Naslov: Camp Park Lijak, Ozeljan 6a, Šempas
Splet: www.parklijak.com/termika
Telefon: 05 308 85 57
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure; ponedeljek, torek in sreda zaprto
Povsem jasno in logično je, da se stvari nadgrajujejo in gradijo. Aleksander Mladovan, lastnik campinga Park Lijak v bližini Šempasa v Vipavski dolini, je na tem področju naredil kar veliko – dodal je še športni del za aktivne počitnice in zadnji dve leti dela na projektu restavracija oz. gostilna. Za neko povprečno ponudbo, ko ni treba delati kaj posebnega, je to v redu. Za skok čez ograjo pa bo treba še precej moči in idej.
Tega dela sta se Mladovan in njegova žena, 100-odstotna Gorenjka iz Bohinja, lotila z nabavo izbornih in temu primerno dragih sestavin iz furlanske zakladnice Jolande de Colo. Gre za butično trgovino, namenjeno gostincem, ki tam lahko kupujejo res najboljše artikle na planetu za zasoljene cene. Pripravljeni so tako dobro, da nekomu, ki si niti ne zasluži imena chef, do te mere olajšajo delo, da mora le prižgati plin, postaviti določeno sestavino v ponev ali posodo, in če kuhar res ni bumbar, je vrhunska jed na mizi.
Iz tega izbora je bil bivolji karpačo, ki je bil že v osnovi dimljen in naj ne bi potreboval prav nič dodatkov. Po vsej verjetnosti je bil iz italijanske regije Kampanja, kjer jih množično gojijo in v čredah ohranjajo le samice, saj dajejo mleko in iz tega mleka pridobivajo svetovno znani sir mocarelo. Mojstri v Termiki so tej dimljeni mesnini dodali še svojo noto – balzamični kis, olivno olje, sol in poper. Vsega tega (razen olivnega olja) je bilo preveč in jed smo žal pustili odnesti nazaj.
Potem smo predse dobili drugi – t. i. domači, avtohtoni del. Obe jedi sta bili pašti – saj so konec koncev blizu Italije, vendar testenin ne delajo doma, jih pa menda nameravajo. Obe osnovni sestavini sta bili zelo dobri. Špageti z vongolami so kar prekipevali od svežih paradižnikov in bledega mesa školjk, ki se v večini sploh ni več držal lupin (neke odmrznjene školjke pač niso dodale soka in okusa), celotni vtis pa je bil zaradi res dobrih testenin spodoben.
Podobno sliko smo dobili pri drugem krožniku, imenovanem Gambero rosso (rdeči gamber), ki pa je bil dober res samo pri testeninskem delu. Predvsem gamberi, ki naj bi z okusom in podobo nosili krožnik, so bili popolnoma speštani. Ja, to je pravi izraz za to podobo in okus. Tudi ti lupinarji so bili iz ene cenene zamrznjene zgodbe in tudi dokaj spodobna zelenjavna omaka jih ni mogla rešiti. Smo se trudili nekaj narediti, pacali smo z rokami po krožnikih in jih poskusili pojesti, vendar okusa po morju ni bilo. Res ne.
In komaj smo dočakali glavno zvezdo popoldneva – tomahawk. Kaj je zdaj za vraga to? Ameriški izum, ki je pisan na kožo gostincem predvsem zaradi svojega videza. Gre za rostbif z dolgo kostjo, ki je videti kot indijanska bojna sekira tomahawk. Meso je sicer zelo dober steak z dolgo kostjo in to je tisto, kar plačate. Okus je enak kot naša verzija bifteka, le kosti ni. V Termiki stane 71 evrov! Zraven smo dobili še pečen krompir in pečeno zelenjavo in to je bilo to. Je pa res, da vsega nismo mogli pojesti, zato smo nekaj tega odnesli domov.
Pri sladicah je bilo veliko presenečenje v obliki gratiniranega kozjega sira, ki bi bolje sedel, če bi ga dobili kje pri predjedeh. Bil je izvrsten! Iz te kategorije je bil tudi lep čokoladni sufle, medtem ko so v gostilni popolnoma zgrešili turistično-promocijski moment, saj zelo popularne sladice, ki jo skoraj vsi jedo v ultrapopularni slovenski nadaljevanki Najini mostovi z nazivom pašta – krema (v bistvu je to italijanska sladica mille-foglie), nimajo. Imajo pa blejske kremne rezine. K tej poslastici priporočajo vino pikolit, ki se kar spodobno poveže s sladico, vendar vam ga natočijo v kozarce za konjak.
Res se trudijo, ampak v bistvu so še pred začetkom in kar precej dela bo treba, da bo ta ladja plula.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen