Naslov: Veliki trg 11, Izola
Splet: www.hotelmarina.si/restaurant
Telefon: 05 660 44 10
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure, nikoli zaprto (razen v času zimskih počitnic, ki trajajo do 2. marca)
Na vsej silni slovenski obali je dobrih restavracij malo in Izola je od nekdaj veljala za kulinarično sivino.
Tam so prevladovale zelo povprečne in turistom namenjene klasične polindustrijske gostilne.
Po drugi strani pa lahko še vedno trdim, da slovenske restavracije v hotelih še vedno meljejo že desetletja prebavljene jedi, stile in dolgočasno kulinariko.
To le za silo zadovolji množice upokojencev iz Evropske unije, ki tja pridejo zaradi zelo ugodnih cen in se ravno zaradi te cenenosti ne pritožujejo.
Ivek
Največje presenečenje pa je, da je nekdo z enim udarcem prebil to dolgočasje in Izolo postavil na slovenski gastronomski obalni zemljevid.
Jasno – ni Primorec, ampak Štajerec. To je Ivica Evačič – Ivek, ki je po nekaj letih dela na Obali kulinariko tega hotela izdvojil iz dolgočasne sivine.
Vinska karta je sicer še vedno precej skromna in je ostanek neslavne preteklosti, drugo pa je presenetljivo sveže.
Jedi na meniju so sicer jeklena klasika (ob)morskih oštarij, in zato smo se klasično lotili dela, ki je samo na prvi pogled deloval klasično, v bistvu pa je vseboval kar nekaj lepih novitet.
Prvi, hladni krožnik je bil sestavljen iz petih jedi.
Marinada z brancinom, korenčkom in ingverjem (živahno in poskočno), rakov mousse z agrumi (sladkasto in sveže), marinirana sardela (zlata klasika), hobotnica v solati (klasika, 2. del) in gamber na bučni kremi (še eno presenečenje iz zakladnice slajših spajanj kombinacij okusov).
Hladne predjedi.
V času našega obiska je bila sezona morskih listov in v ponudbi restavracije hotela Marina ni bilo nič drugače.
Konec koncev – zakaj bi se izogibali sezoni, če so določeni sadeži takrat najboljši?
Domači fuži z morskim listom in svežimi tartufi so se izkazali. Pa ne samo z al-dente hrustljavostjo fužov, pač pa z izvrstnostjo omake in sokov, ki so jih obdajali.
Da smo vse te opojnosti res pomazali s kruhom, je povzročilo maslo v omaki, ki je lepo zaokrožilo vse okuse.
Fuži z morskim listom in tartufi.
Nadaljevali smo v stilu zlatih klasik.
Brancin na žaru ob blitvi s krompirjem je bil čisto soliden in nas je spomnil na dobre stare čase obmorskih veselic in dobre hrane.
Za drugo glavno jed smo si (ob dejstvu, da je bila sezona morskih listov) še enkrat privoščili to ribo in to na način, kjer je (vsaj za mene) najboljša – na maslu.
Jed je upravičila preprosta pričakovanja in kaj kmalu smo se zadovoljni in siti oblizovali, da sladic sploh nismo potrebovali.
Morski listi na maslu.
Poudariti je treba, da Ivek zares izbira sveže in sledljive materiale, ki jih potem komponira v svoje jedi, pa tudi postrežba je bila več kot solidna.
Lahko samo rečem, da sem vesel, da je Ivek kot samotni vitez izboril mnoge bitke v poslu, ki že kar škripa od odrevenelosti.
Se veselim nadaljevanja in predvsem kopiranja sosedov, ki bodo morali narediti nekaj korakov naprej.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
