Naslov: Svetog Antuna 2, Novigrad
Splet: www.eistra.info/riblji-restoran-cok
Telefon: 00386 (0)52 757 643
Odprto: vsak dan od 12. do 15. ure in od 18. do 23. ure; ob sredah zaprto
Ko ga človek takole biksa po Istri, ki je nedvomno prva hrvaška gastronomska regija, ima včasih težavo, kam sploh iti. Res je, da so razvpite restavracije precej drage, jih je pa veliko takšnih, ki držijo t .i. low profile – se pravi, da so skromni in zelo dobri. Celo odlični!
Ena takšnih oštarij je konoba Čok, ki domuje skoraj v srcu starega Novigrada. Lani so dobili Michelinovo priporočilo, vendar že vrsto let delajo dobro. Tako dobro, da jih Ana Roš in Tomaž Kavčič redno obiskujeta! »Ampak njihova kulinarika ni nič posebnega,« bi v zrak skočili kulinarični snobi in zahtevali za njih kaj manj od Michelinovega priporočila. Jaz pa sprašujem: »Kaj pa okusi krožnikov – a to nič ne velja? A morajo nadstandardno ocenjene gostilne vedno temeljiti na »odbitih« krožnikih in jedeh, ki jih morda razumejo vrhunsko trenirane brbončice? Mislim, da to ni prava smer.
Družina Jugovec – ata Sergio, sin in glavni kuhar Vili in mati Vilma.
Za sam začetek smo predse dobili tunov tatarec. Nič posebnega, boste rekli, toda stal je na belih črticah iz čičerike, ki je jedi dodala povsem nov horizont – bolj kremast in ob dodatku odličnega oljčnega olja tudi lepo pikanten. Še lepši del je bil v nadaljevanju ob surovih škampovih repkih z miniaturnim dodatkom albuminske skute, ki je sladkasti okus teh lupinarjev še nežno povzdignila. Brancinov karpačo je šel tudi v to smer, vendar ga je Vili Jugovec kot glavni kuhar, preveč zalil z limonovim sokom.
Tunov tatarski na črticah iz čičerike.
Slastne kaneštrele, pečene na maslu.
Brancin in krompir na pari – zunaj tega planeta.
Perfektne testenine s črnimi tartufi.
Ampak kaneštrele so ubijale. To so slastne školjke, v sorodu s kapesantami (Jakobovimi pokrovačami), ki pa imajo več aromatike. Vili jih je preprosto popekel na žaru, ampak ne z oljčnim oljem, kot je navada, pač pa z maslom. Že sam vonj je bil več kot zapeljiv, okus pa – kot sem rekel – smrten. Ljubezen z brbončicami je vzniknila na prvi pogled in krožnik je bil v trenutku postrgan. Nekaj podobnega se je zgodilo s taglitellami s črnimi tartufi – sveže in hrustljavo ter polno zmernih aromatik, ki so po svoje predstavljale sestavine krožnika. In kar je najbolj pomembno – niti kapljice tartufovega olja niso dodali, kar bi bil v večini podobnih restavracij nujni dodatek. Res – lepo. Po drugi strani strežejo tudi malce drugače dunajce. Tokratna izvedba je bila kopunova! Ste že kdaj jedli zrezek po dunajsko iz kopunovega mesa? No, tole je bilo nekaj popolnoma vesoljskega!
Za glavno jed smo naročili brancina v pari. Priloga je bil na tenko narezan krompir, prav tako skuhan v pari. Tudi ta jed bi šla lahko v anale, a je Vili v (pre)veliki vnemi vseeno dodal malce preveč soli, kar je sicer super zamišljeno sliko malce skvarilo. Ampak samo malo, ker smo vse polizali do konca! Meso ribe je bilo ravno prav toplotno obdelano in ni bilo niti presuho in niti presurovo. Res, ravno prav!
Na koncu smo zmogli le še toliko moči, da smo se posvetili enemu tiramisuju, v katerega smo vlili eno espresso kavo in ga s tem dvignili za vsaj eno kategorijo. Vinska selekcija je 100-odstotno istrska in vsi glavni igralci so lepo predstavljeni.
Kakorkoli že – odlična gostilna, kjer boste uživali v neokrnjenih okusih vrhunskih morskih jedi!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
