo zasejanimi vinogradi bodo v prihodnje dodali še kakšen odstotek cabernet franca. Ko polnijo merlot in cabernet sauvignon, gre nekaj najboljših barikov za njihovo paradno rdeče vino po imenu Rihemberk. Iz treh, štirih sodov napolnijo zgolj kakšnih 1000 steklenic vina. Letnik 2019 je eno samo veselje, radost, življenje. Še vedno zelo mlado, pa vendar pripravljeno za užitke. Zopet sem začutil iskrenost, poštenost, naravo. Note sadja, čokolade, cigare preprosto navdušijo. Povsem me je zadel fenomenalen oprijem taninov, pa izjemen kislinski oprijem, pa… Lepo, zelo lepo. Nato pa letnik 2020, ki za moj okus leti še višje. To je bilo moje vino dneva. Bolj resno od letnika 2019. Pridružijo se note dima in saj, pa kakav. Izjemno široko, globoko in kompleksno. Pookus se ne meri v sekundah, ampak v minutah. Čeprav tega ob pridelavi Metod ni načrtoval, pa mi to vino vseeno prikliče Bordeaux. Huda petarda! Ob Rihemberku 2020 sem Metodu močno stisnil roko in mu iz srca čestital. Oče Tomaž pa se je ob tem le namuznil in dejal, da se bo umaknil in mu prepustil posle. Če je bil letnik 2020 pridelan tako, kot si je zamislil Metod, pa je v letniku 2021 obveljala očetova. Od vseh treh je ta najbolj na prvo žogo. Pridelan je najbolj na ziher, sigurno, z največjim deležem sušenega grozdja. Zato ga lažje prodajo kot prejšnja letnika, saj je vsekakor lažje razumljiv. Tu res nastopi velika dilema vinarja. Ali pridelati zares izjemen biser, ki pa ga razumejo in uživajo zgolj največji poznavalci? Ali pridelati bolj všečno vino, ki pa ga je lažje prodati? Skratka, tudi 2021 je zelo lepo vino, ki bo zadovoljil tudi zahtevnejšo in izobraženo publiko, predvsem pa bo nagovoril širok krog ljudi. Je vsekakor lažje razumljiv, bolj saden, primaren, všečen. Nimam mu kaj očitati. Toda, če vprašate mene… veliki zmagovalec je Rihemberk 2020.
Vina Bizjak lahko kupite na samem posestvu, Steske 7a, Branik. Tomaž se vam bo oglasil na številki 041 – 850 – 654, Metod pa na številki 051 – 238 – 035. Njihova vina lahko kupite tudi v vinoteki Sodček, v Radovljici.
