Tokrat cilj mojega pisanja ni ocena enega hotela, pač pa predstavitev najbolj samosvoje hotelske verige na tem planetu!
Storitve so na vrhunskem nivoju, skrb za vaše dobro počutje pa je v rokah profesionalcev. Oprema tako hotelov kot sob je unikatna, lokacije pa so izjemne. Če pa dodam še dejstvo, da gre za podjetje, ki je v državni lasti, je presenečenje še večje.
Gospe in gospodje, dobrodošli v Španiji in njihovi združbi luksuznih hotelov, ki delujejo v restavriranih gradovih in samostanih. Imenujejo se Parador.
V raznih paradorjih med potepanji po Španiji sem bil osemkrat. In niti enkrat nisem imel najmanjše pripombe, ne glede na svojo pregovorno sitnobo. No, morda me je kdaj zmotilo škripanje 400 let starega parketa, po katerem sem hodil v predelanem samostanu ali gradu.
Parador
Najbolj sodoben parador – Campo de Golf.
Ja, morda sem se čudil počasnemu dvigalu izpred druge svetovne vojne, ki me je vozil v nadstropje moje sobe. Malo sem se čudil velikanskim, baldahinskim posteljam, ki so me kot časovni stroj odpeljale v veličastno preteklost Pirinejskega polotoka. Vendar nikoli, nikoli to ni imelo slabšalnega prizvoka. Morda le šarmantnega.
Odlična ideja
Leta 1911 je španski arhitekt Marques de la Vega Incian veliko premišljeval o množici počasi propadajočih gradov in samostanov, ki so jih vladajoči sloji tekom preteklih stoletij na gosto posejali po Španiji.
Zdaj, ob zori novih časov, pa je bilo plemičev precej manj, saj jih je veliko bankrotiralo, zanimanja za duhovniški poklic pa je bilo takrat že manj, čeprav Španija še zdaj velja za tradicionalno utrdbo katolištva.
Parador de Cardona
Najbolj razveseljivo pa je bilo dejstvo, da so skoraj vse te mogočne zgradbe vsebovale izvirno pohištvo in zaklade, za katere je skrbela španska država. Ideja, da iz teh svoje čase veličastnih zgradb naredi prestižne hotelske destinacije za novo nastajajočo tržno skupino turistov (takrat so potovali zgolj petičneži), je bila briljantna.
Bila je tako dobra, da je za ta projekt navdušil takratnega španskega kralja Alfonsa XIII., ki je projekt podprl tako z denarjem kot tudi osebno.
Po letih organizacijskih del in iskanja lokacij je leta 1928 zaživel projekt Parador (iz španske besede parar, kar pomeni postoj ali ostani).
Prvi v vrsti prenovljenih gradov je bila graščina de Gredos v bližini mesta Avila, lokacijo pa je predlagal kralj sam. Uspeh je bil takojšen in do leta 1936, ko se je začela španska državljanska vojna, je aktivno delovalo že več kot dvajset paradorjev.
Po drugi svetovni vojni (Španija je ohranila nevtralnost) je Francov režim nadaljeval projekt, kateremu so dodali še nekaj novosti – v to skupino hotelov so začeli dodajati tudi nadstandardne stavbe moderne arhitekture, ki so s svojo izjemnostjo in dopolnjevale zgodovinskost začetne ideje.
Žal so do leta 1975 paradorje večinoma obiskovali domači gosti, po tem datumu (takrat je umrl diktator Franco) pa se je država pričela odpirati in vse več tujcev je pričelo prihajati v deželo.
Ker so paradorji v večini primerov rezervirani daleč vnaprej, se sploh ne reklamirajo veliko, saj so znani kot elitna svetovna nastanitvena lokacija, ki pa (glede na ekskluzivnost) niti ni tako zelo draga.
Parador na koncu romarske poti – Santiago de Compostela
Stopnice v Paradorju v Zamori.
Do sobe pridete po takšnih hodnikih.
Osnovna ideja paradrojev je, da gosti živijo v okolju, kot je bilo pred stoletji. Vse je pazljivo restavrirano, vendar originalnih slik in pohištva ne menjajo z replikami. Zato sem enkrat, ko sem v enem od njih bival s slovensko skupino, v kateri je bil tudi nekdo, ki ima v Ljubljani starinarnico, doživel naslednje. Na zajtrku smo bili vsi, razen njega zadovoljni in spočiti. Ko sem ga vprašal, kaj je narobe, je dejal: „Vso noč nisem spal, kajti računal sem, koliko so vredne stvari v moji sobi – pohištvo, preproge, tapiserije, vaze in slike. Prišel sem do številke 120.000 EUR, in ko sem ugotovil, da ima hotel 54 sob, velike jedilnice in hodnike, sem ugotovil, da spimo na zakladu!“
Kulinarika in centri dobrega počutja
Španija je kulinarična velesila in ponujajo na stotine avtohtonih jedi iz še neokrnjenih materialov, ki jih delajo izvrstne. Z razliko od ostalih presežkov španske gastronomije je tukaj relativno malo modernih posegov, saj kuhinja stremi k tradiciji.
Postrežba je protokolarna in v izvedbi sodeluje večje število natakarjev, kar celoten dogodek naredi še posebej svečan. Zajtrki so briljantni, saj si človek lahko izbira največje posebnosti (legendarni jamon iberico), cavo (španska penina), sveže školjke iz Biskajskega zaliva in še in še.
Tapas v Paradorju.
Jedi so izven kategorije.
Tudi klasična paella ne manjka.
Če je bilo le mogoče, so arhitekti na nevsiljiv način v določene paradorje vtkali tudi vse, kar potrebuje petičen in razvajen gost – notranje bazene s savnami v kleti gradov, da o znanjih bazenih na razkošnih zelenih vrtovih, ki se dvigajo nad bližnjimi mesti, ne govorimo.
Velika večina paradrojev je zunaj mest, nekateri pa so prav v starih mestnih jedrih. Eden najlepših je parador v Zamori, kjer sem bil kar nekaj dni in v njem hudo užival.
Obnovljeni grad je prav v starem delu mesta, kjer ni avtomobilskega prometa, in zvečer se človek po izjemni večerji lahko odpravi na kozarec vina v vedno živo mesto, ki očara s svojim utripom.
Parador Aiguablava blizu Girone.
Parador v Cadizu pa je ponoči videti takole.
Parador de Hondarabria – pogled na del francoskega pristanišča.
Zanimivo je, da nimajo vsi paradorji oznake pet zvezdic. Nekateri imajo tudi po tri. To so predvsem tisti, ki jih znotraj niso mogli kaj prida preurejati in na primer dograjevati z dvigali ali v kleteh s centri dobrega počutja. S temi posegi bi stavbo preveč uničili, zato so jih pustili takšne, kot so bile prvotno.
Več informacij na: www.parador.es
Besedilo: Peter Jazbec
